Iz zakladnice velikih robnih albumov (47)

MC FT Jesus

 

MC 900 FT Jesus : Welcome to My Dream (Nettwerk, 1991)

 

Izdaja tega albuma je precej razburkala in dobro vznemirila alter glasbene kroge. Griffin, priden študent glasbe in klasično izučeni trobentač, je že s prvim albumom Hell with the Lid Off (1989) vrgel kost, ki so jo popadli številni, hiphop krogi, alter-rock krožki, celo impro-jazz klike, leta 1992 so jih kot »dallaške raperje« uvrstili v program novega jazza v nemškem Moersu.

Welcome to my dream je dokončno naplavila muziko, ki je bila studijsko narejena, dobro odigrana v živo z vso uporabo elektro-reprodukcijske šare, ki gre zraven in je danes del paketne opreme vsakega benda ali posameznika, najbolj pa je zadela zato, ker je sovpadla s splošnim morečim družbenim vzdušjem (kaj naj na to rečemo šele danes?), osebnimi paranojami, tesnobo. In če rečemo, da je bila ta muzika odigrana in predstavljena v živo, potem ne moremo mimo doneska spektakularnega didžeja, sodelavca na prvem in pričujočem albumu – to je bil DJ Zero s pravim imenom Patrick Rollins je z gramofonsko ročko in iglo izbavljal mogoče in nemogoče, vražje dobro rokoval in dodajal nesluteno sonično komponento, ki ni samo »scratch«, »vrteči se vzorec«, marveč več, tvorno poseganje in oblikovanje tvarine.

Na Griffinu ni bilo nič spektakularnega, zlasti če spomnimo, da je nekako izhajal iz hiphopa in ves čas uhajal iz njega. Celo sam je v nekem intervuju pripomnil, da je bila publika na koncertih precej razočarana nad njegovo pojavo, pač ni bil za hiphop vnaprej določen, rasizirano nevarni black man, ampak navaden bledolični honkey; brez barvite odrske prezence, tak piflar. Zato pa je imel alterega v personi DJ Zera, ki je navzven predstavljal vse to, kar Griffin ni. Zato pa je predstavljal uspeli spoj hiphopa z jazzom, intuitivnim hrupom, z zvedavo historično glasbeno žilico, hrupnimi odvodi, vse nategnjeno na albumu, ki je zbirka fantazijskih pripovedi, drobnih psihotrilerjev v pregnanem glasbenem omotu. To so turobne majhne štorije, ki se podijo po glavi vsakdanjika in slehernika, na robu norosti, dejanja obupa, brez stika, a s stikalom, ki lahko sproži družbeno norost.

V glasbenem smislu je ta album produktivna interpretacija tedaj že zablodelega »fusion jazza«, fino vračanje k staremu Milesovemu soundu in konturam, a to ni posnemanje, zraven pa podajanje dobrega zankanja funka in zamaknjenega »off-beata«; zato sočasno vzbuja občutenje anemične hladnosti in angažiranega posega v tvarino. Tak alter-plesni album v nekaj kosih in ohlapno pripovedovalno ambientalen v drugih. Intriga.

Griffin, se pravi MC 900 FT Jesus (samoimenovan po zblodelih retoričnih-vizijah-govorancah gorečega TV pridigarja), je o albumu leta 1991 povedal tole: »Četudi ta album obsega precej živih inštrumentalnih sestavin, je še zmerom v večini narejen po hiphopovsko. Basist je odigral osnovni riff, nato sem vzorčil štiri takte in jih zazankal. Podobno sem delal s kitarskimi parti. Če sta v komadu dva kitarska parta, sem sam zankal enega, drugega pa igral v živo tekom komada. Osnovna zamisel je iskanje ravnovesja med mehanskim hiphop zvenom in zvokom živega benda«.

Glas je umaknjen, moduliran, pokvečen, govori od nekod zadaj, »iz notranjosti«, iz mentalnega »offa«, blodeč, ametričen, pripovedno moten, fragmentiran.

Dobrodošli torej v moraste sanje, ki jih tolmači MC 900 FT Jesus.

 

Share