Ringo Starr je na novi plošči k sodelovanju povabil zanimivo in manj zanimivo plejado umetnikov. Med prvimi so denimo Benmont Tench, Dave Stewart, Peter Frampton in Joe Walsh. Njegova diskografija je sicer vredna posluha, zlasti albumi iz prve polovice 1970 let. Nekaj časa je bil najpopularnejši bivši Beatle, igral je v filmih, izdajal precej raznolike plošče – od prve solistične Sentimental Journey (1970), kjer je prepeval standarde, do albumov z zanj posebej napisanimi pesmimi izpod peres glasbenih kolegov, ki so se včasih potrudili bolj (Goodnight Vienna), včasih manj (Ringo), čeprav je trud bil sicer slišati vsaj zabavno in duhovito. Obrazec se je nato počasi iztrošil in Ringo je ugotovil, da se še vedno najbolje počuti na odru, prepevajoč pesmi, po katerih ga ljudje tudi najbolje poznajo. Ni nujno, da so to vselej ravno tiste iz obdobja Beatlov, vendar prednjačijo. Kot zadnja leta pri McCartneyju, žal. In kako je z novim Ringovim albumom?
Začne se obetajoče. Uvodna skladba Rory And The Hurricanes (sonapisala sta jo Ringo in Dave Stewart) sodi med deset njegovih najboljših solističnih dosežkov. Načeloma mi songsterska potovanja v nostalgijo starih časov ne dišijo preveč, ker zvečine vsebujejo preveč patetike in premalo substance, a tale Ringov izlet v predbeatlovsko dobo nosi v sebi močan pečat in nujo po ponovnem pretuhtavanju tistega dela zgodovine popularne glasbe, ki ga vedno nekako puščamo na obrobju in postavljamo v kliše: da pred Beatli na Otoku ni bilo resnejše rock scene. V čase Beatlov pa se Ringo vrača z naslovno skladbo, ki žal ne premore kaj prida več od naštevanja naslovov nekaterih uspešnic Beatlov. Smo že slišali. Nostalgijo nosi v sebi tudi balada Not Looking Back, čeprav zveni nekolikanj bolj sveže od ostalega. Vse ostalo je bolj ali manj obračanje obrazcev na običajen način, čeravno se Let Love Lead sprva sliši zelo mastno bluesovsko. In čeravno so med avtorji tudi Todd Rundgren, Joe Walsh in Van Dyke Parks. Slednji je sopodpisal napovedni singl Bamboula, ki ne sodi med boljše trenutke plošče.
Ringo je pevsko vedno korekten. Še v najbolj spregledljivo pesem zna vliti nekaj duha, vendar je kljub temu škoda, da z nekaterimi vmesnimi postajami (Vertical Man?) zgolj prehaja skoz plošče. Z malce več truda bi na ogrodju uvodne skladbe lahko naredil ploščo, ki bi o preteklosti pričala kot dandanašnji avtorski dokument nekoga, ki je dejansko bil tam in vse to tudi preživel. In še vedno brca. Beatli so z Ringom dejansko postali pop-rockovski bend z močno, ključno ritmično hrbtenico, ki je imela z njihovo slavo in pomen opraviti prav toliko kot avtorska hrbtenica Lennona in McCartneyja ter inovativno solistično igranje Georgea Harrisona.
