Menza pri koritu je v četrtek gostila dolgo pričakovan nastop japonskih nojzerjev Melt-Banana, hkrati pa ponudila tudi prav tako z ogromno firbca aniticipiran solo nastop slovenskega stihoklepača in glasbenega arhitekta N’Toka. Slednji je občinstvu predstavil material s svoje nove plošče, katere smernice smo lahko slutili iz njegovih aktualnih udejstvovanj tako z Moveknowledgement in BeatMyth kot nastopov z improvizatorji, natančneje s Seijirom Murayamo, Jako Bergerjem in Markom Karlovčcem. Vlogo predvozača je sam sicer dokaj striktno poudaril, a jo obenem s svojim muziciranjem prav tako striktno ponesel v pozabo. Omenjen spoj vplivov in progresivna N’Tokova glasbena drža se namreč v živo iztečejo ravno tako učinkovito, kot ta formula deluje na papirju. Seveda N’Toko vsaj v mojih ušesih tako v smislu beatov kot dikcije nikoli ni veljal za klasičnega raperja, ali morda bolj korektno rečeno, velja vsaj za takšnega s samosvojo, vseskozi prepoznavno zvočnostjo. In slednjo je v četrtek tvoril povsem sam, saj je tako podlago kot efekte sproti prilagajal svojemu občutku in dramaturgiji nastopa. Najverjetneje ima seveda dodobra pripravljeno in predvideno veliko večino sekvenc, a ni bilo malo trenutkov, ko je bilo med prehodi moč čutiti neko spontanost. Polja, preko katerih se je podal, bi lahko umestili kamorkoli med estetiko sint-popa, diskoidna namigovanja, nojzerske vložke in konglomerat raskave klubske elektronike. Kako skozi tako zbito glasbo uspe preriniti tudi neštevne vrstice, ve samo on, komadi pa so udarili vsaj v maniri plošče Listen to Nebukadnezar, ki je Moveknowledgement takrat popeljala v neko drugo zvočno vesolje.
Iz Menzinih tal se je na oder dogajanje preselilo z Melt-Banana, ki so sicer davno nazaj Slovenijo že obiskali. Bend je uvod v svoje glasbeno razgrajaštvo začinil s predirnimi elektronskimi zveni in prikladnimi vokalnimi eskapadami Yasuko Onuki, pevke zasedbe. Od tam so ostro zarezali v svoje prepoznavne naspidirane in kratke komade, ki so publiko pod odrom nemudoma razgreli. Energičen preplet nojza in hard core-a je umetelno nadgradil uvod v večer, hkrati pa podčrtal tokratnega glavnega označevalca publike. Odziv, čeravno se v enakem slogu ni razpotegnil čez celotno občinstvo, je bil namreč evidenten in je nedvomno pripomogel tudi h kančku več sicer profesionalnega nastopa Japoncev. Na to zadnjo opazko namiguje le njihovo utečeno izvajanje bisa, ki se zaključi ali z enim ali z več nekaj-sekundnimi komadi. Vseeno pa to sodi v železni repertoar skupine, za katero bo kmalu že dvajset let dejavnosti. Varovanci legendarnega KK Nulla so vsaj enega prejšnjih nastopov benda Zeni Geva pri nas povsem povozili in s tem utrdili sloves japonskih punk nojzerjev kot navzven sila odprtih muzičistov.
Fotozgodbo s koncerta si lahko ogledate tukaj.



