Iz zakladnice velikih robnih albumov (46)

LKJ

Linton Kwesi Johnson : Making History (Island, 1984)

Robni album za 1. maj.

Maja 1995 je dub pesnik Linton Kwesi Johnson nastopil v ljubljanskih Križankah, podelil intervju ekipi Mladine in ob pogovoru zavrtel nekaj izbrane muzike s svoje založbe LKJ Records na Radiu Študent. Takrat smo ga vprašali, kako s producentom in basistom Dennisom Bovellom delata glasbo. LKJ je najprej razložil, da je Bovella srečal še kot novinar, ko je delal za BBC World Service in je želel z njim narediti intervju o njegovi skupini Matumbi (namig, Matumbi in Bovell – prevečkrat preslišano poglavje britanske in karibske godbe). Ponovno so ga k Bovellu napotili pozneje, ko je za založbo Virgin v času velikega pečanja z reggaejem konec sedemdesetih let pisal biografije glasbenikov in podobne reči. Tedaj je med te zapise začel vnašati svojo poezijo. Kolegi so menili, da ji manjka glasbeni omot, »beat of the heart«, in da za kaj takega rabi tonskega tehnika in producenta, ki ve, kako posneti bas in boben. LKJ se je odpravil k Bovellu in posnela sta njegovo prvo avtorsko ploščo poezije z/nad glasbo, uglasbljene poezije Dread, Beat and Blood (Virgin, 1978). Z njo se je uveljavil izraz dub poetry, Lintonova skovanka, ki je prišla v obtok za vse tiste pesnike, ki so izhajali iz klasičnega jamajškega toastinga (na primer Mutabaruka, Michael Smith, ki so ga leta 1983 ubili, Benjamin Zepheniah, prvi reggaejaški gost Druge godbe, Oku Ounora). In kako sta LKJ in Bovel delala glasbo?

LKJ: »Vedno imam najprej v mislih basovsko melodijo. Odigram osnovno basovsko linijo in mu rečem: ‘Daj mi ta in ta ritem na bobnih.’ Ko smo v stufiu in delamo ploščo, Dennis napravi vzorec na ritem mašini. To ritmično podlago glasbeniki še pbdelajo. Sam nisem glasbenik, vendar tako lahko komponiram. Basovska podlaga je vedno moja. Kasneje predlagam še kakšne dodatke. Violino in harmoniko na primer.« (LKJ za Mladino, št. 21, 1995)

Linton Kwesi Johnson se je rodil leta 1952 na Jamajki, leta 1963 se je z mamo preselil v Britanijo, v London. Med študijem sociologije se je pridružil britanski veji Črnih panterjev. Že v mladosti se je soočil z odkritim rasizmom: »Vstop v šolo je bil zelo travmatičen. Sočolci so nas zmerjali s črnimi pankrti, opicami in drugimi raističnimi oznakami. Toda problem ni bil bil v tem, ker smo se lahko borili z njimi in jih pretepli. Težave so bile z učitelji, ki so imeli glede otrok zelo nizka pričakovanja. Veliko karibskih otrok so poslali v posebne šole. /…/ V angleških šolah obstaja razredni sistem: srednji razred, zgornji razred in spodnji razred. To je tudi eden od razlogov, zakaj sem postal politično zaveden, zakaj sem se vključil v Črne panterje in zakaj sedaj pišem pesmi.«

Konec sedemdesetih let je – kako se stvari težko spremenijo – v Angliji lomastila Nacionalna fronta z odkritim rasizmom in nasiljem nad karibskimi, azijskimi in afriškimi priseljenci. »Punky-reggae Party«, o kateri je pel Bob Marley, ni bil le poziv k skupni zabavi, ki je ujel v godbi duha časa. Na nizu množično obiskanih koncertov in karnevalskih protestov »Rock Against Racism«, ki jih je koalicija prirediteljev, od levičarskih strank do civilnih združenj, prirejala po britanskih mestih so med drugim prvič zares skupaj nastopali in delili oder angleški punk bendi, kantavtorji, kot je bil Billy Bragg, in izvajalci reggaeja. LKJ je bil del tega pomembnega protestnega gibanja, glasbeno, politično intervencijsko in komercialno pa ga je nadaljeval z izjemnim nizom albumov dub poetry  za vodilno otoško založbo Island. To so bili veličastni Forces of Victory (1979), globok, temen, rezidualen Bass Culture (1980), dubovska Bovellova mojstrovina LKJ in Dub (1981) in Making History (1983).

Pesnik jamajškega rodu – zase je rad rekel, da je »državljan sveta in član velike človeške družine« -, ki je sredi najhujših nasprotij in političnih spopadov v britanski družbi ritmično, na dub podlago odrecitiral komad »Inglan is a Bitch«, je danes čaščen. Nagrade za poezijo in pesniške zbirke mu je med drugim podelil angleški PEN, bil pa je prvi britanski črnski pesnik, čigar delo so uvrstili v Penguinovo zbirko sodobnih klasikov. Še zmerom se vidi na obrobju literarne scene, pesnik, ki je svoje pesmi razumel kot »kulturno orožje« in se identificiral z »marksističnim etosom in z nekaterimi pogledi marksistične analize realnosti.« »Verjamem v socialno pravičnost, v enakost, svobodo in demokracijo«, je povedal leta 1995 v Ljubljani. Bil je oster nasprotnik vlade Margareth Thatcher, ponosen na to, kar je, samozavesten, tako kot eden njegovih mladostnih navdihov, Malcolm X. LKJ ni rastafarijanec, je ateist. V začetkih je pisal v knjižni angleščini, potem je pravladala jamajška angleščina, patois, pogovorni jezik, pri katerem so slovnična pravila stvar posameznika, njegov zapis pa je fonetičen.

V njem objavlja pesmi, natisnjene so bile na albumih. Za glasbeno podlago je seveda izbral »domači« reggae, a je z Bovellom vedno širil izraz, z jazzom (njegov najljubši je Charlie Parker), soulom, rockom. Glede svoje muzike in založbe je bil LKJ izrecen: »Delamo glasbo za ljudi, ki hočejo poslušati glasbo, ne za tiste, ki hočejo samo plesati in se imeti lepo.«

Making History je izvrsten album, LKJ v najboljši formi in z najbolj bogato, melodično, dodelano glasbeno spremljavo, izvrstnimi aranžmaji in dubovskimi sledmi. Vedno je bil odkrit, oster družbeni in politični komentator, tudi oseben, kakor v trpkem »Reggae F’i Dada« (posvečen je umrlemu očetu), sprašujoč se v »Wat About Di Workin’ Claas’« in slavilen v »Reggae Fi Radni« (posvečen umorjenemu karibskemu, gvajanskemu revolucionarju in borcu proti kolonializmu Walterju Rodneyju).

Kdo bo delal zgodovino?

 

Share