v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution
Mitja Reichenberg
Oče in sin za eno noč
Nočni lov (Run All Night, Jaume Collet-Serra, glasba Tom Holkenborg, 2015)
Bolj ali manj gotovo je, da svet vodijo tisti, ki jih ne vidimo. Vidimo korporacije, njihova imena in logotipe, ne vidimo pa oseb, ki so za njimi. Včasih je to dobro, včasih pa ne. Predvsem tedaj, ko želimo neki korporaciji zaupati, pa ne poznamo ozadij, iz katerih je le-ta zgrajena in ne poznamo motivov in ideologij, za katerimi takšne korporacije stojijo. Tega je zagotovo več, kakor pa si lahko predstavljamo – sploh v svetu velikih kapitalskih naložb, iger, bančnih sistemov, borz, državnih inštitucij, posrednikov in še in še. Brez konca in kraja možnosti korupcije, laži, ubojev in sploh vsega, kar spada zraven k uspehu. Kakor, da brez tega sploh več ne gre. Morda pa res ne.
O tem govori tudi ta film. Govori sicer še o čem drugem, a je žal potisnjeno tako daleč v ozadje, da se ne sliši in ne vidi. Torej: mafijski morilec Jimmy Conlon (Liam Neeson) iz Brooklyna ima za seboj življenje, polno obžalovanja in dejanj, ki jih ne more vzeti nazaj. Hipne odločitve, ki ga preganjajo sleherno budno uro kot tudi v sanjah in ki se – tako ali drugače – vračajo in mu povzročajo gorje, ali, še huje, uničujejo njegove ljubljene. In to noč bo zaradi svoje hitre odločitve moral bežati pred zagotovo smrtjo. Jimmy je svoje čase slovel kot »grobar« in je vsekakor že videl lepše čase. Dolgoletnega najboljšega prijatelja mafijskega šefa Shawna Maguireja (Ed Harris) zdaj, pri petinpetdesetih, preganjajo pretekli grehi in trdovratni policijski detektiv (Vincent D’Onofrio), ki Jimmyju že trideset let diha za ovratnik. Zdi se, da Jimmy zadnja leta edino uteho najde le še na dnu kozarca z viskijem. A ko tarča postane njegov odtujeni sin Mike (Joel Kinnaman), se mora Jimmy odločiti med zločinsko družino, ki jo je bil izbral, in pravo družino, ki jo je bil zapustil pred mnogimi leti. Mike je na begu in Jimmy se za pretekle napake lahko odkupi zgolj tako, da sina obvaruje pred usodo, kakršna zagotovo čaka njega samega – na napačnem koncu puškine cevi. Nikamor se ne more zateči in eno samo noč ima, da se odloči, komu je zvest – in naposled le nekako poravna vse storjene krivice.
Glasbo je napisal Tom Holkenborg (rojen 1967), imenovan tudi Junkie XL, včasih pa kar JXL. Je nizozemski multiinstrumentalist in pri filmskih projektih je že sodeloval. Leta 2005 ga najdemo skupaj s Tonyjem Scottom pri filmu Domino (Tony Scott, 2005), potem se pojavi kot soustvarjalec ob Hansu Zimmerju pri filmu Vzpon Viteza teme (The Dark Night Rises, Christopher Nolan, 2012), napoveduje pa se tudi sodelovanje pri filmu Batman proti Superman: zora pravice (Batman v Superman: Dawn of Justice, Zack Snyder, 2016), ponovno z roko v roki s Zimmerjem. Kakorkoli – tudi tokrat je naredil svoj temen, mračen, impulziven zvočni prostor, s katerim je prepredel in napolnil film Nočni lov. Poslušajmo ga.
Uvodni, torej prvi del, ima naslov Prologue. Glasba se sprehodi v notranjost spominov, v umirajočega človeka, ki je pravkar spoznal, da je ves opus njegovih dejanj pravzaprav kataklizma smrti. Kaj pomeni pravzaprav življenje? Tom Holkenborg se z glasbo postavi nad harmonijo in nas prepusti spustu v globino trzajoče harfe. Se je tam pričelo? Seveda ne – na koncu ni ideje o pregledu življenja, na koncu je, kakor pravi Jimmy, obžalovanje. Obžalovanje vseh trenutkov, ki jih ne moreš priklicati nazaj, da bi jih spremenil. O tem spregovoril prvi del. Temu sledi Main Title, drzna in potujoča glasba, osredotočena na kratke premisleke, ki jih prepoznamo v njeni podaljšani verziji, saj se odvije nekje med alkoholnimi sanjami in resničnostjo. Čas se postavi šestnajst ur nazaj in tako lahko pričnemo sestavljati zgodbo, ki je pripeljala do uvodne filmske in glasbene sekvence. Samo to.
Albiniens at Xmas je kratka glasbena pripoved o Albanskih preprodajalcih mamil, ki se pojavijo na božični večer. In prav ta večer predstavlja snidenje, razhod in morda ponovno srečanje očetov in sinov, ki so se tako ali drugače nekje v preteklosti izgubili. Preprodajanje mamil pa je vsekakor dober posel. Po ubojih in streljanju vse povprek, se pojavi glasba Witness. Težava vsega je v priči, v pričevanju. Resnica nikoli ni takšna, kakršna bi si jo vpletena stran želela, še več: resnica je največkrat resnica o dejanjih in vzrokih, ne le o posledicah. Tako se zgodi, da se sinova nekdanjih prijateljev znajdeta pravzaprav v napačni noči na napačnem kraju, ob nepravem času pa tudi v nepravih odnosih. Sledi I See Those Faces In My Dreams, otožna in premišljujoča glasba ob filmskem premišljevanju ‘grobarja’. Z ostarelim prijateljem namreč ugotavljata, koliko skupnega imata poleg tistih, ki so na vesti Jimmyja. Morda je res on ta, ki je sprožil, vendar po ukazih svojega velikega ‘šefa’, mojstra Showna. In obrazi, ki se mu prikazujejo, so obrazi preteklosti, ki jih je prav on spremenil v občestva smrti. Vedeti moramo, da je to pač tudi ena od resnic poslovnega sveta. In nato: My Michael. Divje spoznanje, da je sin Danny izgubil kompas in se podal po očetovih (Shownovih) stopinjah v prepada. Jimmy je samo opravil svoje delo in tako obvaroval sina Mika/Michaela. Sledi Cop Chase, drzna in predvidljiva potegavščina skorumpiranih policistov, ki hočejo na vse načine uboj Albancev pripisati Mikeu, kar pa jih vsekakor stane očetovega (Jimmyjevega) naboja. In noč se lahko prične.
Priznanje, ki ga Jimmy izreče svojemu prijatelju je kratko: I Just Killed Your Boy. Iz same glasbe lahko razberemo obžalovanje, vendar iz konteksta filma izvemo, da gre bolj za obžalovanje usode, ki je tako spletla niti, kakor pa za obžalovanje samega dejanja. Uboj je Jimmyju žal že postal pisan na kožo – in ne jemlje ga več prav zelo osebno. Gre za to, da je potrebno nekatere stvari pač urediti na ta način. Ubiti prijatelju edinega sina pa postavi tudi življenje njegovega sina pod velik vprašaj. Pa naj bo kriv, ali pa tudi ne. Sledi The Station, torej postaja, kjer se preganjavica celotne noči prične. Tom Holkenborg uporabi precej šablonsko in predvidljivo glasbeno strukturo, h kateri se še večkrat povrne. Sinkopirani in poudarjeni ritmični vzorci nas namreč vodijo preko filma na ta način, da mnogih različnih glasbenih poant sploh ne zaznavamo. Morda je bil to eden od namenov, ki jih je JXL želel, vendar v to kar težko verjamemo. Monotonija ritmičnih matrik postane kaj hitro enolično preigravanje že znanega, poleg tega pa gre za preizkušene vzorce ‘napenjanja’ vzdušja med kadri. Kakorkoli – z prav ne preveliko razliko se pogreznemo dalje v Just One Night in A Little Extra Sugar.
Razliko v konceptu zaslišimo šele v delu I’ll Come After Your Son, kakor je Shawn obljubil Jimmyju. Melanholija, ki jo Tom Holkenborg vpiše v ta glasbeni del, se kaj hitro porazgubi in postane kliše novega (starega) globokega zvoka, nekje med obžalovanjem in grozo. Prepričani smo lahko, da bi bilo možno tako impresivne filmske dele in naslove enot zapisati glasbeno tudi bolj zanimivo, kakor pa le premlevati isto z enakim. Predvsem zato, ker film sam omogoča introspekcijo likov preko zgodb, ki se vrstijo vzporedno s filmskim časom. Sledi The Projects, nekakšna simplificirana verzija prvih dramskih glasbenih tem, ki pa v film in preganjavico znotraj le-tega kar dobro sede. K temu vzdušju se pridruži A Nightmare That Won’t Pass, nekakšen kvadrat med starima prijateljema (Jimmy-Shawn) in njunima sinovoma (Mike-Danny), le da je Danny že mrtev. Zanimiv je morda le zaključek tega glasbenega dela, saj se melodija pomakne v klavir (kar je sicer lahko še eden kliše, vendar deluje) in tako izpoje svojo samotnost v očetovi (Jimmyjevi) glavi. Sledi obračun prijateljev, ki sta si obljubila, da bosta skupaj prečkala linijo življenja in smrti, in ima naslov po lokaciji, kjer je njun osebni obračun – The Train. Sama glasba brez slike tukaj ne pomeni prav mnogo – in se smiselno nadaljuje v del z naslovom Shawn. Prva pika na koncu stavka o skupnem odhodu je narejena.
Tom Holkenborg nadaljuje s partituro in nam ponudi del The Cabin. Gre za idejo oddaljene koče ob jezeru, kjer sta oče in sin (Jimmy in Mike) preživljala nekaj brezskrbnega otroško-mladostnega časa. Glasba je predvidljivo sanjska in celo netipično čipkasta, prosojna in rahla, v filmu pa ustvari nekoliko predaha med eno in drugo preganjavico. Sicer se kmalu spremeni in pokaže zobe, zaradi njene izredne dolžine (več kot 10 minut) pa se v njej odvije celotna drama samega zaključka filmske zgodbe. Vse skupaj se nato sešteje v delu Epilogue, kar je nekakšna apoteoza začetka, klavirsko obarvana sanjarija, v katero se prikrade melodija na violončelu kot nekakšna nit obžalovanja in poslavljanja.
Kar smo pri razumevanju in premišljevanju okoli tega filma pogrešali (prav tako pa se ne zgodi niti v glasbeni pripovedi), so odnosi med liki, ki tvorijo to pustolovščino. Zagotovo je najmočnejše vprašanje dejansko vprašanje odnosa med očetoma in sinovoma – kar privede na eni strani do iluminacije, pri drugi pa do smrti. Kakor bi šlo za pradavni spopad med Kajnom in Abelom, za očetovo-božjo ljubezen in naklonjenost. Kar nam Tom Holkenborg ponudi v glasbi je lahko sicer apoteoza tega, kar gledamo, vendar ni dovolj, da bi mu lahko prav na veliko zaploskali. Očitek je usmerjen predvsem v dejstvo, da se je premalo ukvarjal s samimi liki in odnosi, mnogo preveč pa s preganjanjem po ulicah, s pretepi in uboji, da bi lahko izluščil tisto, kar je bil vzrok za nastalo situacijo. Škoda – čeprav je film morda prepričljiv prav po tej plati.
Ženske v tem filmu pa so, kako predvidljivo, samo objekti, ki jih je potrebno reševati, tolažiti, umikati, varovati ali le čisto preprosto – razumeti. Eh.
