Marc Ribot & Rootless Cosmopolitans : Requiem for What’s His Name (Crepuscule, 1992)
Naj ta izbor pospremi letošnji obisk Jazza Cerkno. Tudi zato, ker si je Boštjan Cvek leta prizadeval na festival pripeljati Marca Ribota, a se je vedno nekje zataknilo. V Cerkno strunar Ribot prihaja z alterrock bendom nove muzike – Ceramic Dog. Z njim muzicirata Shahzad Ismaily (bas, kitara, elektrofonija) in Ches Smith (bobni, elektrofonija). Za uvod v drugi album svetovljanov brez korenin iz leta 1992 pa naj rabi del besedila, ki sem ga za drugo glasilo spisal maja lani v New Yorku, ravno v času, ko je Ribot praznoval šestdesetletnico in kot poudarjeni gost/slavljenec festivala Undead Music nastopal s štirimi svojimi dejavnimi bendi in še solo. Pri zadnjem je z akustično kitaro z avtorsko godbo variacij petih tem, malone leitmotivov, imenitno spremljal, podčrtal, namočil, taktno glasbeno komentiral mojstrovino nemega filma, Chaplinovega The Kid.
– Marca sem spoznal leta 1992 na ljubljanski Drugi godbi. Prvo srečanje z glasbenikom, ki je vse očaral s posebnim kitarskim zvenom na albumu Toma Waitsa Rain Dogs in koncertih newyorškega benda The Lounge Lizards, se je razvnelo ob bluesu Lightnina Hopkinsa in debati o klavrni usodi državnega socializma, razmerah na Balkanu in v Evropi. Bil je dober začetek prijateljstva. Na evropski turneji je bil kot vodja lastnega benda Rootless Comopolitans. Zbujal je pozornost, tako kot je tista leta zbadala raznovrstna, napadalna in drzno eklektična muzika njegovih kolegov s t.i. newyorške downtown scene. V skupini je igral nenadkriljivi klaviaturist Anthony Coleman. Spoznala sta se na nekem koncertu na hitro sestavljene skupine. Po edinem špilu, ki je bil polomija, sta se poklicala: »Ej, tole je bilo tako zanič, da morava nekaj zaigrati skupaj.« Marc je na vajo prinesel solato not z zapletenimi komadi, ki jih ne bi mogli zvaditi v enem tednu. Tako so začeli muzicirati svetovljani brez korenin. Niso bili apolitični. Ta krožek glasbenikov je na Marcovo pobudo 8. januarja 1993 v klubu Knitting Factory organiziral enega prvih mednarodnih koncertov v podporo Bosni – S.O.S. Bosnia – in se jasno politično opredelil glede vojne agresije v Bosni in Hecegovini. Podobno je ravnal tudi ob izraelski zasedbi Zahodnega brega in si nakopal gnev znotraj lastne skupnosti.
Takrat se je zdelo, da za glasno novo muziko in avantjazz s spodnjega Manhattna ni meja. Krog glasbenikov, v katerem so vsaj za medije prednjačili glasbeniki judovskega porekla, so vabili na evropske jazzovske festivale, v New Yorku pa je imel koncertno zatočišče v malo večjem klubu z zadostno medijsko podporo, v The Knitting Factory, pozneje v klubu Tonic. Glasbeniki z neodvisne novatorske margine so ekonomsko lažje dihali približno desetletje in pol. Danes tak preboj nekoga z newyorškega dowtowna, kot ga je na primer doživel skladatelj in saksofonist John Zorn, ni več mogoč. Tik pred množičnim zapiranjem manjših klubov na Manhattnu leta 2005 je Ribot napisal intelektualno pošten članek o skrbi za glasbeno obrobje, v katerem je opozarjal na dolgoletno samozaslepljenost glasbenikov na sceni glede lastne moči na prostem trgu, tudi na ključno vlogo, ki so jo odigrale javne subvencije in podpora doma in v Evropi, bodisi v obliki reguliranih ali nizkih najemnin prostorov bodisi v obliki javne podpore evropskih glasbenih prizorišč, od katerih so bile odvisne eksistence newyorških glasbenikov, ki so živeli od glasbe, koncertov, turnej in snemanj plošč. Razmerje med kulturo in ekonomijo, umetnostjo in kapitalizmom je bilo zmerom zapleteno. Ustvarjalci se morajo podrejati muhavemu umetnostnemu trgu. Njihov položaj v primerjavi z drugimi uglednimi izobraženskimi poklici nikoli ni bil gotov. V današnjih newyorških razmerah, ki so vse pahnile v boj vseh proti vsem, se zamajejo tudi tradicionalno močna solidarnost, ustvarjajo se klike, ohlapne interesne koalicije, ki sproti razpadajo in se zberejo od »projekta do projekta«. Položaji se hitro menjajo: kontrakulturnik postane konformist, upornik podpornik vladajočega stanja, naprednjak konservativec. Iluzije se razblinjajo sproti. New Yorku se je medtem vsaj deloma skrhala moč svetovnega glasbenega hegemona na področju novih glasbenih snovanj. Je živo glasbeno mesto, ki daje izjemne muzike, toda izgublja tiste primerjalne prednosti v mednarodnem merilu, zaradi katerih je v njem nastalo toliko dobrih glasbenih norosti. Marcova ocena je, da so glasbeniki v mestu postali podobni sezonskim lovcem in nabiralcem, manj poljedelcem, ki skrbno obdelujejo polje. To se na muzikah na dolgi rok pozna. Glasbeniki iznajdevajo kratkoročne strategije preživetja, eni se povlečejo vase, drugi organizirajo kolektivne akcije. Marc je med slednjimi. Zaradi pridobljenega ugleda je delu stare garde lažje. (iz Dnevnika, 27.5.2014) –
Vsaj za New York velja, da Ribota poslušajo vse generacije, ne samo stari feni in dekleta, ki so ga imela zmerom rada. Njegov alterrock trio Ceramic Dog je koheziven bend, ki v zaostrenih razmerah kolikor se da redno vadi, zna menjati razpoloženja, strukturirane komade z igro navdiha, a ves čas goji staro newyorško etično držo paneksperimentalizma. Avantpankovska priredba stoletne protestne sindikalistične delavske pesmi »Kruh in vrtnice« (Bread and Roses) je njegov podpis. Njegov trio z 80-letnim freejazzovskim basistom Henryem Grimesom in chicaškim bobnarjem Chadom Taylorjem (izvira iz krogov AACM) je njegova najbolj srčna zasedba. Album tria Live at the Village Vanguard (PI Recordings, 2014), še prej pa niz koncertov med tedensko rezidenco v legendarnem jazz klubu leta 2013, je kritika dve leti zapored uvrstila med najboljše dogodke leta v mestu. To zares ne izgleda slabo za kitarista, ki je kot mlad fant iz Newarka (New Jersey) leta 1978 prišel v New York z veliko željo, da bi postal jazzovski kitarist, kar nikoli ni zares postal. Levičar, ki se je priučil igranja kitare kot desničar (nič političnega ni v tem, lepo prosim). Tako ga je v rani mladosti navadil njegov haitijski učitelj kitare, skladatelj Frantz Casseus.
In zdaj k našemu robnemu albumu. Je drugi album prvega resničnega benda, ki ga je zbral skupaj. Mimogrede, tudi Ribota daje preganjavica »drugih albumov«, ki je del rockovske in še kakšne druge mitologije, češ, nekaj je posneti nori, izzivalen prvenec, toda bend se potrdi ali pade z drugim albumom. Z njegovo popotnico je tedaj prišel v Ljubljano na Drugo godbo. Prvič je sicer pri nas nastopil leto prej v okviru potujočega festivala Knitting Factory, v njegovem paketu je bila skupina The Jazz Passengers Roya Nathansona in Curtisa Fowlkesa, torej še dveh članov druge postave The Lounge Lizards.
Sledi tega, kar so ustvarjali z Johnom Luriejem so ponekod slišne, a jasen je tudi odmik od posebne muzike Lizardsov. A na tem albumu je slišati še kaj več, mnogo več. Referenčni razpon je tako širok, da boli glava: tu so najbolj drzne, napadalne hrupne pasaže, ki so odlikovale newyorški »no wave« od konca sedemdesetih let, zaslišite prevajanje harmolodičnega upogibanja in spletanja melodij in harmonij Ornetta Colemana na punkovski način, nekje boste zaslišali kakšen »orientalski« element, znamenje Marcove fascinacije nad godbami z Balkana, zlasti nad zvokom gajd in še posebej nad tradicionalno glasbo s kvarnerskega otoka Krk, bluesa ni samo za prgišče (Ribot je tedaj že nekajkrat muziciral z vzornikom Hubertom Sumlinom, kitaristom in snovalcem zvoka Howlina Wolfa, njegovo mladostno uvajanje v bendih velikanov soula in R&B-ja je vedno slišno, emocionalno poudarjeno v igri). To je idiosinkratično strunarstvo, virtuozno samonaučenega je vsepovsod na pretek, tudi po barvi zvoka in zafrknjenih intervalih v solih, teh enkratnih Ribotovih sprotnih in naštudiranih pogruntavščin. In nazadnje, tu je še donesek vseh na albumu, a zlasti Anthonyja Colemana. Njegov komad, štikelc, kompozicija, skladba – kakor vam ljubo – »La Monte’s Nightmare« (ni posvetilo, prej skladateljev komentar predstav in izpeljank iz virov očeta newyorškega avantgardnega eksperimentalizma La Monte Younga) je paradigmatičnem zgled nove muzike downtownerjev; duhovit, poln dramatičnih preobratov, tišine in crescendov, impulzivne norosti in reda, je prava bomba in vsaj zame eden komadov komadov, ki jih je proizvedel newyorški downtown in zaradi katerih je prodiral v naša ušesa, širil dojemanje glasbenega, možnosti, razbijanja stare delitve dela na skladatelja in glasbenika, pobalinskega izzivanja in trde glasbene logike. Vse to daje album Requiem for What’s His Name. Je briljantno nemogoč album benda, ki se dela in se nikoli do konca ne more narediti, z nekaj kreativne avtodestruktivnosti v sebi, ki se z godbo nadgrajuje in jo sproti postavlja pod vprašaj. Tudi z vokalom, ki ni nikoli lepo petje, na pol deklamacija je, popačena, pomenljiva, ne/smiselno anti, drugje pa bizarno lirična. A pripoveduje kulturno zafrknjene, polemične štorije, na primer v »Yo, I Killed Your God« (ne pozabimo, to so časi kratkega samooklicanega gibanja »radikalna judosvka kultura«, ki mu je Marc hočeš nočeš pripadal, čeprav je prvotno predlagal, da bi se imenovali Loud and Pushy Music, kar bi imelo »opisno vrednost in bi se izognili besedam, ki jih niso mogli definirati«).
Kdo so bili člani benda na snemanju tega albuma? Našteli bomo samo osnovno postavo: Anthony Coleman (klaviature, električne orgle, sampler), Marc Ribot (električne kitare, mala tuba, glas), Sim Cain (bobni; bivši član benda Henryja Rollinsa), Roy Nathanson (saksofoni, ex-Lounge Lizards, The Jazz Passengers), Ralpy Carney (saksofoni, član zasedb Toma Waitsa in še prej sopotnik alterrock scene iz Akrona, Ohio, iz katere so izšli Pere Ubu), sodelovali so še Zeena Parkins (harfa), Wilbo Wright (kitara), Brad Jones (bas). V Ljubljani so na Drugi godbi odigrali kot kvintet: Ribot, Coleman, Carney, Caine in mladi basist Chris Wood (na svoji prvi evropski turneji, pozneje član tria Medeski, Martin & Wood). To so Rootless Cosmopolitans. To smo po malem vsi, včasih negotovi, včasih trmoglavo zares, tudi takrat, ko je treba. Bend, čigar ideje, realizirane, neuresničene in neuresničljive, je Ribot prenašal v naslednje bende, jih obračal na glavo, komade razgrajeval in ponovno sestavljal, kakor v Ceramic Dog. Requiem for What’s His Name je zgleden primerek nove muzike downtowna.
