Leonard Cohen – Can’t Forget / A Souvenir of the Grand Tour (Columbia/Sony, 2015)

leonard-2-web

Že podnaslov novega albuma Leonarda Cohena je nekakšna referenca na opus Georgea Jonesa. Ta je leta 1974 objavil pesem The Grand Tour. Čeravno pri Cohenu ne gre za istovrstno “turnejo” (Jones poje o ločitvi, Cohenov podnaslov pa se nanaša na svetovno turnejo, ki se je končala lani), je referenca pomenljiva. Cohenov opus zadnjih let tematsko postavlja na prvo vrsto vprašanja o minevanju in nemalo samoironije v zvezi s tem procesom. To počne s premislekom in temeljito. Presenetljivo je tudi, s kakšno frekvenco zadnja leta izhajajo Cohenovi albumi, sploh koncertni. Tisti, ki v zadnjih petih-šestih letih niste bili na nobenem njegovem nastopu, lahko izbirate med dičnim pušeljcem tovrstnih izdaj, od londonskega albuma leta 2009 do letošnjega dublinovskega, o katerem smo v Novi muski že pisali. Prav tako sta izšla dva studijska albuma z novimi pesmimi. Cohen se v enainosemdesetem letu ne ustavlja, razmišlja o novi studijski plošči, medtem pa med poslušalce pošilja zanimiv hibrid, ki mu gre zaradi narave koncepta morda nekolikanj očitati koherenco in zato ne more na vrh panteona njegovih diskografskih izdaj. Drugi očitek pa je, da je na albumu samo deset pesmi. Z nekolikanj obširnejšim programom (dovolj bi bil morda že vsaj ducat) bi namen plošče prišel bolj do izraza, tako pa se konča, ko poslušalca še vedno zanima, kaj vse bo še slišal.

Seveda gre za neobičajno koncertno ploščo. Poleg krajšega prereza nekaterih Cohenovih pesmi, ki jih redko ali nikoli ne zasledite na njegovih tovrstnih albumih (z izjemo Joan Of Arc) prinaša tudi prerez pesmi, ki so bile posnete na tonskih vajah, med njimi nove avtorske dosežke in nekaj priredb. Za najboljšo med slednjimi gotovo velja Choices z repertoarja Georgea Jonesa. Že  stari mojster jo je leta 1999 odpel nadvse pretresljivo, čeravno v nekoliko preveč sterilni produkcijski obleki, Cohenu pa pristaja kot ulita. Oblekel jo je v nekakšen kanadski country, podobno kot svojčas Heart With No Companion. Pesem je sonapisal in prvi posnel Billy Yates leta 1997. Z njo je bržčas ustvaril svojo največjo mojstrovino, ki je v Jonesovih rokah postala stoična pomiritev s preteklostjo, v Cohenovih pa neke vrste bojna bakla, ki jo zdaj končno obvlada, a je še vedno ne izpusti. Pesem Georgesa Dora La Manic je poklon Montrealu, med novimi avtorskimi pa najdemo Never Gave Nobody Trouble in I’ve Got A Little Secret. Obe si duhovito in samoironično ogledujeta njegovo osebno izkaznico, a se ob tem zgolj posmehneta. “Nikomur nisem nič hudega storil,” poje Cohen, “a ni še prepozno za to”. Igre še ni konec.

Med pesmimi s poprejšnjega avtorskega repertoarja srečamo izvedbe naslovne I Can’t Forget (ki po mnenju podpisanega sicer ne sodi med boljše Cohenove pesmi, je pa idealna za naslov), Light As A Breeze, Night Comes On in Field Commander Cohen kot uvodno. Bend mojstru ne sledi, ampak soustvarja njegovo zvočno sliko. Če ste bili na katerem od koncertov, že veste, kako, sicer pa je tudi s plošče dovolj dobro razvidno. Z izjemo The Army Cohen bržčas nikoli ni imel boljše zasedbe.

Razmišljanje o dotičnem albumu se na hitro dotakne leta 1996 in plošče New Adventures In Hi-Fi zasedbe R.E.M., ki so jo skoraj v celoti snemali na tonskih vajah. Takrat je šlo za popolnoma avtorsko ploščo. Grobo, udarno in referenčno. Pravzaprav se jo splača zavrteti ob boku nove Cohenove stvaritve.

Share