Kam pride svobodna godba, ko neustrašno preči razpoko avant rockerskega in novo jazzovskega, ko je njena „komorna“ forma „power trio“ in ko se ob pisanju recenzije njene koncertne pojavitve razlaganje imen glasbenikov kaže kot do bralstva skorajda nespoštljiv manever. V ponedeljek zvečer smo imeli na Metelkovi izvrstno priložnost iskati odgovore na taka ali podobna vprašanja. Defonija nam je tokrat v goste pripeljala Offonoff.
In kot tovrstnim vprašanjem verjetno kar gre, so tudi Offonoff k odgovorom nanje pristopali bolj v razbijaški kot pozitivni maniri. V primeru prvega so nam pokazali jasno širjenje prakse svobodnih improviziranih godb, saj porajajo premisleke, ko gre za načelne vidike razsežnosti zvočnega raziskovanja. Do kam namreč lahko segajo horizonti tega, ko pa je zvočni dogodek soočen s takšno kontinuirano intenziteto surovosti sile, kakršni smo bili priča ob zadnjem defonijskem pripetljaju? Morda je zelo izrazita telesna prevzetost glasbenikov tista, ki v primeru Offonoff kaže pravi kontekst, znotraj katerega bi se moral prevprašati. Lahko bi celo nadaljeval in si za izhodišče vzel inštrument električne kitare, ki je imel v razširjeni sliki klubskega dogajanja v Gromki tokrat verjetno večjo vlogo kot katerikoli drug posamičen element.
Če se tu obregnem še ob obliko „power tria“ bi morala slika že postajati jasnejša. Terriejeva (Terrie Hassels; The Ex…) kitara očitno navdahnjena od, pa vseeno skozi njo, namreč kritično uporno kitarskost, destrukturira prav to, torej „kritično uporno kitarskost“, njeno privzeto vlogo. Kot v Terrie-jevem primeru, tudi Pupillov (Massimo Pupillo; Zu…) bas skozi razširjene tehnike igranja zahaja v prikazani smeri, vendar pa je njegov teritorij izrazito modernejši, ko govorimo o aktualnih zvočnih smernicah znotraj podzemnih kitarskih godb. V glasbi Offonoff je jasno prepoznati elemente bendov – izhodišč posameznih glasbenikov. Vendar to dejstvo skupinske igre Offonoff niti za trenutek ne omaje, ritual je namreč v enotnosti. Klasična hierarhija „power tria“ razpade. Paal Nilssen–Love (The Thing, Lean Left…) je na bobnih zvenel, kot da bi lovil in prehiteval pogon kitarskih zvenenj in „feedbacka“, s katerimi sta njegova kolega tako spretno gnetla marsikateri del nastopa. Dinamična slika je bila razdeljena med stalno krožeče poliritmične plasti in nekatere gruve, ki pa so hitro izgubljali tla pod nogami in se dvigovali v mojstrsko nadstavbo improvizirane kombinatorike. Redkejši tišji in bolj umirjeni trenutki so ponudili korektno mero „tenkočutnosti“, ujeti je bilo mogoče marsikak zelo zanimiv zvočni drobec. Pa vendar je končna podoba nedvomno ostala bolj zaznamovana s tistim odkimavanjem po umirjenem uvodu v bis, ki mu je v sledil silovit izbuh Terminatorja za bobni in v sosledju še preostalih dveh sopajdašev.
Terminator Paal Nielsen–Love: „Offonoff is very democratic.“* V takšem duhu je izzvenel ponedeljkov večer za prisotne v Gromki. Offonoff so nam postregli z zvrhano mero v dvojnem pomenu težke, predvsem pa ritmično in v smislu tempa zelo kompleksne improvizacije. Vse se je poslušalo. Vse je nekako preskakovalo.
Po še enem zelo navdihujočem ciklu Defonije se lahko le nadejamo skorajšnje vrnitve Nilssen-Lova v Ljubljano, saj ta že prihodnji teden gostuje na Cankarjevih torkih z zasedbo The Thing. No, sicer pa tudi prihodnja Defonija v sodelovanju s festivalom Mesto žensk ne bo od muh.
* iz intervjuja za Eyeweekly.com
Fotozgodba s koncerta lahko vidite tukaj.
