Mitja Reichenberg

Drugič podobno simpatično

Eksotični hotel Marigold 2 (The Second Best Exotic Marigold Hotel, John Madden, glasba Thomas Newman, 2015)

Zagotovo še vsi pomnimo, kako se je začelo. Sedaj se nadaljuje nekoliko drugače, vendar še vedno tako, kakor se je pričelo. Z vsem predvidenim, premišljenim in pričakovanim. Film pravi takole: zdaj ko je Najboljši eksotični hotel Marigold do zadnjega zaseden s stalnimi prebivalci, soupravitelja Muriel Donnelly (Maggie Smith) in Sonny Kapoor (Dev Patel) sanjata o razširitvi; uresničitev sanj najdeta v Eksotičnem hotelu Marigold 2. Načrti so že v pripravi, medtem pa se Evelyn (Judi Dench) in Douglas (Bill Nighy) pridružita delovni sili Jaipurja in se sprašujeta, kam ju popeljejo njuni redni skupni zajtrki. Norman (Ronald Pickup) in Carol (Diana Hardcastle) usmerjata svojo barko po nemirnih vodah monogamnega razmerja, Madge (Celia Imrie) se odloča med dvema strašno ustreznima snubcema in nedavni novi prišlek, Guy Chambers (Richard Gere), v Sonnyjevi materi, torej gospe Kapoor (Lillete Dubey), najde navdih za svoj naslednji roman.  Toda to še ni vse: Sonnjeva poroka s Sunaino (Tina Desai), ljubeznijo njegovega življenja že iz prvega dela, se naglo bliža. A fant ugotovi, da mu načrti za nov hotel jemljejo precej več časa, kot ga ima na razpolago. In edina, ki morda pozna odgovore, je Muriel (Maggie Smith), varuhinja skrivnosti slehernega prebivalca hotela Marigold. Veliki dan se bliža in družina in gostje se znajdejo v vrtincu mamljivega pričakovanja indijske poroke.

Nepričakovana uspešnica Eksotični hotel Marigold je skupino sedmih britanskih upokojencev v pokoj ‘izvozila’ v Indijo in jim pokazala, da – čeprav je hotel »za ostarele in prečudovite« že videl boljše dni – najboljši dnevi njih šele čakajo. V nadaljevanju se pod vnovično režijsko taktirko Johna Maddena vrača domala celotna izvirna zasedba, pridružujejo pa se jim še Tamsin Greig, David Strathairn in Richard Gere. Scenarij je po zgodbi, ki se jo je domislil (skupaj z režiserjem) Ol Parker, glasbo pa je naredil že star znanec filmskega platna: Thomas Newman (rojen 1955).

Thomas (Montgomery) Newman, že dvanajstkrat nominiran za oskarja za originalno partituro, skladatelj zrele generacije, se je kot filmski komponist pojavil že pred mnogimi leti, nase pa je opozoril s filmi, med katerimi so Jumpin’ Jack Flash (Penny Marshall, 1986), Manj kot nič (Less than zero, Marek Kanievska, 1987), Ocvrti zeleni paradižniki (Fried Green Tomatoes, Jon Avnet, 1991), Vonj po ženski (Scent of a Woman, Martin Brest, 1992), Šepetati konjem (The Horse Whispherer, Robert Redford, 1998), Lepota po ameriško (American Beauty, Sam Mendes, 1999), Zelena milja (The Green Mile, Frank Darabont, 1999), Erin Brokovich (Erin Brokovich, Steven Soderberg, 2000), Iskanje malega Nema (Finding Nemo, Andrew Stanton in Lee Unkrich, 2003), Wall-E (Andrew Stanton, 2008), Železna Lady  (The Iron Lady, Phyllida Lloyd, 2011), vsekakor pa prvi Eksotični hotel Marigold (The Best Exotic Marigold Hotel, John Madden, 2011), Skyfall (Sam Mandes, 2012), Stranski učinki (Side Effects, Steven Soderbergh, 2013), Reševanje gospoda Banksa (Saving Mr. Banks, John Lee Hancock, 2013) in sedanji Eksotični hotel Marigold 2. Pa poslušajmo njegovo zadnjo partituro.

Celotna partitura ima kar 28 delov, pa je dobro, da nekaterim natančneje prisluhnemo, saj so resnično filmsko zanimivi. Uvodna tema ima naslov Discretion in je, predvidljivo, nekakšna etno-mešanica med Indijo in sodobno popularno glasbo. Newman se v temi Second Best Exotic povrne v svoje prve glasbene zamisli, kjer pričara romantično in mehkobno vzdušje s kombinacijo tipičnih glasbil Indije in nežnim vokalom. V delu Knees Then Names nas nagovori s humorjem in tipičnim (že skoraj klišejskim) razumevanjem filmske glasbe v takšnih in podobnih komičnih scenah (npr. kdo-je komu-kaj …) in vsekakor deluje zelo uspešno. Sledi Chai, torej ‘čaj’ bi zapisali – pijača ob kateri se razrešijo premnoge zagate in težave. Glasba se ne oddalji od svoje osnovne ideje, ponudi pa nekaj eksotične mehkobe in premišljevanja. Komponist se v delu Catnip poigra s hitrejšimi ritmi in sekvencami, kar da filmu nekoliko svežine in poleta, sploh v delih, ki se na trenutke celo predvidljivo vlečejo. In tako imamo pred ušesi že prvo pop-skladbico z naslovom Ye Ishq Hai, v izvedbi Shreye Ghoshal (glasba Pritam). Song poznamo že iz indie-romantične komedije Jab We Met (Imtiaz Ali, 2007). Newman doda skladbo Busy Pensioner Bee, ki se nanaša pravzaprav na tiste, ki za ta hotel naredijo vse in še več. So pridni, kot čebelice in živijo za dneve, ki šele prihajajo. Ali pa tudi ne.

Skladba z naslovom Nimish&Abhilash se ponovno vrača v pop-vode, iz nje pa veje precej radosti in dobrih energij. Temu sledi Roll Call, nekakšna ne preveč posrečena medigra, ki se v filmu kar nekajkrat pojavlja (ali pa se pojavljajo njene izredno podobne inačice), nato pa Already Gone, kar je več ali manj že slišan material prvega filma. Morda je zanimivejša Soft Hiss of Treachery, tipično filmsko napisana glasba, ki se v svoji minuti izkaže za dobro povezovalko likov in zgodbe. K njej je naslonjena Completely Lethal, manjša kompozicija tipičnih glasbenih razsežnosti Orienta, nato pa Balma, ki jo izvaja ponovno Shreya Ghoshal (glasba Sriram). Med zanimivejšimi je tukaj še skladba The Fun Never Starts, po svoje obrnjena logika tega, kar se pač pričakuje od velikega posla. Toda vsi, ki sodelujejo v hotelu Marigold se zagotovo zavedajo dejstva, da je njihovo delo bolj kot ne poslanstvo. Ne pa ‘veliki’ posel. Toda – vse se lahko še spremeni. Ena daljših filmskih kompozicij ima naslov Sagai in predstavlja glasbeno popotovanje po mestu in času, sama v sebi pa je ritmično tekoča in simpatična v svojem preigravanju drobnih glasbenih zamisli.

Logično, vzporedno glasbo srečamo v delu Mumbai, ki se nadaljuje v nekoliko hudomušno Unreasonable Behavior. Thomas Newman se ne more odreči svojemu glasbenemu podpisu in naredi skladbico z naslovom The Brilliant Bits, ki je več kot zanimiva mešanica predvidenih filmskih zvokov in drobne, učinkovite melodramatičnosti. Sledi Aaina, kot skrivnostna skrinjica v skrivnostnem prostoru s skrivnostnimi učinki. Med pop-skladbami, ki učinkujejo delno uspešno, je tudi Aila Re Aila, v izvedbi Dalera Mehndija (avtor Kalpana Patowary). In potem je za slišati še Scorpions, učinkovito Newmanovo parituro, ki se odlično spoji s sliko in težavo iz samega naslova. Glasbeno potovanje po tem filmu skoraj zaključujemo s partituro z naslovom Shaadi, učinkovitejša pa je poslednja, ki ima naslov Reservoirs of Affection in predstavlja resničen povzetek občutkov, idej in videnih trenutkov lepote ter posebnosti. Ter končno dolgo pričakovan: Wedding. Kakor bi že preko dveh filmov čakali prav na to glasbo: lepo, toplo in ubrano. No, pa vso srečo vsem!

Priznati moramo da je film Eksotični hotel Marigold 2 smiselno in logično nadaljevanje svojega predhodnega filma. Odjavna špica drugega dela se zgodi na Newmanovo partituro z naslovom Map of the World in je dobra popotnica za naprej. Tudi če omenimo skladbo Life Piled On Life pridemo do enakega zaključka: splača se živeti in dobro je delati dobro. Ne le v hotelu Marigold, temveč kjerkoli, kjer je to možno. Samo poskusiti je potrebno – in, seveda, upati si.