v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution .
Mitja Reichenberg
Čas kot darilo
Brezčasna Adaline (The Age of Adaline, Lee Toland Krieger, glasba Rob Simonsen, 2015)
Vse, kar biva, biva v času. Človeku se je do sedaj še vsak poizkus, da bi se temu dejstvu vendarle izognil, ponesrečil. Čas je pač vladar vsega in pika. Prostor in čas sta enoti, s katerimi se ukvarja fizika že od svojega počela. Kot kiberprostor na koncu kiber-realnosti, na robu virtualne realnosti (VR, Virtual Reality), ki postavi temelje za simbolni red stvari, red simbolnih fikcij, ki pa ne delujejo na isti ravni kot neposredna in materializirana kavzalnost. Ne gre za čas, ki bi bil nekje začet in drugje definirano končan, temveč za čas v osnovnem pomenu – za vse, kar dejansko Kronos (gr. chronos, čas) pooseblja. Kaj in kdo je bil Kronos? Bil je eden od šestih titanov v starogrški mitologiji, bog časa in žetve, žetev pa vemo, da mora biti opravljena ob pravem času, drugače propade letina. Tako je Kronos bog pravih trenutkov, s tem pa vladar časovne premice od začetka, do konca (žetve). Vendar tudi zagotovilo, da se bo ta krogotok pričel znova.
Ker je to film o neverjetnem dogodku, povejmo najprej nekaj o tem: Adaline Bowman (Blake Lively) je že več desetletij čudežno stara 29 let; njeno življenje je polno osame, saj ne dovoli blizu nikomur, ki bi utegnil dognati njeno skrivnost. Rodila se je na prelomu 20. stoletja in niti sanjalo se ji ni, da bo ugledala začetek 21. – dokler ji navidezno čaroben dogodek ne reši življenja in jo obdari z večno mladostjo. Pri 29-tih letih se Adaline neha starati in začne življenje okušati kot še nobeno človeško bitje doslej. Ta neverjetni preobrat usode jo pospremi na neprimerljivo dogodivščino, ki se razteza čez več desetletij. Življenje in ljubezen okuša skozi globalne spremembe 
dveh svetovnih vojn in svobodnjaških šestdesetih vse do prikladnosti današnjega dne. Svojo starost previdno skriva pred vsemi – razen pred lastno hčerjo – in vse pomembne spremembe pričaka mirno in prefinjeno… dokler eno od njenih preteklih razmerij ne trči s sedanjo priložnostjo za ljubezen in preti, da bo razkrila njeno izjemno zgodovino: ob naključnem srečanju s karizmatičnim človekoljubom Ellisom Jonesom (Michiel Huisman) namreč v njej spet vzplamti njena strast do življenja in ljubezni. Ko obisk pri Ellisovih starših (Harrison Ford in Kathy Baker) ogrozi njeno skrivnost, Adaline sprejme odločitev, ki bo za vedno spremenila njeno življenje. In od tukaj dalje naj nam bo dovoljeno biti nekoliko dolgočasno-znanstveni, kajti skoraj vsak učbenik fizike se v prvem poglavju dotakne tudi problema merjenja časa.
Avtorji praviloma povzamejo definicijo sekunde in opišejo zgradbo in delovanje najbolj natančnih ur. Bolj ‘poglobljene’ knjige običajno navedejo še, da je definicija sekunde nekaj povsem arbitrarnega, kar določi kot konvencijo vsakih nekaj desetletij konferenca ‘modrih mož’ po kriteriju praktičnosti. V sestavku z naslovom Merjenje časa (gre za poglavje v knjigi La valeur de la science, Flammarion, Paris 1905) je francoski matematik Henri Poincaré že leta 1905 pošteno razmišljal o obstoju reference, glede na katero definiramo enoto za merjenje časa. Prišel je do ugotovitve, da sloni vsa moderna fizika na predpostavki, da ‘je trajanje dveh enakih pojavov enako dolgo; ali drugače, da enaki vzroki vzamejo enako časa, da ustvarijo enake posledice.‘ Poincaré je bil prepričan, da je pravzaprav vseeno, kateri pojav izberemo za merjenje časa. Zanj so bili vsi pojavi enakovredni, saj ni uspel najti ne apriornega ne empiričnega kriterija, po katerem bi lahko določil mero časa. Za moderno galilejsko znanost pa je ključno prav ontološko poenotenje narave oz. ukinitev delitve na popolno nebo in približni sublunarni svet. Prav to poenotenje pa nebeškim gibanjem odvzame avro popolnosti, zaradi katere so bila posebej odlikovana in so lahko merila čas. Menimo, da je prav prehod od mere časa, ki je vezana na neko posebej ‘popolno’ naravno gibanje (običajno je to vrtenje neba), k času, ki je določen relacijsko prek univerzalnih matematičnih zakonov galilejske narave (čas najbolj natančno odraža parameter t iz enačb matematične fizike), verjetno eden od pomembnejših elementov galilejske revolucije oz. konstitucije moderne znanosti. Samo toliko, da vemo, kam film meri – kajti zavedati se moramo, da je postal film bolj realen od realnosti same, hkrati pa jo proizvaja in vedno na novo oblikuje. Glasbo za ta film je ustvaril Rob Simonsen (rojen 1978) in je prav, da ji prisluhnemo.
Rob Simonsen je za ta film ustvaril kar 23-delno partituro, z nekaterimi boljšimi in nekaterimi manj dobrimi elementi. 
V osnovi lahko rečemo, da gre za tipično filmsko glasbeno strukturo, ki izven filmskega formata ne deluje prav posebno dobro, v dialogu s samo sliko pa. Prvi del ima naslov Adaline Bowman in predstavlja nekakšno temeljno noto, ki jo je namenil glavnemu filmskemu liku. Njena mirnost in hkrati vsakdanjost ne priča o dogodkih, ki bodo sledili. Tudi njeno nadaljevanje v At Home je še vedno mehka klavirsko-orkestralna zgodba vsakdanjosti, ki se potrjuje s skladbo January 1st, 1908 – rojstvom Adaline. Vse tri skladbe so pravzaprav ena enota, ena kompozicija, razdeljena na svojo pripovedno poanto. Šelel First Resurrection (prvo vstajenje) ponudi nekaj novega glasbenega materiala, ki pa je s svojimi ritmičnim preigravanjem v godalih in vzpenjajočo se melodičnostjo prav res nevarno blizu temu, kar smo slišali v filmu Iluzionist (The Illusionist, Neil Burger, 2006; glasba Philip Glass). Sledi No Scientific Explanation, brezpomenska glasbena enota, ki bi lahko dejansko bila karkoli. V podobnem žanru Rob Simonsen ustvari tudi Never Speak a Word of Her Fate, v kateri morda samo še močneje čutimo korenine, ki jih je pred leti pognal Glass. Težko je reči, da Simonsen tega ne ve in takšne glasbe ne pozna, saj se ji nevarno približuje prav v delih, ko poskuša najti ritmično figuro za pridobivanje hitrosti filmskega dogajanja in/ali oblikovati dramski glasbeni lok. Skladba Ellis Brings Flowers nosi v sebi nekaj razočaranja po skupni preživeli noči, a se žal prav hitro izgubi v filmskem (pričakovanem) klišeju. Tako je narejena Sunken Ship, iz katere bi lahko Rob Simonsen potegnil veliko več – saj gre za pogled na ladjo iz časov Adalininega zgodnjega življenja, njenega moža, ki je umrl v nesreči, in hčerke. Ta ladja je tam – zakopana v rudniku. Rob Simonsen je ne sliši.
V delu Another Death in the Life nas s svojo nekoliko melanholično noto postavi morda prvič (in edinkrat) v pravo razmerje do premisleka, kako nujno nam je doživljati čas kot nekaj, kar daje stvarem okoli nas smisel. Tako postane smrt (v tem primeru Adalininega psa) točka brez vrnitve, meja, ki jo je potrebno prestopiti. Tudi Tired of Running hoče slediti melanholiji, a Simonsen nam ponuja bolj kot ne uspavanko za Adaline, če apostrofiramo nekoč tako popularno kič-glasbo z naslovom Balada za Adelino (orig. Ballade pour Adeline, avtorja pa sta Paul de Senneville in Oliver Toussaint – z najbolj znano izvedbo pa obsijan Richard Clyderman) iz leta 1976. Sledi Adaline Apologizes, glasba obiskovanja Ellisovih staršev, pri čemer Adaline v Ellisovem očetu, Williamu Jonesu, prepozna svojega nekdanjega ljubimca in človeka, ki jo je nekoč hotel poročiti. Sledi Constellations, nekakšna prazna partitura, ki namiguje na konstelacijo ozvezdij in kometov, ki jih William proučuje. Nekakšna kataklizma bi naj bila v trenutku prepoznave, torej v William Recognizes Adaline, a se ne zgodi. Priznati moramo, da se ne zgodi ne filmsko in ne glasbeno. Če je hotel režiser Lee Toland Krieger to izpeljati kot ne preveč travmatično izkušnjo, potem mu moramo priznati, da je uspel. A vendar se nam zdi, da bi moralo biti takšno srečanje z novo resničnostjo časa bistveno bolj tragično, kakor pa solzno. V mislih imamo seveda tragiko v njenem osnovnem pomenu, v Aristotelovi dikciji tedanjega časa. Kar je namreč pomembno je to, da se zgodi katarza, moralni premik. In ne le siv las kot odrešitev časa, ki je pričel svojo pot.
Mirno lahko preskočimo skladbe, kot so He Named the Comet Della (‘Della’ je bil vzdevek mlade Adaline), pa A Near Miss, več pričakovanja je bilo pri delu The Scar (brazgotina), saj je le-ta pomenila element prepoznavnosti. Nato Twisted Around the Trith in ponovno No More Running z reminiscenco že videnega in slišanega. Tudi Second Resurrecion nam z vso svojo natančnostjo pove, da smo to že doživeli, sledi Coming Back to Life, pa Hosipital Confessions – oboje v duhu že povedanega. In tako tudi Ellis (s)pozna resnico stare gospe, Adalinine hčerke in travno ne-staranje svoje ljubljene. Skladba To a Future with an End je precej spevna, skoraj nebeško ožarjena skladba, v kateri bi bilo moč čutiti katarzičnost, vendar mnogo prehitro usahne. Sploh pa zato, ker happy ending ne pomeni drugega, kakor zadovoljnega sodobnega gledalca (in tega potrebujejo producenti, še bolj pa blagajniški dobiček) in pravljični odhod v sončni zahod.
Rob Simonsen pa je skupaj z Eleno Tonra ustvaril tudi zaključni song z naslovom Start Again in tako poskušal postaviti piko na i. Morda pa jo je, saj pravi takole:
Move forward, don’t look back, ’cause this is all we’ve got – and time won’t wait for no one, so start again
