Pred koncertom japonske zasedbe Zeni Geva v ljubljanskem klubu Channel Zero, kjer bo nastopila v petek, 15. maja, skupaj z velenjsko zasedbo NakaJima, objavljamo intervju iz leta 1996 s tedanjim kitarisom zasedbe Tabato, ki je bil objavljen v Muski št. 3 leta 1997. Današnjo zasedbo Zeni Geva tvorita kitarist in vodja zasedbe K.K. Null in bobnar Tatsuya Yoshida, ki je bil član Zeni Geva med leti 1988 in 1990 ter se ji je spet pridružil leta 2009.
NO DISTRIBUTION FOR JAPAN MUSIC!
Pričujoči intervju je angleško naslovljen na zahtevo kitarista Mitsuru Tabata, s katerim smo se pogovarjali po koncertu Zeni Geva v ilirskobistriškem klubu MKNŽ, ki se je zgodil 19. novembra 1996. Zeni Geva in trije samuraji – kitarist in pevec KazaYuki K. Null, kitarist Tabata in bobnar Masatake Fujikake – so v dobrih tridesetih minutah (po Tabatovih besedah) odigrali free jazzovski nastop s popolnim profesionalnim prepričanjem v svoje zmogljivosti. Izpeljali so prvovrsten apokaliptični napad na zgodovino glasbe. Zeni Geva so izvrstni konstruktorji glasbe, ki se izražajo z vso glasbeno-umetniško svobodo. Za sabo imajo več kot deset albumov, številna sodelovanja z najrazličnejšimi glasbeniki, kot so Fred Frith, Jim O’Rourka in Jim Plotkin, obenem pa so naleteli na velikodušen sprejem pri čikaški založbi Skin Graft, ki je lani ponovno izdala njihovo redko japonsko izdajo Nai Ha.
Najprej naj vas vprašam po vtisih o današnjem koncertu?
Tabata: Bilo je kar O.K. Občinstvo je bilo precej agresivno.
Videl sem, da ste oder dobro branili, imate izdelano tehniko nastopov.
Tabata: Seveda. Kaj moraš narediti, če voziš avto in je tvoj prijatelj pijan in se nagne nate, medtem ko voziš?
Obstaja meja, oder za bend, drugi prostor za občinstvo. Prijatelj iz Zagreba mi je povedal, da je bil vaš koncert eden od najbolj glasnih in močnih koncertov v zadnjih letih.
Tabata: Nista bila tako različna. Edino, da sem tukaj videl zelo pijanega človeka, pravi zoprnik! Bil je edini, ostali so bili O.K.. Zdi se, da se s tipom nisva dobro razumela. Ko sem šel na WC, se mi je poskušal opravičiti.
Veliko potujete, veliko igrate. Bili ste že povsod, v Avstraliji, Ameriki, Evropi, v Aziji. Ali na nastopih začutite posamezne države ali celo mesta?
Tabta: Seveda. Jug je veliko toplejši od severa. V Ameriki je New York poln snobov, ko pa se premikaš proti jugu je vedno bolj divje. V Evropi nam je všeč na Norveškem in Portugalskem. Ljudje so tam zelo odprti.
Kaj pa Azija?
Tabata: V Aziji koncertiramo samo na Japonskem. Razmišljamo tudi o drugih krajih, Singapuru, Hongkongu, ampak je že ideja o tem preveč strašljiva. Smo ista rasa, vendar se njihova kultura močno razlikuje od japonske. Zato je ideja tudi tako zanimiva.
Nekoč ste izjavili, da sta Amerika in Evropa mrtvi.
Tabata: Kako to veš? Si to prebral v angleškem časniku Wire?
Ja.
Tabata: Z Evropo je konec…
Amerika je most med Evropo in Azijo. Si hotel povedati, da skušajo biti Američani šefi…
Tabata: Ne, ne. To smo izjavili pred dvema letoma. Medtem smo svoje mnenje spremenili. Evropa je na isti celini kot Kitajska, vendar ljudje iz Evrope in s Kitajske odhajajo v Ameriko, kjer se potem različne kulture mešajo. Kitajci raje odhajajo v Ameriko. Ne gredo na Poljsko ali v Moskvo, to je zanimivo.
Vaša kultura je zelo različna od ameriške in evropske, človek je ne more kar tako dojeti.
Tabata: V Evropi so ljudje zelo ponosni na svojo kulturo, na primer Francozi in Nemci, japonska mladina pa ni taka. Zakaj sem Japonec? Ne vem. Tam sem pač rojen. Po načinu življenja sem mogoče bližje Američanom. Smo Japonci, vendar za Japonce nismo dovolj japonski. Sploh ko gre za glasbo, v kateri si lahko, kar koli že hočeš, ne glede na to, kje si. Naša država je zelo zmedena, vse zvrsti glasbe so splošno sprejete, od Salifa Keite do Milesa Davisa, Dead Kennedys, Led Zeppelin, Boredoms, vse. Različni ljudje poslušajo različno glasbo. Ni mi jasno, zakaj smo v tujini znani predvsem po tej hrupni in glasni muziki.
Po moje je za japonske bende značilno, da so agresivni.
Tabata: Ne strinjamo se s tem. Tako gledaš na Japonsko ti iz svoje dežele. Na Japonskem imamo cel kup različnih bendov. V Evropi bi morali izboljšati distribucijo naših glasbenih izdelkov. Že včeraj sem v Zagrebu dal intervju o zgodovini japonske rockovske glasbe. Kdo bi moral že enkrat napisati enciklopedijo o japonskem rocku. Imamo tudi drugačne bende, od soula naprej, veliko dobrih skupin. Problem je očitno v distribuciji.
Mislite, da japonska glasba sveta enostavno ne zanima?
Tabata: Veš kaj, tudi mene ne zanimajo hrvaški Deep Purple. Včeraj smo poslušali Atomsko sklonište, ki jih kopirajo, in so zato neskončno dolgočasni. Ljudi bi morale zanimati posebnosti.
Nocoj ste odigrali priredbo Italijanov Area. Od kod vam to, kje ste jih našli?
Tabata: Area so pri nas zelo zelo popularni, pri nekaterih ljudeh.
Kako bi opisal vašo muziko?
Tabata: Delamo 90-minutno geba geba glasbo.
Kaj misliš s tem? Niste metalci, niste hardcorovci, niste punkerji, nič niste. KK Null je vašo glasbo opisal kot neodvisno.
Tabata: Ta beseda nima posebnega pomena. Gre za tradicionalni stil, iz njega črpamo, iz korenin. V Ameriki imate blues, v Evropi imate glasbo, na katero vpliva tradicionalna glasba posameznih pokrajin. Tudi pri nas je tako.
Bral sem, da KK Null zelo rad posluša madžarske Muzikas. Kako je s tabo?
Tabata: Jaz jih ne poslušam veliko, poslušam različno muziko. Zanima me country iz 70-ih, všeč so mi na primer Manson Prophet iz Chicaga. Fascinira me, da gre za country pesem iz Chicaga, zanima me mestni country. Tako je v tem trenutku. Zelo hitro spreminjam svoja mnenja, ljudje se spreminjamo.
Veliko sodelujete z drugimi glasbeniki. Kje najdete čas za vse te projekte?
Tabata: Glasbeniki smo, za glasbo imamo veliko časa. Glasbo lahko igramo kadar koli. Svojo glasbo imamo radi, tudi potem ko gremo z odra. Umetnost bi morala biti oproščena vseh davkov. Če kaj naredim, mora biti vsem dostopno in poceni.
V projektih radi eksperimentirate?
Tabata: Svoje glasbe ne morem opisati, še sam ne vem, kaj delam. Igram pač. Ti govoriš o eksperimentu, glasnosti in hrupu. Jaz to dojemam povsem drugače. Mnogi našo muziko dojemajo kot heavy metal, medtem ko jo imam jaz bolj za jazz. Ljudje na zadeve gledajo in jih opisujejo različno. Če bi se dalo, bi bil vsak večer drugačen. Enkrat hard core, drugič jazz, tudi progresivni rock.
