Pred premiernima koncertoma beograjskega eksplozivnega rockovskega tria Straight Mickey & The Boyz pri nas (v petek, 17. aprila, v Menzi pri koritu v Ljubljani, in v soboto, 18. aprila, v Figa Rock baru v Kopru) objavljamo intervju s kitaristom in pevcem zasedbe Mickeyem Straightom, ki je nastal konec marca v zaodrju zagrebškega Vintage Industrial Bara v hipu, ko so se na odru menjali sonastopajoči, zagrebški bluzer Bebe Na Vole in beograjski bas-boben tandem Stuttgart Online.
foto: Romana Slacala; art: Danilo Luković
V začetku leta 2013 vas je srbski glasbeni spletni portal Popboks proglasil za najboljše novo ime na sceni. Dolgo je trajalo, da se je razširil glas o vas za meje Beograda in Srbije. Kje so razlogi?
Dve leti smo čakali na izid albuma. Delali smo ga na Reki pa se je malce razvleklo na relaciji Reka – Beograd. Odločili smo se, da ga izdamo na vinilu, kar je še dodatno vplivalo in razvleklo čas. Končno je vse končano in album se lahko že posluša na Deezerju, v kratkem se ga bo dalo stankati z drugih portalov, recimo z Bandcampa. Vinil pa bo uradno izšel junija. Zdaj gremo s polno paro naprej.
Poglejva malce nazaj. Kako dolgo ste skupaj?
Od sredine 2009. Z bobnarjem Danilom igrava skupaj že zelo dolgo. Skupaj sva bila v različnih variantah z različnimi ljudmi. V začetku leta 2009 sva ostala sama in delala naprej. Samo kitara in boben. V sosednjem prostoru je vadil bend, v katerem je Boško igral kitaro. Slišal je, kaj igrava, in zelo sva mu bila všeč. Enkrat se je okorajžil vprašati, če bi lahko igral bas pri nama. Bilo nama je zelo všeč, ker ni bilo treba iskati basista.
Sam je potrkal na vrata.
Da. Potrkal je na vrata in smo poskušali. Z Danilom sva pred tem veliko debatirala, kakšen basist bi nama ustrezal. Obema je bil všeč prvi album Black Sabbath in sanjala sva, kako bi bilo krasno dobiti v bend basista, ki bi igral, žagal in bobnel kot Geezer Butler. In Boško je rekel, da bi prav nekaj takšnega igral, kar naju je seveda ogrelo. Že naslednji dan smo probali in videli, da je v tem potencial. Nato smo na tem delali leto in pol in stopili pred ljudi leta 2012.
Straight Mickey & The Boyz torej uradno obstajajo od leta 2012.
Da, tri leta in pol javno nastopamo. Nismo hoteli prej na oder, dokler se res ne spoznamo med sabo. Vse je bilo treba izpiliti, da bi lahko bili dovolj sproščeni na odru. Zelo radi namreč jamamo, zelo radi igramo in zelo radi smo sproščeni na odru. Za vse to pa je zelo pomembno, da se dodobra spoznaš s človekom, s katerim igraš in živiš skupaj. Za to smo se zavestno odločili, da počakamo, da se Boško vključi in da smo lahko vsi skupaj dovolj svobodni.
To je zelo pomembno za vašo glasbo, saj sodeč po posnetkih ste v prvi vrsti živi bend, ki ga je treba uloviti na odru.
Seveda, drugače ne znamo funkcionirati. Vse, kar počnemo, delamo v živo.
Ploščo ste posneli samo v dveh dneh.
Pravzaprav smo bili šest dni na Reki. Dan in pol smo delali na zvoku, potem smo dva dneva snemali. Nismo hoteli ponavljati poskusov, tako da smo vsak komad posneli le dvakrat in nato prestopili na novega. In to je bilo to. Ostali so nam le nekateri deli, ki jih bilo treba še odpeti oziroma nasneti, ker jih zaradi tehničnih razlogov nismo mogli takoj posneti. V petih dneh smo vse naredili in na koncu še odigrali koncert na Reki.
Zanimivo je, da ste vi posneli svoj prvenec na Reki, na Hrvaškem, medtem ko je hrvaška zasedba Vlasta Popić začela svojo pot v Srbiji. Od kod te naveze?
Hm, ne vem oziroma zdi se mi popolnoma normalno. Govorimo isti jezik. Glasba se igra povsod. In to sodelovanje je zelo naravno in predvsem potrebno. Bolj kot se odpiramo, boljše je. Iz tega razloga se mi zdi, da je Zec (producent, op.) zelo veliko prispeval k temu, da album zveni tako moderno. Sami smo hoteli, da bi plošča spominjala na zvok 1970 let, medtem ko je on težil k bolj modernemu zvoku. Vse skupaj je super izpadlo.
Kaj ti pomeni zvok 1970 let?
MC5 mi padejo na pamet. Njihov zvok mi pomeni svobodo. Ob njih pa še Stooges. Tudi zgodnji Led Zeppelin, med leti 1968 in 1970, so mi zelo všeč.
Ti ta zvok pomeni obliko revolta proti glasbi, ki danes prevladuje?
Ne razmišljamo veliko o tem. Preprosto sledimo glasbenim tokovom in vemo, kaj se dogaja, vendar se na to ne oziramo pri ustvarjnju lastne glasbe. To se nam igra in to tudi počnemo.
V vašem zvoku je zaslediti zvok urbanega Beograda. Ko sem vas prvič slišal, ste me spomnili na zgodnjo fazo skupine Kazna za uši.
Aha. Ravnokar so objavili nov album Nova zora. Zanimiva mi je tvoja primerjava. Še nihče nam ni rekel tega.
Kako to, da se z vsako novo generacijo beograjskih bendov pojavi/jo bend/i, ki se obrača/jo h koreninam rokenrola?
Hm, nikoli nisem o tem razmišljal. V Beogradu je res veliko dobrih bendov. Veliko se igra in očitno so tla res plodna. Drugače ne znam razložiti. Imamo dobro podlago tako iz 1970 kot iz 1980 let. Cel novi val je bil zelo pomemben in morda podzavestno vpliva na vse skupaj. Ko obstaja neka kultura, je veliko lažje za širitev.
V zadnjih letih smo priča brbotanju novih bendov po ozemlju cele bivše Jugoslavije. Bi lahko to primerjal z dogajanjem, ki ga je v 1980 letih sprožil novi val?
Če se bo res zgodilo kaj v tej smeri, bi bilo zelo lepo. S tem mislim predvsem na odpiranje scene. Takrat je bilo to veliko lažje in enostavneje, saj je šlo za eno državo. Sami se tega ne spominjamo, ampak poznamo zgodbo.
Katere bende aktualne beograjske scene bi izpostavil?
Stuttgart Online, s katerimi igramo nocoj, čeprav niso ravno najbolj novi. Artan Lili je zelo zanimiv bend, ki se razvija v zanimivo smer. Seveda, Repetitor, ki so že dobro znani na celem ozemlju bivše Jugoslavije. Potem skupina Crvi, s katerimi si delimo prostor. V kratkem naj bi izdali novo ploščo, ki naj bi bila zelo eksperimentalna. To so bendi, s katerimi se poznamo, gibljemo naprej in gradimo sceno. Zelo veliko dobrih bendov je, žal se v tem trenutku ne morem spomniti drugih imen.
Danes smo preplavljeni z najrazličnejšimi žanri in njihovimi križanji. Lahko ostaneš zvest samo rudimentarnemu rokenrolu kot ga sami igrate?
Vprašanje je, kaj razumemo pod rokenrol. Meni je rokenrol to, kar trenutno počnemo. Delamo na tem, da se menjamo, vendar ostajamo pri bazičnem rokenrolu. Drugače ne znamo. Četudi bi hoteli probati še kaj drugega, menim, da ne moremo zbežati od tega, kar smo. Pri tem je seveda tudi pomembno, koliko si star, saj pri štiridesetih delaš tako, pri petdesetih pa drugače, vendar sem prepričan, da je naša baza prav rokenrol. Če ne rokenrol, pa blues, h kateremu se bomo zagotovo vedno vračali.
Ima rokenrol še vedno potenco glasbe za mlade?
Nisem prepričan. Prej bi rekel, da je rokenrol vprašanje drže. Rokenrol vedno povezujejo z revoltom, ki se najlažje prime mladih, vendar v deželah, kjer je nastal, ga danes poslušajo ljudje, ki imajo petdesest, šestdeset ali celo sedemdeset let. To jim je ljudska glasba. Upam, da bodo mlade generacije spet zagrabile rokenrol. Recimo, v 1980 je veljalo, da si brez veze, če poslušaš narodnjake in želim si, da bi se takšni časi spet vrnili. Ni pa to odvisno od nas, ampak od političnih, ekonomskih, gospodarskih in socialnih okoliščin. Definitivno pa je jasno, da rokenrol ni več samo glasba za mlade.
