Moram priznati, da sem zadnjih deset let od Dwighta Yoakama želel manj generične muzike. Vse v redu in prav: album Blame The Vain ni bil slab, 3 Pears ni bil dober, a ni bilo energije, ki jo je razdajal v osemdesetih in na začetku devetdesetih let, ko je s še nekaterimi junaki, denimo z Earlom in Lovettom, stal kot “čuvaj ognja” sredi zmede instantnega nashvillskega popa, in tudi komercialnega uspeha je bilo bolj malo. Prehitro je bil zadovoljen. Celo z iskrenim albumskim poklonom Bucku Owensu. Posvečal se je igralski karieri in albumi so se zdeli bolj obrobna dejavnost, tako je med predpredzadnjim in predzadnjim minilo sedem let. V teh letih se je nabralo za čeden kupček filmskih vlog in v vseh se je izkazal kot dober karakterni igralec, s katerim je treba resno računati. Nakar je ugotovil, da bi rad igral elektriko in se z Epiphonom pogodil za svojo “signature” kitaro. Zdelo se je, da se iskrica vrača, nakar se je v igri pojavil Beck, ki se je prikazoval že na 3 Pears, a brez posebnega rezultata.
Čisto druga zgodba je novi album, na katerem se je Dwightu spet dokončno prižgala vžigalica. Beck je bil pri nastajanju baje vseprisoten, tudi kot dobri duh, ki kultnega umetnika spodbuja, naj spet “zajaha svojo Hondo”. Yoakam se ni pustil prepričevati. Že prvi trije singli, ki smo jih na iTunes dobili v prednaročilu, so dokazali, da bojo padale glave. Beatlovska Second Hand Heart, pa rockabillyjevska Liar, kjer v začetku slišimo studijski pogovor, ko Yoakam pišmevuhovsko reče: dajmo tole vseeno posnet čisto za zabavo! Rezultat je njegov najboljši rokenrol v zadnjih dvajsetih letih. Po rockabillyju dišita tudi Off Your Mind in The Big Time, obe vredni večkratnega poslušanja. Nekoliko ustavi konje le na koncu, v zaključni V’s Of Birds, pa še tokrat gre za intenzivno countryrockersko balado, ki je s prispodobo jate kot nalašč za konec. Človek, ki je vdihnil altercountryjevsko življenje v Elvisovo Suspicious Minds in iz queenovskega lenobnega swinga Crazy Little Thing Called Love naredil ognjevit barski rockabilly, spotoma pa se uspešno loteval tako pesmi Johnnyja Casha kot Beatlov (seveda, ob lastni kvalitativno nezamerljivi avtorski produkciji), pravzaprav nikoli ni bil zares alter ali country. Vedno je bil zlasti rocker s twangom, kar je dokazal tudi leta 2000 na čisto akustični plošči dwightyoakamacoustic.net, na kateri je sam z akustično kitaro predelal svoje uspešnice in nekatere druge manj znane pesmi. In če za to sploh še potrebujemo potrditev, jo dobimo v predelavi pesmi Man Of Constant Sorrow, ki je iz stanleyjevskega bluegrassa in dylanovskega folka postala (na trenutke chuckberryjevski) masten rokenrol “za kučni savet”, domala že “statement”, glasbena rdeča nit celotne plošče, kot je uvodna In Another World po avtorjevih besedah duhovna rdeča nit plošče.
Dwight se z “rabljenim srcem” vrača tja, od koder ni pravzaprav nikoli odšel, le za nekaj let je postal ob poti. Koristilo mu je. Zares razveseljiv dogodek, tale nova plošča. Dale Watson se bo moral letos zelo potruditi in tudi nekateri drugi Yoakamovi kolegi, denimo Rodney Crowell in Emmylou Harris sta na novi plošči spet nekolikanj preveč omledna.
