Mitja Reichenberg
Nihče ne ve, kako bo (če sploh bo) ‘Jutri’
Dežela jutrišnjega dne: Svet onkraj (Tomorrowland, Brad Bird, glasba Michael Giacchino, 2015)
Tokrat prihaja neposredno iz studia Walta Disneyja navdušujoča skrivnostna pustolovščina dvakratnega Oskarjevega nagrajenca Brada Birda, v kateri je zaigral prav tako z oskarjem nagrajeni George Clooney. Birda poznamo že iz let 2004 in 2007, ko je režiral animirane celovečerne filme in bil okronan z Oskarjem – gre za film Neverjetni (The Incredibles, 2004) in pa Ratatouille (2007), kar pomeni, da mu ‘svet onkraj’ zagotovo ni preveč tuj. Sicer pa smo lahko njegove režiserske veščine opazovali tudi v filmu Misija: Nemogoče – Protokol duh (Mission: Impossible – Ghost Protocol, 2011), kar mu je morda dalo nekoliko filmskega navdiha za neverjetne stvari. Kakorkoli – filmska zgodba tokrat pravi takole: povezana s skupno usodo, se nekdanji otroški genij Frank (George Clooney), prenasičen z razočaranjem, ter Casey (Britt Robertson), bistra in optimistična najstnica, ki kar žari od radovednosti nad vsem znanstvenim, odpravita na nevarno nalogo razkritja skrivnosti enigmatičnega mesta nekje v času in prostoru imenovanega “Dežela jutrišnjega dne – Svet onkraj”. Kar morata storiti tam, za vedno spremeni svet in njiju. Glasbo je napisal v filmskem svetu kar znan komponist Michael Giacchino (rojen 1967).
Michael Giacchino je svojega prvega in do sedaj edinega oskarja prejel leta 2009 in sicer za glasbo v filmu V višave (Up, Pete Docter in Bob Peterson, 2009), za skupen projekt z Birdom, film Ratatouille, pa je bil leta 2008 nominiran. Sicer ima za seboj že več kot sto filmskih partitur, kar je pravzaprav kar precej. Tudi že omenjenio film Misija: Nemogoče – Protokol duh (Mission: Impossible – Ghost Protocol, Brad Bird, 2011) je bil tandemsko delo, njegova glasba pa pravzaprav eden opaznejših elementov. Sedaj prihaja na filmska platna tudi v novem filmu jurske franšize, imenovanem Jurski svet (Jurassic World, Colin Trevorrow, 2015), nekakšnem nadaljevanju Spielbergovih začetkov izpred mnogih let. A o tem filmu kasneje. Sicer pa je Michael Giacchino opozoril nase s filmsko partituro za film Greh (Sin, Michael Stevens, 2003), potem kar uspešno komedijo Nova v družini (The Family Stone, Thomas Bezucha, 2005), nato Misija: Nemogoče III (Mission: Impossible III, J. J. Abrams, 2006) in pa legendarno obnovljeno verzijo sci-fi Zvezne steze (Star Trek, J. J. Abrams, 2009). Pred nedavnim je naredil tudi glasbo za film Zora planeta opic (Dawn of the Planet of the Apes, Matt Reeves, 2014), vendar je bil film in z njim glasba več ali manj spregledan – razen nominacije za Oskarja (vizualni učinki). Tokratna partitura nas popelje v kar precej dolgo popotovanje, saj ima kar 24 delov.
Prvi del ima naslov A Story About the Future in nas prav po pravljično popelje nekam, kjer še nismo bili, niti sanjali. Zavedati se moramo, da je tovarna sanj, imenovana Walt Disney, dejansko točno to, kar prezentira: možne nemožnosti in sanjske resnice. Po uvodu zaslišimo A Prologue, praktično uverturo v vse, kar se ima zgoditi. Michael Giacchino izbira tako klasičen glasbeni material, da mu v hipu verjamemo, da resnično obvlada svojo obrt. Morda še več: obvlada tudi vse Disneyjeve prijeme, komponente in podtone. Skladba You’ve Piqued My Pin-trist nas postavi na točko, kot moramo verjeti, da je lahko od sponke odvisna prihodnost planeta – in ne samo to. Dežela ‘onkraj’ te sponke ima mnogo več za pokazati in povedati, kakor pa dežela na tej strani. Torej tisto Realno, ki bi naj bilo naše vesolje, tukaj in zdaj. A je res tako? Giacchino nadaljuje prav v tem, nekoliko neobremenjenem duhu: Boat Wait, There’s More! Orkestracija je točno takšna, kakor smo je bili vajeni od nekdaj – hiša Walta Disneyja pač stavi na zgodovino. In moramo priznati, da se ji splača. Pohitevajoči ritmi in akordi se ulovijo v idejo Edge of Tomorrowland. Če smo do sedaj nekako pohiteli preko glasbenih delov, saj so se nam zdeli presneto znani in neproblematični, pa je tukaj potrebno ustaviti konje za nekaj taktov. Sam začetek je namreč skoraj copy-paste prvih 15-20 taktov znamenite Wagnerjeve partiture, uverture v dramo Lohengrin. Prav tako ne manjka zvok roga, tako značilnega Wagnerjevega podpisa. Tako lahko razumemo, da je Michael Giacchino dober učenec in da ve, kam ponesti svojo idejo in naše uho, da nam z glasbo pričara odčarano deželo onkraj naše stvarnosti. Igrivost, s katero nadaljuje, se sicer porazgubi v osnovni, izhodiščni ideji, vendar ne moremo spregledati velikega motiva, ki ga je do sem pripeljal. Tudi Lohengrin se odvija v deželi izmišljije in če bi se zelo potrudili, bi lahko v njen našli tudi idejo za tale film.
V nadaljevanju slišimo Casey V Zeitgeist, ponovno klavirsko obarvano serenado, v katero skladatelj ujame otožne in barvite zvoke mlade Casey Newton. Ne smemo spregledati še izjemno zanimive vloge, ki jo ima pri tem mož z imenom Nix (Hugh Laurie), saj bi prav brez njega ne bilo pomembnih spoznanj. Tako sledi Ultimate Experience, barvita in igriva glasbena komedija, ki se nadaljuje v A Touching Tale. Zgodba, ki jo je bilo potrebno spoznati in povedati je hkrati tudi zgodba, ki veže dve realnosti – pa naj bosta že kakršni-že-koli. Michael Giacchino opravlja svoje delo dobro in premišljeno. Sledi temačnejši del partiture: World’s Worst Shop Keepers, v katerem se komponist spogleduje s sodobnejšimi glasbeno-filmskimi prijemi in nam ponudi tudi sliko, ki postavlja tale filma v luč temačnejše pravljice. Tako nadaljujemo še v Just Get in the Car, hitrostno dirko na temo kratkih in sunkovitih tonov in zvokov. V enakem duhu je Texting While Driving, kar se še nikoli ni izkazalo za zelo primerno – in tudi tukaj se ne. Vsaj ne povsem. Del Frank Frank je temačnejši odgovor na sicer bolj lirično in pravljično sestavljanko, namenjen pa je Franku Walkerju. Kako in zakaj – pa je potrebno videti in izvedeti iz filma.
Sledi All House Assault, glasba, ki se veriži nekako sama vase. S hitrimi postopnimi ritmičnimi sekvencami nas spreminja v vrtinec slike in zvoka, iz katerega je skoraj nemogoče ubežati. Toda filma in zgodbe še zdaleč ni konec. Tudi People Mover and Shaker je partitura, ki je postavljena na humorno in strašno simfonično barvito osnovo, v filmu pa deluje izrazito pripovedno in sugestivno. Del What ne Eiffel! ni prav nič kaj posebnega, več ali manj temelji na začetnih fanfarah uvodne glasbe, ki se pa sedaj precej podrejajo sliki – sploh s svojim mikimiškanjem (mickey-mousing). Disney, pač. Po precej razburljivih obratih in možnostih strmoglavljenja skozi zgodbo, glasba vendar varno pristane – Welcome Back, Walker. Z zvončki hočeš-nočeš spominja na Williamsovo partituro za filme Harry Potter, a to je skoraj pričakovano. Tematika je tako blizu, da iskra ustvarjalnosti med komponisti pač zlahka preskoči. Ponovno smo v ideji Lohengrinove idile: Sphere and Loathing. Michael Giacchino se je očitno pri Wagnerju kar precej naučil. As the World Burns je morda najbolj pravljično zasnovan partiturni del, tako po svoji glasbeno-dramaturški zgradbi, kakor tudi po orkestraciji in umestitvi v sam film. Temu sledi divja jaga-baba: The Battle of Bridgeway, nekoli manj posrečeno oponašanje glasbenih bitk, ki jih je pred nedavnem zasnoval Howard Shore za vse filme Petra Jacksona: od Gospodarja prstanov pa do Hobita.
Za konec je tukaj še The Hail Athena Pass, nadaljevanje bitke, nato pa Electric Dreams, nežna in čipkasta glasbena pripoved, natančno takšna, kakor bi poslušali Disneyjeve junake izpred petdeset in več let. Celotna glasbena zgodba pa se izteče v dveh korakih: prvi je Pins of a Feather, rahla melodija – prav takšna, kakor so vlakna peresa; in pa End Credits, herojska juhuhu konjenica, s katero sicer ni nič narobe, če bi melodično in ritmično ne spominjala preveč na drugi filmski žanr – vestern. Ne vemo, kdo si je tole končnico resnično zaželel, toda Michael Giacchino bi lahko vsaj dvakrat premislil, preden bi tole nalimal na slovo iz Dežele jutrišnjega dne. Tudi sam pravljični konec druge polovice te odhodnice ne da zadovoljive pike na i, pa naj bo Disney še tako nesrečen.
Še nasvet: pazite, kaj poberete s tal!
