Iz zakladnice velikih robnih albumov (45)

sonics

The Sonics : Here are The Sonics !!! (Etiquette, 1965)

 

Stara dilema – vir prepirov med odjemalci rocka – je bila: ali The Rolling Stones ali The Beatles. Odgovor je: The Sonics. Odgovor je sicer vnazajski. Večina na periferiji dolgo časa ni imela pojma, kdo so The Sonics, kako zvenijo, kako zvenijo leta 1965. Zvenijo? Kričijo, tulijo, se dajejo ven iz kože kot pri norcih. Žgejo, navijajo ojačevalce. The Sonics so definicija garažnega rokenrola, garažnega punka, kakor so ga po ameriških mestih in zaselkih trosili podobni bendi. Do njih smo nekateri dokopali šele v osemdesetih letih prek arhivskih kompilacij, kot so bile vplivne, nadvse poslušane serije kompilacij Pebbles; močan, prepričljiv nabor ameriških garažnih bendov, bendov bledoličnih mulcev (punks), ki so šli na pot temeljnega mladostnega očiščenja skozi bazičen rokenrol, rhythm & blues s »psihadeličnimi« dodatki, žilico za novatorstvo in fantazijo. Pebbles so sicer začeli izdajati že v začetku sedemdesetih let, pri nas so v medije bolj prodrli v začetku osemdesetih, tudi prek Radia Študent, ki je podobno kot vsi ravno v času nekega preloma v rockanju in rolanju v njih iskal »mitske« genealoške rodovnike, se pravi nekaj, kar je bilo izgubljenega in je bilo treba ponovno najti, odkriti, osmisliti, da je imelo vse skupaj nekakšen smisel. In ob poslušanju HC bendov ga je bilo treba izkopati. Ni bilo jasno, od kod njihove norosti. Bilo je fajn, čeprav smo se pri konzumiranju in žanrskih sanjarijah vsi po malem zavedali, da smo pač baroni Munchausni. Toda to dela vsaka nova, zaporedna generacija utopljenih v muziko in njene žanrske pasti. Scompra si nove in nove genealogije, debla, vire, korenine, da vse skupaj ne visi v zraku. Skratka, The Sonics so bili naenkrat »praočetje« pristne, avtentične garaže, ki je manjkala in jo je bilo treba spet na novo utemeljevati, odkriti, postaviti na prestol kot edini pravi, zveličavni način delanja in konzumiranja muzike, če hoče še imeti nekaj zrna nezmaličenega rokenrola, odmika od njegove proslule industrijske astrologije (saj vemo, King ta, Prince oni, Queen ta, Princess ona itd.).

Skok v današnji čas. Lani jeseni mi je odgovorni urednik Nove Muske iz New Yorka prinesel darilo skupnega znanca, ponatis prvega LP-ja, albuma The Sonics: Here are The Sonics, vinil, ne CD, nikakor mp3. Nekaj let je že bilo tega, odkar sem jih nazadnje poslušal. Teden dni so bili na gramofonu. Nikoli niso izginili iz glave. Bum. Hakeljc je v tem, da je ta znanec tudi menedžer še danes delujočih, oživljenih The Sonics in evo – ravno včeraj je ista naveza poskrbela, da se uho pase po digitalni pakungi novega albuma The Sonics. Ja, The Sonics leta 2015, This is The Sonics. In ta stvor – v njem so trije originalni člani, stari, koliko?, sedemdeset in več? – sumljivo spodobno spominja na nekaj, kar je bilo nekoč vrezano na vinil in v telesa ter ušesa odjemnikov, uživačev, iskalcev vzporednih svetov.

Ta vinil nas zanima. Izvorni The Sonics so bili: Gerry Roslie (roj. 1944; orgle, klavir, vodilni glas), Andy Parypa (bas kitara), Rob Lind (saksofon, glas, orglice), Larry Parypa (električna kitara), Bob Bennett (bobni). Doma so bili iz Tacome v zvezni državi Washington. Špilali in pilili so od začetka šestdesetih, leta 1964 so posneli prvo singlico (A stran: komad »The Witch«, B stran: divja priredba Little Richarda »Keep A Knocking«) za majhno založbo drugega popularnega garažnega benda Wailers. Lokalnim mulcem se je utrgalo nanjo. Bend je slovel po divjih, nebrzdanih nastopih, Gerry Roslie je premogel manični glas in karizmo, ki je spominjala na najboljše grlene, vročične glasove črnskih pevcev rhythm and bluesa in jih spoštljivo predelala in adaptirala.

Here are The Sonics so snemali v Seattlu leta 1965 na dvokanalni magnetofon z enim samim mikrofonom, ki je direktno ujel vse, kar so vedno igrali – tu se spomnimo na podobno gesto Stooges in Fun House. Potrdilo totalne »lo-fi«, neodvisne tonske produkcije, ki uveljavlja in potrjuje estetiko garažnega zvoka, neizbrušeno, direktno, napadalno, zamegljeno prodorno. Ujeti fizično delo, švic in nekaj imamentne odblodelosti, recept garaže. Komadi so iz vseh vetrov, avtorski in priredbe bluesovskih in rokenrol klasik. Čisti »back to the future«, paralelni svet, orgelski sound in kričavi tenorsaks, prisvajanje najboljših kričačev R&B-ja, odmik od spoliranosti popevkarskih rokenrolerjev. Nobenega božanja, emocij pa ogromno. Teenage pop limanice v najboljši alternativni izvedbi. To so bili The Sonics. »The Witch«, »Psycho«, »Night Time is the Right Time« … Tudi naslednji album, The Boom (1966), ni od muh. Sonična mladezen na kvadrat.

Share