POSLUŠAJMO FILME: Takšna pač je

Mitja Reichenberg

Med smehom in privoščljivostjo ali Zgodba o zavisti

Takšna pač  je (She’s Funny that Way, Peter Bogdanovich, glasba Ed Shearmur, 2015)

Čeprav se tale film propagira kot izjemna komedija, bi se morali vprašati predvsem to, kaj bi naj bilo na njem tako komičnega. Nekje je bilo okoli tega filma celo možno prebrati mnenje enega od gledalcev, ki pravi, da se v kinu že zelo dolgo ni tako zabaval. Nad tem bi se bilo potrebno kar precej zamisliti, saj gre iz povedanega sklepati vsaj dvoje: ali je zabava zanj nekaj, kar resnično podžiga najbolj elementarne, sublimne vzvode in jih preko frustracije spreminja v smeh, ali pa se komično spreminja v tem obnorelem svetu v nekaj, kar bi moralo obračati zrcalo v družbo in pričati o tem, kako se trpke zagate intimnega sveta spreminjajo v obscenosti voajerizma in privoščljivosti. Oboje je, to moramo priznati, vredno obžalovanja.

Komičnost, o kateri je bilo prelitega že vsaj toliko črnila, kakor o tragičnosti, je tanka linija med različnimi svetovi. Če je Karel Čapek dejal, da je humor najbolj demokratična človeška navada, potem se moramo pač z njim strinjati. V različnih oblikah humorja pač lahko na različne načine uživamo – od ironije in parodije do sarkazma, od satire in šale do humoreske. Priznati pa moramo, da je ta film predvsem vrsta najrazličnejših drobcev, citatov, opomb, dvojnih in trojnih smiselnih in nesmiselnih zasukov, nestrpnosti, homofobije, zamer, pohotnosti, laži, sprenevedanja, zahrbtnosti, zavisti, čistunstva, narcisizma, zamerljivosti in nesmislov. Če je to humor, potem je žirafa kolodvor, bi rekli. Toda zgodba filma gre takole: ​šarmantni broadwajski režiser Arnold Albertson (Owen Wilson) si med pripravami na svojo najnovejšo gledališko igro privošči noč s simpatično brooklynsko prostitutko Isabello »Izzy« Patterson (Imogen Poots). Preden se poslovita, ji Albert, nepoboljšljivi romantik, impulzivno podari velikansko vsoto denarja, s katerim bi lahko pustila poklic in uresničila svoje sanje. Stvari pa se zapletejo, ko se »Izzy« naslednjega dne pojavi na avdiciji za vlogo prostitutke v njegovi predstavi. Sledijo zmešnjave, ki spremenijo življenja vseh vpletenih – vključno z Arnoldovo ženo Delto (Kathryn Hahn), glavnim igralcem ‘predstave’ Sethom (Rhys Ifans), pisateljem Joshuo (Will Forte) in celo Isabellino nevrotično psihiatrinjo Jane (Jennifer Aniston). Originalno glasbo za film je prispeval Ed(ward) Shearmur (rojen 1966), pa je dobro, da mu prisluhnemo.

Skladatelj Edward Shearmur ima za seboj že več kot 70 filmskih partitur – nekatere bolj, nekatere manj uspešne, zagotovo pa je filmsko javnost nase opozoril s svojim glasbenim prispevkov v filmu Let bele golobice (The Wings of the Dove, Iain Softley, 1997). Pri njegovi filmografiji je morda opaziti, da so mu bližje romantične komedije, saj moramo med njimi omeniti vsaj To sladko bitje (The Sweetest Thing, Roger Kumble, 2002), ki je po glasbenem ‘okusu’ precej podobno sedanji partituri za Takšna pač je. Morda se je obrusil v filmu Vladavina ognja (Reign of Fire, Rob Bowman, 2002), z drugačno komičnostjo pa se ponovno spopadal v filmu Johnny English (Peter Howitt, 2003), kar je Rowan Atkinsonova parodijo na Jamesa Bonda. Njegova močnejša in prepričljivejša partitura prihaja kasneje s filmom Usodna prevara (Derailed, Mikael Hafström, 2005), sedaj pa še v filmski drami Preden zaspim (Before I Go to Sleep, Rowan Joffe, 2014), z eno od najprepričljivejših vlog Nicole Kidman in Colina Firtha. Kakorkoli – Shearmur ni mogel prav mnogo pokvariti ali izboljšati filma, ki ga je Peter Bogdanovich tokrat precej samozavestno postavil na ogled. Kakorkoli – Shearmur se še ni odločil, da bi javno objavil svojo glasbo kot soundtrack ali pa vsaj kot score, kar lahko sicer tudi pomeni, da z njo ni preveč zadovoljen. Po eni strani lahko ima tudi prav. Po uvodni glasbi, kar je (ponovno citat) song Cheek to Cheek (Irving Berlin v izvedbi Freda Astaira), se Shearmur nekako potopi v film in mu večinoma zvesto sledi.

Že takoj v začetku lahko zapazimo simpatično glasbeno temo, ki je namenjena glavnemu burkežu, torej zmedenemu in pohotnemu režiserju, katerega bi naj prepoznali kot izrednega dobrotnika in nič hudega slutečega umetnika, ki se pač razdaja. To, da ima ženo in otroka je samo postranski podatek, glasba ga obdaja z izredno pozitivno energijo in privablja v najbolj kočljivih situacijah vedno smeh na lica gledalcev. Res je, da gre za komedijo zmešnjav, vendar gre tudi za tragedijo zadreg. Druga glasbena tema, ki se je zdela Shearmurju smiselna, je vsekakor tista, ki jo zapiše ob bok mladi prostitutki Izzy. Ne moremo mimo ideje, da je pravzaprav tudi v tem filmu ta najstarejša obrtnica prikazana kot najčistejše bitje pod soncem (pa ne moraliziramo), kakor je to bilo že v filmu Čedno dekle (Pretty Woman, Garry Marshall, 1990), kjer je prostitutko upodobila Julia Roberts. In evo – ni ga junaka na svetu, ki bi ji to kakorkoli zameril – še več: njen nebeško bogati lover Richard Gere jo celo ‘izvleče’ ven in tega posla. In tu je še pradavni film na to temo: Zajtrk pri Tiffanyju (Breakfast at Tiffany’s, Blake Edwards, 1961), kjer je vesela prostitutka nekoliko anoreksična Audrey Hepburn. Toda kdo bi ji to zameril, saj ne počne nič takšnega, kar bi bilo graje vredno. V filmu celo prepeva in naredi pevsko kariero z izvedbo pesmi Moon River (Henry Mancini, besedilo Johnny Mercer). Tako nekako stavi tudi Shearmur na vesele tone in nas preko njih popelje v različne zadrege.

Seveda se mora v filmu v nekem trenutku precej stvari postaviti na svoje mesto. Shearmur nas v to prepričuje z glasbo, ki je na momente podobna bolj cirkuškim atrakcijam, namenjena pa je nevrotičnim izpadom, ki jih ima psihoterapevtka (Jane), ki nikakor ne more uloviti pod eno streho svojega razsutega življenja in bolnikov, ki jih je ‘podedovala’ po svoji materi, ki se zdravi zaradi alkoholizma. Morda je ona še najbolj smiselno neuravnovešen lik, ki se iz vseh teh vrtincev vsaj poskuša rešiti in ostati za spoznanje manj neoporečna. Shearmur s svojo glasbeno simpatičnostjo obdela tudi predstavo v filmu, ki je namenjena bolj očiščevalni katarzi, kakor pa resničnemu gledališču. Toda lahko se vprašamo: ali ni prav ideja cinéma vérité (Tziga Vertov, Jean Rouch, Robert Flaherty …) tista, ki hoče prinašati na filmska platna resničnost filmskega pogleda. Tako, kakor recimo Indonezijski film Teater ubijanja (The Act of Killing, Joshua Oppenheimer, 2012) in pa njegov sequel, Pogled tišine (The Look of Silence, Joshua Oppenheimer, 2014). Oba stremita za družbeno katarzo, ki jo je (morda) moč doseči skozi filmski pogled na nekaj, kar je tako strašno resnično, grozno in izprijeno v svojem bistvu, da preko tesnobe pripelje do osvoboditve. Če pa to ni predstava, ki jo v filmu Takšna pač je počne Arnold (Wilson), potem pa res ne vemo več, kam gre ta svet. In prepričani smo lahko, da pri tem doživijo tudi gledalci svoje notranje katarze, smešne (smejoče) osvoboditve svojih potlačitev drobnih osebnih laži, prevar in nezvestobe, pa se privoščljivo nasmejijo vsem (na filmskem platnu) razkrinkanim grešnikom in grešnicam. Tudi to je lahko užitek, res.

Shearmur se poigra še z glasbenim vložkom za mojstrsko zapeljivost, ki jo vidi in sliši v paru, v strasti Arnoldove žene Delte (Hahn) in njenega skritega loverja Setha (Ifans), sicer Arnoldovega prijatelja. Če smo bili v film uvedeni s pesmijo Cheek to Cheek, potem je razumljivo, da bomo nekako iz njega izstopili s podobnim glasbenim okusom. In res. Pojavi se tudi song Steppin’ Out With My Baby (prav tako Irving Berlin v izvedbi Freda Astaira), ki nas varno spravi nazaj ven, v milost te realnosti.

Tako je ta film vsekakor bolj terapevtski, kakor pa komičen. A tudi to je lahko smešno, sploh, če si na drugi strani kavča in lahko odideš, kadar te je volja.

Steppin’ out with my baby
Can’t go wrong ’cause I’m in right
It’s for sure, not for maybe
That I’m all dressed up tonight …

Share