Remmy Ongala & Orchestre Super Matimila : Songs for the Poor Man (Real World, 1989)
Tole je historični poklon Nove Muske pred letošnjo izvedbo Druge godbe. Je tudi priznanje temu, da Druga godba od svojih začetkov vztraja in redno predstavlja afriške godbe in izvajalce. Robni album je s tedanjih glasbenih svetovnih robov (seveda gledano s položaja »centra«), a pravzaprav iz osrčja popularne godbe, s katerim smo se v tistih letih vsi po vrsti šele zares spoznavali. In se čudili, včasih soočali z lastno nevednostjo, lastnim žanrskim telebanstvom in ujetostjo v »zgodbe«, ki so nam jih pripovedovali zahodni glasbeni časopisi (MTV je ravno prihajal). Še dobro, da smo bili v teh krajih po zaslugi Radia Študent in še kakšnih subjektov vseeno sumničavi in »indie«, če že ne »alter«, se pravi, da je mainstream vedno spremljala zdrava doza skepse. Bili smo hudo zvedavi in »odkrivali« glasbe. Ko smo se dejansko srečali s temi godbami, niso spustile. Tanzanijski čudodelec, »doktor« Remmy Ongala, godbeni vrač, ki je v pesmih trosil socialne komentarje, ni bil prvi glasbenik iz Afrike, ki je nastopil na Drugi godbi, bil pa je prva resnična afriška zvezda na naših odrih. V tem ni nobenega pretiravanja.
Za obuditev spomina naprej poglejmo program Druge godbe 1989, ki se je odvijala v ljubljanskih Križankah od 25. maja do 3. junija 1989. Kdo je tedaj nastopal? Seznam je z današnje perspektive zares impresiven: Pixies (ZDA), Remmy Ongala & Orchestre Super Matimila (Tanzanija), Trio Kras (Slovenija), Vizönto (Madžarska), Iva Bitova & Pavel Fajt (Češkoslovaška), Frontline Assembly (Kanada), Trevor Watts’ Moire Music (VB, Gana), The Lounge Lizards ( ZDA). Dober nabor, širok zamah tedaj aktualnih muzik in zasnove Druge godbe (od newyorških ubrisancev, prek benda electronic body music – EBM, do folk eksperimentalcev, preporodovcev, novega jazza z afriško noto do aktualnega benda neodvisnega rocka in afriške zvezdnika iz Tanzanije, ki je avtorsko priredil svojo verzijo kongoškega soukousa).
Kar zadeva afriške godbe, smo dandanašnji vsi »zamorci«. Po zaslugi prenašalcev zvoka, posrednikov godb (recimo, Radia Študent in njegovega »afriškega ghost programa«), glasbenih enciklopedij, glasbeno turističnih vodičev in etnomuzikoloških člankov, tudi prireditev/festivalov, kot je Druga godba, smo kar domači s konkretnim zvenenjem, opisanim z izrazi, kot so kwela, afro-beat, soukous, swahili jazz, mbakanga, palm-wine guitar, chimurenga, mbalax, kongo rumba, highlife in hiplife, isikatamija, ingoma, juju, benga beat, rai, mandska glasba griotov ipd. Vsak od omenjenh žanrskih izrazov označuje zgodovinski afriški glasbeni slog, večina so urbani popularni glasbeni slogi. Tak slog je artikuliral in opredelil vrednote poslušalske skupnosti v različnih afriških družbah, največkrat v mestnih družbah. Poimenovanja kažejo, da se je slog ustalil in da vzbuja pričakovanja. A glasbeni slogi in njihove razpoznavne oblike se nenehno utrjujejo, potrjujejo, dinamično spreminjajo. Glasbeniki in poslušalstvo v afriških mestih niso bili nič manj dejavno soudeleženi v preoblikovanje godb kot v tradicionalnih vaških skupnostih. Godbe na notranje protisloven način odražajo nov način življenja v razredni družbi in ne ponujajo enoznačnih odgovorov na »večne« dualizme med tradicijo in modernostjo, hegemonijo in odporom, o izomorfiji med socialno strukturo in glasbenimi praksami, o etničnem in nacionalnem ter afriškem in zahodnem v godbah. Urbanizacija je prinesla nove potrebe, ki jih tradicionalne godbe niso mogle zadovoljiti. Ustvarjanje sinkretičnih oziroma hibridnih glasbenih oblik, ki so hkrati »avtentične in sodobne, domačinske, a ne izolirane ali provincialne, afriške, ampak ne etnično ekskluzivne« (tako Coplan) je bil ustvarjalen odziv priseljencev na nove družbene razmere, na »detribalizacijo« afriških družb v mestih.
Mesto, kjer je muziciral in se iz revščine prek poklicnega igranja godbe izvil Remmy Ongala (1947 – 2010) je glavno mesto Tanzanije, Dar Es Salaam. Ongala je bil sicer doma iz Konga (Zaira), prihajal je iz kraja na meji s Tanzanijo. V glavno tanzanijsko mesto se je k stricu preselil po materini smrti, ko je moral skrbeti za družino. Tedaj je tudi že muziciral, leta 1978 je bil član skupine Orchestre Makassy, leta 1981 pa se je pridružil 18-članskem orkestru Matimila, ki ga je »sponzoriral« lokalni poslovnež. Panafriška godba tega časa je bil kongoški soukous, »kongoška rumba«, kakršno je trosil veliki Franco, v osnovi odlična, inovativna kitarska godba. Orkester Matimila, ki ga je Ongala posvojil, je njegova originalna izvedenka tega zvoka, ki se ga je ob drugih vzdevkih prijel vzdevek »swahili jazz«.
Pogled v tedanjo vzhodno Afriko razkrije, da je do srede sedemdesetih let razbohoteni srednji razred v Nairobiju raje poslušal kongoško rumbo v lingalščini kakor »surove« kenijske ali tanzanijske pevce v svahilščini. Na primer, Kongovci so na začetku sedemdesetih let obvladovali 80 odstotkov kenijskega glasbenega trga, v socialistični Tanzaniji precej manj, tudi po zaslugi državne politike in radijskih oddaj tanzanijskega radia. Tanzanija v sedemdesetih letih skoraj ni imela glasbene industrije (založb), ta »osama« pa je spodbudila zelo živo lokalno sceno. Sčasoma so z dominantnimi zvoki iz Konga začeli tekmovati tanzanijski bendi s svojo različico »svahilskega jazza«, ki je po prodoru prek radijskih valov začel osvajati še nairobijske nočne klube in hotelska plesišča ter prevladoval v osemdesetih letih. Remmy Ongala je bil del tega tanzanijskega vala, ki je pljusnil tudi v sosednji Kongo (tedanji Zaire) in sčasoma seveda tudi na evropske bregove »world music«.
Remmy je bil odličen pevec in izvrsten električni kitarist. Tule nekaj velja reči o vlogi kitare v afriških godbah. Pri izoblikovanju regionalnih afriških slogov je središčno vlogo zavzela električna kitara. Njena razširjena raba je v mnogočem določila razvoj in medsebojno prepletanje regionalnih slogov, ki so zajemali iz karibskih, zahodnih ali tradicionalnih afriških virov. Kitaristi so iz slednjih črpali iz melodično-ritmičnih vzorcev razširjenega afriškega prstnega klavirja (mbira, kalimba), kar velja za kongovsko rumbo ali čimurengo v Zimbabveju, ali pa iz tehnik igranja na strunska glasbila v zahodni Afriki.
Tehnološka inovacija, raba električne kitare in mikrofonizacija, je omogočila vključevanje številnih tradicionalnih glasbil, predvsem tolkal, ki so v enakomeren ritmičen pulz zahodne popularne formule ponovno vnesla mnogotere ritme. A raba netradicionalnih glasbenih prvin v popularni glasbeni predstavi, kakršna so električna glasbila in nova besedila pesmi, za urbana občinstva ne pomeni, da so kaj izgubila na svoji tradicionalnosti. Glasbene spremembe niso premočrtna sukcesija slogov, zvrsti ali določenih glasbenih elementov. So nepredvidljiv proces. V določenih slogih se zgodijo, medtem kot druge glasbene sestavine ostanejo stabilne.
Tanzanijski plesni popularni slogi so ostali pod vplivom kongoške muzike, toda imeli so svoj zven zaradi različnih vokalnih slogov in slogov igranja kitare, pa tudi zaradi uporabe svahilščine. To se sliši v Ongalovi godbi.
Album Songs for the Poor Man je prvi njegov album, ki ga je snemal v tujini, točneje maja 1989 v Londonu, v studiu založbe Petra Gabriela Real World, povezane s festivalom Womad, ki je bil Gabrielova ideja iz leta 1980 in pozneje pomembna naveza z Drugo godbo v njenih začetkih predstavljanja afriških glasbenikov. To je »world music« založba, da ne bo zablod, smo v tem polju, ki pa tedaj še ni bilo tako kontaminirano. V njem je bilo dovolj prave želje, če hočete, pristne radovednosti, zavedanja o multikulturnosti družb, kar je pozneje včasih šlo po povsem krivih poteh.
Remmy Ongala je z malim orkestrom, s tremi kitaristi (!) v Ljubljano prišel takorekoč naravnost iz studia, navit, razpoložen, širokega nasmeška. Takšne kitarske muzike, večplastne, podprte z dobro baterijo in odprte z mehkim petjem, Ljubljana še ni slišala. Za hip pozabite Stevea Reicha, ma kakšni Sonic Youth, kitarske simfonije Glenna Brance … Splet kitarskih vrtincev, štrikanja fraz in anticipacij je (bil) tak, kakor da bi slišali podvojeni orkester. Izjemna pop muzika »doktorja«. Vsaj zame eden od desetih najboljših koncertov vseh Drugih godb do sedaj. Pika.
Nizamo nekaj posameznih komadov s tega albuma, na koncu pa še fin dokumentarec o Remmyju Ongali, Bongo Beat iz leta 1996, vreden ogleda in pozornosti. Afriška druga godba par excellence.
Film Bongo Beat (1995/1996):
