Mitja Reichenberg

Jura se vrača

Jurski svet (Jurassic World, Colin Trevorrow, glasba Michael Giacchino, 2015)

Po več kot dvajsetih letih se ponovno zbujamo v svetu dinozavrov, prazgodovine in avanture. Ko je leta 1993 nastal prvi Jurski park (Jurassic Park, Steven Spielberg, 1991) je temu sledila tudi čisto prava ‘dinozavromanija’. Roman o tej neverjetni dogodivščini je napisal Michael Crichton, v prvem in drugem delu pa je igral še nepozabni Richard Attenborough. V najnovejši različici te franšize pa lahko slišimo njegov glas. Steven Spielberg se je tokrat kot izvršni producent vrnil na čelu dolgo pričakovanega četrtega dela (njegove) kultne filmske sage Jurski park, poimenovano Jurski svet, ki je nastajalo neverjetnih štirinajst let.  Znanstvenofantastična akcijska poslastica nas popelje na otok Isla Nublar, kjer dvaindvajset let po katastrofalnih dogodkih nemoteno obratuje tematski park, ustvarjen po izvirni ideji vizionarja Johna Hammonda.

To novo domovanje dinozavrov nadzira korporacija Masrani Corporation, skupaj s skupino strokovnjakov, med katerimi najdemo tudi Owena (Chris Pratt), enega od protagonistov filma, ki raziskuje obnašanje velociraptorjev, pripadnikov družine dromeozavrov. Skozi leta zanimanje javnosti za obisk parka strmo upada, zato se lastniki odločijo, da bodo množice privabili z novo atrakcijo – poigrali se bodo s križanjem in ustvarili povsem novo vrsto dinozavrov.  Kakorkoli – na tem zgodovinsko idiličnem otoku ob obali Kostarike otroci ljubkujejo in jahajo nežne triceratopse, množice pa vzklikajo, ko mogočni mosasaurus skoči iz morja in se posladka z belim morskim psom. Družine z vsega sveta tako z varne razdalje navdušeno zrejo v dinozavre vseh vrst in velikosti, ki so ponovno oživeli, da bi ukročeni služili človeški zabavi.  Kreator vseh čudes parka je Dr. Henry Wu (BD Wong), genetik, ki je sodeloval že pri prvotnem Hammondovem parku, sedaj pa dela za multimilijarderja Simona Masranija (Irrfan Khan). Ker poslovni vidik parka zahteva vsakoletne nove atrakcije, ki povečujejo obisk, mora Dr. Wu krepko prestopiti meje etične znanosti. Napredna genska manipulacija mu namreč omogoča stvaritev nove vrste dinozavra, ki nikoli ni hodila po zemeljski obli in katere lastnosti in zmožnosti človeški rasi še niso poznane. Njegov najbolj drzen in najbolj skrivnosten projekt je Indominus rex – prvi križanec, čigar genetska sestava je strogo zaupna. Po nastanku v epruveti in odraščanju v popolni izolaciji, med katerim je pojedla svojega edinega sorojenca, je najnovejša atrakcija pripravljena na predstavitev javnosti. Še prej pa je treba oceniti (ponovno) varnost ograde, za kar je zadolžena glavna skrbnica parka Claire (Bryce Dallas Howard), ki strogo bedi nad vsemi aktivnostmi. Za pomoč pri nalogi mora zaprositi Owena, bivšega vojaškega eksperta, ki že vrsto let preučuje vedenje raptorjev. Pravzaprav skuša v krdelu zavzeti položaj alfa samca, da bi raptorje lahko obvladoval in dresiral.

Da bi se zadeve še dodatno zapletle, Claire ob najbolj neugodnem trenutku prejme obisk svojih dveh nečakov – šestnajstletnega Zacha (Nick Robinson) in enajstletnega Graya (Ty Simpkins). Ker nima časa za druženje z njima, ju opremi z vsemi potrebnimi dovolilnicami za ogled parka in ju pošlje na samostojno raziskovanje. Seveda nihče ne sluti, da bo prav vsak kotiček parka postal smrtno nevaren, ko bo Indominus rex slikovito prikazal vse sposobnosti, ki jih poseduje zaradi križanja različnih vrst. Vsakršna vsebinska podobnost s prvim delom je vsekakor zgolj namerna, bi lahko zapisali – le da je glasbo za prve tri dele napisal John Williams, sedanjo pa Michael Giacchino (rojen 1967).

Michael Giacchino je v tem letu že naredil eno uspešno partituro – namreč za film Dežela jutrišnjega dne: Svet onkraj (Tomorrowland, Brad Bird, 2015), zato je ostal nekako ‘v ušesih’ tudi naprej. Svojega prvega in do sedaj edinega oskarja prejel leta 2009 in sicer za glasbo v filmu V višave (Up, Pete Docter in Bob Peterson, 2009), za skupen projekt z Birdom, film Ratatouille pa je bil leta 2008 nominiran. Sicer ima za seboj že več kot sto filmskih partitur, kar je pravzaprav kar precej. Tudi že omenjeno film Misija: Nemogoče – Protokol duh (Mission: Impossible – Ghost Protocol, Brad Bird, 2011) je bil tandemsko delo, njegova glasba pa pravzaprav eden opaznejših elementov. Sicer pa je Michael Giacchino opozoril nase s filmsko partituro za film Greh (Sin, Michael Stevens, 2003), potem kar uspešno komedijo Nova v družini (The Family Stone, Thomas Bezucha, 2005), nato Misija: Nemogoče III (Mission: Impossible III, J. J. Abrams, 2006) in pa legendarno obnovljeno verzijo sci-fi Zvezne steze (Star Trek, J. J. Abrams, 2009). Pred nedavnim je naredil tudi glasbo za film Zora planeta opic (Dawn of the Planet of the Apes, Matt Reeves, 2014), vendar je bil film in z njim glasba več ali manj spregledan – razen nominacije za Oskarja (vizualni učinki). Tokratna partitura nas popelje v kar precej dolgo popotovanje, saj ima ponovno 24 delov.

Uvodni del ima naslov Bury the Hatchling in je nekakšno uvodno spogledovanje s tem, kar smo že prepoznali pri Williamsu – kombinacija simfoničnega orkestra, rogov in odlične filmsko-glasbene napetost z okusom predzgodovine. Temu sledi The Family That Strays Together, skoraj epično obarvana melodija, položena v pihala in godala – s katero nas želi Michael Giacchino pomiriti in popeljati v lepše razumevanje sobivanja v tem ‘novem’ svetu. Vrnitev v glasbeno-znani svet je Welcome to Jurassic World, dejanska vrnitev v ideje, ki so bile nekoč tako dobro postavljene: kako doživeti prazgodovino na lastne oči in ušesa. Glasba je nesramno podobna glasbenim elementom Johna Williamsa, toda Giacchinu tega ne gre zameriti. Njegov predhodnik je bil pač prevelik, da bi ga lahko pri oblikovanju franšize preskočil. Niti prestopiti se da ne da. Lahko pa nas čudi, da izdelave partiture niso ponudili Williamsu. Sledi glasba v enakem duhu: As the Jurassic World Turns. Nato pa je na sporedu nekakšna glasbena novost: Clearly His Firs Rodeo, impulzivna in melodična zamisel, s katero nas Michael Giacchino počasi vpeljuje v svoj glasbeni izraz. Nadaljuje z Owen You Nothing, izrazito melodično kompozicijo, ki se več kot odlično prilega filmu. Tudi Indominus Wrecks je bolj kot ne pravljično obarvana rahla kompozicija, s katero skladatelj vpeljuje očitno bolj hrupne elemente. In pričakovanja, vsekakor. Izredno zanimiva je Pavane for a Dead Apatosaurus, ki je ne moremo ne-primerjati z legendarno Pavano za mrtvo princeso (Pavane pour une infante défunte), delo skladatelja Mauricea Ravela. Sledi glasba z naslovom Fits and Jumpstrarts, kar je nekakšna drobna klavirska medigra, ki se v drugem delu spremeni v svojo nasprotje in nas popelje v svet onkraj varnih ogledov. Tudi The Dimorphodon Shuffle se postavi bolj v filmsko-pripovedno vlogo, predvsem pa nas glasbeno pospremi v avanturo videnja bitij, o katerih so (bi) paleontologi samo sanjali. Enako Chasing the Dragons, saj se v tej glasbi izredno oblikuje prav okus filma: nekje med avanturizmom in biološko-zoološko grozljivko. In že je pred našimi ušesi tudi Raptor Your Heart Out, notorično nadaljevanje že pričetega sunkovitega in ritmičnega sledenja vsemu, kar leze in gre, enako Costa Rican Standorff – in se že lahko sprašujemo, ali je to resnično vse, kar nam ima za ponuditi in pokazati Giacchino.

Glasbeni del Our Rex is Bigger Than Yours odpira glasbeno vprašanje, kam se lahko še orkestrski zvok razvije, razen v eksplozivne zvoke clustrov in (končno) zborovskega pra-človeškega zvoka. Res je, da gre za dokaj klasičen filmski prijem, toda prav v tem grmu tiči zajec – šablonsko razumevanje glasbenega sporočila je tako vedno dobro spravljeno v filmsko zgodbo. Sledi glasba Growl and Make Up, ki se s svojo mehkobo in manj drzno dinamiko lepo poda v filmsko sliko, kar vodi v Nine to Survival Job. Na tem delu dobimo občutek, kakor da se je skladatelj hotel nekoliko umiriti in ustaviti. Kakor, da bi nam želel povedati, da ni vse tako hudo in strašno, kakor dejansko je. In tako lahko v miru sledimo skoraj sklepni kompoziciji: Jurassic World Suite, ki splete skupaj dejansko že vse povedano. Toda kot nekakšen dodatni material, ki pa postavlja Michaela Giacchina v ta film, pa so It’s a Small Jurassic World, nato The Hammond Lab Uverture, The Brockway Monorail in za konec še Sunrise O’er Jurassic World. Predvsem slednje nas popelje v svet onkraj verjetnosti, vendar tem bolj v filmsko resničnost. In tako vsekakor pričakujemo nadaljevanje geološkega obdobja, imenovanega jura. Čeprav je obdobje trajalo ‘le’ okoli 56 milijonov let, pa je vendar kot srednji del mezozoika poznano prav kot celotna doba dinozavrov. Potovanje v tisti čas pa je zagotovo povezano z mnogimi neznankami, ki jih lahko le film odlično prikaže.