Cocktail je štiri desetletja in nekaj drobiža let po prvi izdaji spet pred nami kot “vunbacilna” zgoščenka, umerjena po tistem “predvolilnem” pred leti, a zato nič manj aktualna in prepričljiva. Brecelj je devetim izvirnim pesmim z LP-ja, ki med zbiralci še vedno dosega “obilne” cene, dodal singla Rastemo in Parada, takisto oba cenjena in med zbiralci zabeljena, ter proslule Stonese (s triom Krik) in Cavallo da corsa.
“Obilni vunbacilni” podnaslov izvira prav iz omenjenih dodatkov ter iz incidenta, o katerem smo lahko precej brali, namreč izselitve koprskega mladinskega centra, središča primorske alternative, iz dosedanje stavbe, kjer so bivali in ustvarjali precej dolgo časa. Županu se je lokacija očitno zdela preeminentna za umetniško ustvarjanje, kar ni tako osamljen pojav, res pa je, da ne tolikanj razvpit kot se je to zgodilo v Kopru. Brecelj je sam povedal, da je delovanje mestnim veljakom že dolgo šlo v nos, posebej še Brecljeva redna dejanja “mehkega terorizma”, s katerim je establišmentu vedno kazal zobe.
Cocktail poleg Pengovovih Odpotovanj še vedno velja za prvi vrhunec slovenske avtorske uglasbene poezije. Obe plošči sta izšli v prvi polovici sedemdesetih let in tlakovali pot za druge pomembne besedno-glasbene ustvarjalce. Okrog leta 1977 se je drugi val zapenil okrog nekaterih nekolikanj bolj popevkarsko usmerjenih ustvarjalcev – Andreja Šifrerja, Aleksandra Mežka in Tomaža Domicelja. Slednji je kot prvi “klasični” kantavtor pri nas oral ledino že v šestdesetih letih z nekaterimi prepesnitvami Dylana in Donovana, kot spremljevalni kitarist in udeleženec jugoslovanskih festivalov z nekaterimi avtorskimi bluesovskimi pesmimi, ki so našle prostor na ustreznih festivalskih ploščah, zlasti festivala Boom, pozneje, zlasti sredi in proti koncu sedemdesetih let, pa je bil aktiven tudi na Slovenski popevki. Tretji val je na začetku osemdesetih let domala sam dvignil Jani Kovačič, čigar dvojni album Ljudje iz leta 1984 po Odpotovanjih in Cocktailu bržčas velja za tretji najpomembnejši avtorski album uglasbene poezije, s katerim se je veljava t . i. “rockerske poezije” začela počasi uveljavljati tudi v stroki.
O Mladinskem festivalu v Subotici in nastanku Brecljevega Cocktaila leta 1974 ni več potrebno obširneje razlagati. Za popolno izkušnjo plošče je še vedno najbolj žmohtno vrtenje z izvirnega vinila, zgoščenka pa njegova sodelovanja z Bojanom Adamičem in zasedbo 7 svetlobnih let (v pesmi Hiškar rogač, aranžiral Andrej Veble) znova uspešno predstavi digitalnemu poslušalcu. Nekateri tudi menijo, da bi Adamič Cocktail lahko obarval bolj minimalistično ali da bi Brecelj lahko delo mirno opravil sam, a vendar dajejo Adamičevi aranžmaji pesmim nek poseben cajtgajstovski kontekst. Tudi glede na siceršnje tedanje stanje v jugoslovanskem prostoru, ki je v mainstreamu bilo prav pregrešno popevkarsko, v rocku pa se je vse bolj osvobajalo in šlo v korak s svetovnimi trendi progresivnega rocka, fusiona in drugih podobnih (pod)zvrsti. Singl Parada iz leta 1981 (pesem je objavil tudi Tomaž Domicelj) je po Cocktailu in prekrižarjenju bivše domovine z Buldožerji, odlična satirična odslikava drže “scene”, ki je ob prelomu desetletja nakazovala prelom v banalije, Jugoslavija in z njo Slovenija pa je postajala čisto nek drug prostor. Po Titovi smrti tudi vse bolj goreč kotel, ki je zdržal še kakih šest let, preden se je začel razlivati. Satira pa je bila tako ali tako vedno sporna; še dobro.
Ponovni izid Cocktaila je sicer povezan z neljubim dogodkom, je pa glasbeno zato vesel dogodek in še posebej potreben, zlasti za te čase, ko se njegov podnaslov lahko raztolmači na več angažiranih načinov. Pravzaprav pa tudi naslov. Šestnajst pesmi na novi izdaji je lahko tako šestnajst postaj za razmislek. Tovrstna romanja se vedno izkažejo za koristna.
