Septembra 2012 smo imeli priložnost ujeti Kim Gordon s projektom Body/Head v Kinu Šiška. V ponedeljek, 1. junija 2015, prihajata na isti kraj še dva člana razpadlih Sonic Youth – bobnar Steve Shelley in kitarist Thurston Moore v zasedbi, poimenovani po slednjem, Thurston Moore Band.
Thurston Moore je močno vplival na mnoge kitariste po svetu. Veliko se ukvarja tudi z improvizacijo in veliko posnetkov teh nastopov je dostopnih tudi na spletu, kar se splača pogledati oziroma poslušati. V zadnjem času ga zelo zanima tudi poezija, zato se je med drugim pridružil tudi projektu Heretics. Pred nastopom Thurston Moore Banda pri nas je preko e-pošte nastal tale kratek intervju, v katerem je spregovoril tudi o improvizaciji.
Igral si v veliko bendih in sodeloval z mnogimi glasbeniki. Kdaj postane skupina ljudi bend?
Po navadi takoj, ko se poimenujejo! Ali če ima določenega vodjo. Ali če ista zasedba igra skupaj daljše obdobje.
Ponovno igranje s Stevom Shellyem pomeni verjetno lažje ustvarjanje novega materiala. Po drugi strani lahko pomeni, da so komadi precej podobni tistim iz Sonic Youth. Ste razmišljali o tem, ko ste ustvarjali nov material?
Komade sem naredil tako kot to vedno počnem. Edina razlika je v tem, kdo igra z menoj. Tako, da boš vedno slišal moj zvok, ne glede na to ali igram v Sonic Youth ali v Black Sabbath – seveda, če bi mi Tommy Iommi dovolil delati komade za njih.
Koliko je v komadih Thurston Moore Banda odprtega prostora za improvizacijo? Imate določene dele, kjer se to lahko zgodi?
Seveda imamo nekaj komadov s prostorom za improvizacijo, še posebej v komadu Grace Lake, s katerim vedno zaključimo naš program, od kar nastopamo skupaj.
Thurston Moore band se sliši kot naravno nadaljevanje Chelsea Light Moving. Kako doživljaš razlike med tema dvema skupinama?
Chelsea Light Moving so oblikovali glasbeniki, s katerimi sem igral: bobnar John Moloney, basistka Samara Lubelski in kitarist Keith Wood. Vsi trije so me spremljali na turneji Demoished Thoughts, na kateri sem igral 12-strunsko akustično kitaro. Samara je igrala takrat violino. Prišel je čas, ko smo se priklopili na elektriko. Komade smo naredili v dveh nočeh in tudi v dveh posneli. Šlo je za instanten rokenrolovski izliv. V novem bendu smo bolj osredotočeni na raziskovanje drone glasbe, eksperimentalno strukturo komadov in intimne poetike.
Si tudi odličen improvizator in znan po številnih projektih in nastopih z drugimi odličnimi improvizatorji. Kako izbiraš s kom boš igral?
Iščem improvizatorje, ki imajo izdelano in izrazito govorico. Ni nujno, da se nanaša ali je povezana s svobodno improvizacijo. Zanima me osebna estetika glasbenika. Bolj me zanimajo ljudje, ki delajo na področju čistega hrupa in akcije, pa naj bo to glasno ali tiho – zadnje čase imam raje tišino.
Kako se pripraviš na nastop z nekom, s katerim greš prvič na oder improvizirat?
Bodisi imam predstavo o tem, kako ta glasbenik igra in kako se odziva na soigralce na odru, kar si ustvarim na osnovi videnega nastopa te osebe. Ali pa samo zaupam v izziv, ki ga prinaša presenečenje ob prvem srečanju. Zelo redko pripravim načrt, saj to ustvari manj svobodno situacijo! Bistvo so zaupanje, spoštovanje, poslušanje in igranje tam, kjer se glasbeniki srečajo v skupnem izrazu in se hkrati lahko izrazijo tudi kot posamezniki. Gre za duhovno in politično s samimi dobrimi nameni.
Kaj se dogaja v tebi, ko si na odru in padeš v glasbo?
Izginiti in postati glasba, že v sami naravi so te ideje in potovanje je stanje umetniške lepote. V tem trenutku ni drugega kot užitek in energija. Včasih se zgodi močno, včasih sploh ne, včasih malo tu in tam. Mislim, da je to močno povezano z vsem v okolju, z luno, s planeti, z ljudmi, živalmi itd.
Kako doživljaš razliko med igranjem komadov in improvizacijo?
Oboje se medsebojno informira. Ko improviziram, naletim na ideje, za katere mislim, da se jih da uporabiti za kompozicijo. Kadar pišem komade, najdem rife in motive za katere vem, da jih lahko uporabim med improviziranjem, če je potrebno.
Povej nam več o projektu z Anneom-Jamesom Chatonom in Andyem Mooreom iz The Ex?
To je neverjeten projekt, na čelu katerega je Anne-James in se imenuje Heretics. Temelji na njegovi fascinaciji z zvočno poezijo in jezikoslovjem. Z njima sem začel igrati v triu po tem, ko sem ju slišal nastopiti kot duo. Bilo je zelo zabavno in razvili smo nove ideje. S projektom smo parkrat nastopili in kmalu ga bomo tudi posneli.
V Caffe OTO si igral z Johnom Russellom…
John Russell je eden izmed meni najljubših kitaristov. Ima neposreden in samosvoj koncept igranja, ki je prepoznaven in ga ne moreš zgrešiti. To ni tipičen jezik Erica Claptona ali Hendrixa ali punk rock kitare. To je njegova ljubezen do svobodne improvizirane in akcijske glasbe.
Igral si z The Thing in tudi sam z Matsom Gustafssonom. Kakšna je razlika v improvizaciji z enim glasbenikom ali v skupini?
Raje imam due, nato trie. Več ljudi, ko je udeleženo, še posebej v improvizaciji, bolj zmazana lahko postane.
Zakaj ti je improvizacija všeč?
Ko se vse skupaj dogaja, je glasbeno tkanje premik naprej, kot lepota kometov.
Pripravljaš kakšen nov projekt?
Ravno smo posneli novo ploščo, ki se imenuje ROCK N’ ROLL CONSCIOUSNESS.
