Štetje pravi, dvajseti samostojni album Marianne Faithfull. Izšel je septembra 2014. Malce pozni smo, a nič hudega. Dim se ne razkadi tako hitro, sploh če gre za glasbo tako pomembne umetnice. Tokrat je sodelovala z Nickom Cavom (znova), Anno Calvi in na ploščo uvrstila tudi pesmi Leonarda Cohena in Patricka Leonarda.
Albumu bi naredili krivico, če bi pisali, da gre za nekakšen tematski poklon Londonu. Bolj gre za strnitev tem, o katerih je Faithfullova prepevala v preteklosti in za glasbeno-interpretativno soočanje z minevanjem, kar ni sicer nič novega zanjo. Tega smo vajeni že iz njenih weillovskih časov. A saj vemo, da kalibri njenega kova te teme ves čas nadgrajujejo: ne sicer na štadionsko-doriangreyevski način, kot to zadnja leta počne Springsteen, pač pa bolj dostojanstveno. Cohenovsko, dylanovsko, če hočete, tudi nelsonovsko, kristoffersonovsko ali billyjoeshaverjevsko. Kristofferson je nedavno tega objavil album Feeling Mortal, lastno avtorsko obračanje iztekajoče se klepsidre, ki pa ga še ne zmore udariti po vitalnih organih. Nekako tako je tudi z Marianne Faithfull. Kot uvodno izhodišče postavi s Stevom Earlom sonapisano naslovno pesem in nanjo napne ves svoj CV: The Price Of Love (Everly Brothers), Late Victorian Holocaust (Nick Cave), Going Home (Cohen) – to so tri osi in trije nosilci plošče. Sodelovanje s Cavom se podaljša še v pesmi Deep Water, ki nekako dopolni trojico.
O metafizičnih razsežnostih ne bomo pisali. Lahko pa omenimo pester nabor glasbenikov, ki so pesmim dali natanko to, kar potrebujejo: Jim Sclavunos z bobni, denimo, pa Warren Ellis z violino in flavto, Steve Earle s kitaro, Brian Eno s spremljevalnim glasom (Going Home), Ana Calvi z glasom na The Price Of Love. Uvodnemu “pozdravu” sledi Sparrows Will Sing Rogerja Watersa, kar je še ena dobrih odločitev, z zanimivim sodelovanjem Dimiitrija Tikovoïja, ki je sopodpisal pesem True Lies. Konec je prav tako domiseln s predelavo stare stalnice Hoagyja Carmichaela I Get Along Without You Very Well. Zdi se, da gre za pomenljivo izjavo, za podpis drže neuničljive rockerice, ki je tudi avtorsko še kako aktivna, to vedno znova dokazuje na albumih, ki jih izdaja zadnja leta. Sodelovanje s Cavom pa je bilo plodovito že na zadnji peščici plošč.
Ob poslušanju novega albuma Marianne Faithfull se vedno znova vračam h Going Home. Cohen je pesem zabelil s samoironijo, pri Faithfullovi pa se zdi, kot da se hudomušno pogovarja s starim kolegom, nakar se primeta za roke in skočita v ambis… Čudovito.
