Starosta rockovskega peresa in interpretacije že četrtič prihaja v naše kraje, tokrat nedolgo po izidu albuma Shadows In The Night, s katerim je spet podrl rekord kot najstarejši izvajalec, ki je z albumom osvojil vrhove glasbenih lestvic, in na katerem je na svoj način interpretiral del t. i. “ameriške pesmarice”, torej del zakladnice, ki jo v zavesti nosi vsakdo, ki je kdajkoli segel v skrinjo zgodovine popularne glasbe. Nekateri mu očitajo, da se je s predelavami teh pesmi prodal standardom, drugi album hvalijo kot eno boljših interpretacij starih pesmi; na straneh Nove Muske smo se pridružili tem drugim. Hiter vpogled v programe njegovih nedavnih koncertov (17. 5. 2015 je zadnji datum, ki smo si ga ogledali) pove, da na novejših nastopih izdatno črpa iz repertoarja zadnjih let, oplazi nov album in navrže še nekaj lastnih evergreenov. V Ljubljani se je zadnjikrat oglasil leta 2010, in če je verjeti sporedom, bomo tokrat slišali precej novih izvedb, seveda tudi z zadnjega avtorskega albuma Tempest (2012).
Dylan se k nam vrača v obdobju, ko je njegova medijska prisotnost pri nas precejšnja – pri Mladinski knjigi sta letos namreč izšli kar dve njegovi knjigi (prevod izbranih pesmi Ni še mrak in revidiran ponatis avtobiografije Zapiski) – pa tudi ploščo Shadows In The Night je, z nekaterimi drugimi albumi vred, še vedno moč dobiti v trgovinah s ploščami. V soboto, 20. 6. 2015, boste na 1. programu Radia Slovenija lahko spremljali oddajo glasbenega urednika, zgodovinarja in poznavalca Janeta Webra, ki skozi glasbo, prevode in glasbenozgodovinske-literarnoteoretične teze spregovori o različnih aspektih Dylanovega ustvarjanja. V spodnjem članku iz arhiva tiskane Muske (št.11-12, 2004) si izpod njegovega peresa osvežimo spomin na nekaj teh pomembnejših aspektov pred koncertom v Stožicah 25. junija.
Matej Krajnc
DYLANOVE PESMI IZ BLUESA IN FOLKA
Številne Dylanove pesmi imajo korenine v že slišanem in povzemajo po pesnikih, svetopisemskih prerokih, pevcih bluesa in ponarodelih virih. Dylanove melodije slišimo pri drugih glasbenikih in včasih šele po preverjanju datumov snemanj dojamemo, da je bil očitno Dylan tisti, ki se je zgledoval, si sposodil že znane vzorce iz bogate zakladnice ameriške glasbe in jih priredil svojemu videnju. Pišemo o vplivu bluesa, folka in drugih godb v Dylanovih pesmih.
O Bobu Dylanu je bilo napisano več kot 500 knjig. Večina piše o njegovem zasebnem življenju, velikih nakladah, aferah in razprodanih koncertih, le nekaj novinarjev pa si je drznilo pisati o Dylanovih delih. V popularni glasbi je malo izvajalcev, katerih stvaritve tako pogosto prinašajo očitne reference iz glasbene zgodovine kot Dylanove, in mogoče prav v trdnih temeljih, zgrajenih na ljudski glasbi, tiči odgovor, zakaj je tako uspel in zakaj ga še danes poslušajo množice.
Vpliv Joan Baez
Dylan je hodil od glasbenika do glasbenika, od uglednih koncertnih dvoran do zadnje beznice, in srkal najrazličnejše vplive; imel je več prijateljev z bogatim glasbenim znanjem in od vsakega je vzel najboljše. Naša koncertna znanka Joan Baez ga je na znamenitem festivalu v Newportu predstavila svojemu občinstvu, študij njenega zgodnjega repertoarja pa nam daje vedeti, da je bila velikokrat daleč pred Dylanom in da je že v letih 1960–62 igrala in snemala skladbe, o katerih se Dylanu ni niti sanjalo in jih je večkrat šele desetletja pozneje vključil na plošče ali v koncertni repertoar. O tem vplivu smo v Muski pisali v oceni pesmarice Joan Baez. Vendar je bil Dylan praviloma hiter! Če na primer presunljivega bluesa Roberta Johnsona, ki pomeni vrhunec ameriške glasbe tridesetih let minulega stoletja, ni poznal in je zanj slišal samo v pogovorih, si je sposodil plošče, jih skrbno poslušal in si zapomnil, kar je bilo vredno spomina. Blues je imel posebno rad in v več Dylanovih pesmih so folkloristi pozneje, velikokrat desetletja po izidu, našli koščke besedil iz bluesov, ki jih je bilo resnično težko poznati, saj so bili na nosilcih malone nedosegljivi, zaradi preprostega podeželskega jezika in pomanjkanja transkripcij pa za mladega Američana iz mesta težko razumljivi. Lastnik neke specializirane trgovine s takšno glasbo, ki je prodajala po pošti, je povedal, da se spomni dečka iz Minnesote, ki je že v poznih petdesetih letih po telefonu naročal plošče bluesa. Pravi, da se je pisal Zimmerman in da se je bil tudi debelo uro pripravljen pogovarjati o bluesu. Nadobudnež, ki ni odraščal v revščini, temveč v judovski družini srednjega razreda, si je pač privoščil tudi takšne razmeroma drage učne ure o bluesu.
Od Guthrieja do bluesa
Če odmislimo prve Dylanove posnetke, katerih večina nikoli ni uradno izšla in jih založba Sony šele danes vključuje v različne zbirke, se nam prvo vprašanje o izvirnosti Dylanove glasbe porodi že ob poslušanju prvenca iz leta 1962. Album s preprostim naslovom Bob Dylan namreč vključuje tudi skladbo Song To Woody, ki je prvo Dylanovo pomembnejše avtorsko delo. Simpatično skladbico je posvetil enemu izmed svojih prvih vzornikov, Woodyju Guthrieju, in si za osnovo izbral kar melodijo iz Guthriejeve skladbe 1913 Massacre. Od Guthrieja do bluesa je bil kajpak samo korak in na prvencu je aluzij na blues še veliko, mogoče celo največ od vseh Dylanovih albumov. Da ne bo pomote, Dylanu bi velikokrat lahko očitali neizvirnost, vendar je po drugi strani res, da je znal širšemu občinstvu popolnoma neznane glasbene stvaritve približati na vsem dojemljiv način, predvsem pa je razdajal svoja čustva in z njimi je glasbena dela drugih naredil tako privlačna. Namen tega pisanja torej ni razkrinkati velikega umetnika, ki je močno zaznamoval glasbo minulega stoletja in je še danes delaven koncertni izvajalec, ampak razkriti neizmerno močne vire njegovega navdiha, posebno tiste iz bluesa. Tudi v znani skladbi Blowin’ In The Wind, pravi himni zgodnjih šestdesetih let, ki je doživela vrsto prepevov, s slovenskim Tomaža Domicelja na čelu, in za katero so Dylana po krivem obtoževali, da jo je kupil od nekega študenta, naletimo na znano referenco. Dylan je pesem več kot očitno napisal po vzoru starega suženjskega (ali protisuženjskega) napeva z naslovom No More Auction Block, znanega s koncertnega repertoarja Odette, pevke, ki je leta 1974 prvič nastopila v Ljubljani, leta 2002 pa nas je še enkrat prepričala, da blues pomlaja.
Srečanje z Jerryjem Garcio
Dylanova glasba je torej privlačna iz akademskih razlogov, nemalokrat prav zaradi tako razvejenih korenin. Dylan je imel ob nastajanju skladbe Blowin’ In The Wind več svetovalcev in ni poslušal samo nasvetov Joan Baez. Prijateljeval je z Jackom Elliottom, Davom Van Ronkom in številnimi drugimi nadarjenimi nadobudneži, ki so tudi črpali iz bluesa, vendar je samo njemu uspel veliki met. Z Van Ronkom sta se celo sprla, saj je Dylan skladbo House Of The Rising Sun posnel v Van Ronkovem aranžmaju in jo brez njegove privolitve uvrstil na prvenec. Kakorkoli, očarljivo je, da je nekdo poznal tako veliko glasbe, jo znal spremeniti v nekaj svojega in z njo osvojiti množice. Dylanovi glasbeni vzori so po glasbeni obliki, aranžmaju in vokalni izvedbi največkrat bolj zapleteni kot njegove priredbe, ki so jih poslušalci velikokrat vzeli za svoje, ne da bi vedeli, da gre tako rekoč za poustvarjena dela. Če bi kateri drug umetnik v letih 1992 in 1993 posnel plošči, kot sta Good As I Been To You in World Gone Wrong, ju verjetno ne bi izdala nobena založba; na videz še večji nesmisel pa je, da bi, gledano iz kritiškega zornega kota, takšni plošči lahko posnel tudi nadarjen začetnik ali glasbenik, ki si konce tedna lepša z igranjem na mestnih ulicah in nima častihlepnih namenov. Je že tako, da je v glasbi velikokrat pomembneje, kdo je podpisan, kot pa, kaj je na plošči. Tega se očitno zaveda tudi Dylan, saj je ploščo Good As I Been To You s ponarodelimi pesmimi folka in bluesa prebrisano sklenil z besedami: “If you want any more you can sing it yourself / Če želite več, si lahko zapojete sami.” Prilepil jih je stari otroški pesmici Froggie Went a Courtin’, kot bi dal vedeti, da ne poveličuje svojih izvedb in da ljudsko pesem lahko poje in spreminja kdorkoli. Kitarist in pevec Jerry Garcia iz skupine The Grateful Dead, ki je leta 1987 sodeloval z Dylanom in ga seznanil z nekaterimi ljudskimi skladbami, je povedal: “Tedaj ni veliko pisal in mislim, da je iskal novo smer, v katero naj bi popeljal pesmi … Pogovarjali smo se o Elizabeth Cotten, Mississippi Sheiks, Earlu Scruggsu, Billu Monroeju, Gusu Cannonu in Hanku Williamsu. Nekaj skladb omenjenih ljudi smo igrali na vajah, jaz pa sem Bobu pokazal več pesmi: Two Soldiers, Jack-A-Roe, John Hardy in še nekatere druge. Težava je bila v tem, da se je zdelo, da bi Bob raje preigraval te kot vadil svoje.” Garcia je očitno Dylana okužil s svojo veliko ljubeznijo do bluegrassa.
Pridige na ploščah
Na Dylanovo glasbo je pametneje gledati z bolj resničnega in laže določljivega gledišča in jo skušati poslušalcu približati z nazornimi primerjavami, saj so te še vedno najlepša in v svetu popularne glasbe najzahtevnejša oblika kritike, ki za nameček od ocenjevalca zahteva znanje, čeprav nikakor ne smemo odmisliti, da tradicija ljudske pesmi nima določljivega začetka, zato se tudi takšni prijemi hitro izjalovijo, saj se v enačbi kar naenkrat pojavi znak za neskončnost. Z ljudsko pesmijo je tako kot s šalami in legendami: vsi jih poznajo, nihče pa ne ve, kdo si jih je izmislil. Plošč, ki so tako ali drugače povezane z Dylanovo umetnostjo, je za obsežno zbirko, in če boste vsaj ključne poslušali, boste lahko brez zadrege rekli, da ste slišali veliko dobrega akustičnega bluesa iz dvajsetih in tridesetih let, vrsto ponarodelih balad, ki so po različnih poteh prišle v Združene države Amerike in tam zaživele na novo v bluegrassu in še prej v tako imenovanem starem countryju z začetka snemalne industrije, ter gospelov, ki so jih peli bodisi črnci bodisi belci. Tudi založniki so to dojeli in tako je zdaj na trgu več kompilacijskih plošč, ki razkrivajo korenine Dylanove glasbe. Dylanova besedna umetnost sicer korenini tudi v beatniški literaturi Jacka Kerouaca, Allena Ginsberga in Williama Burroughsa, posebno pozornost pa si brez dvoma zasluži svetopisemska tematika, s katero se je včasih bolj, včasih manj očitno spogledoval. Če ste kdaj prespali v kakšnem ameriškem hotelu, ste gotovo opazili, da je v vsaki sobi obvezna biblija. Ne glede na versko prepričanje ali ateizem moramo vedeti, da biblija lepo razkriva človeka, in nič čudnega, da so svetopisemski junaki in dogodki prevzeli tudi Dylana. Biblijo kajpak pogosto zasledimo tudi v bluesu in založba Document je prav pred kratkim začela izdajati tudi plošče pridigarjev, posnete v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja.
Po mnenju poznavalcev Dylanovega opusa gre na Dylanovo krščansko obdobje gledati kot zgolj na eno izmed številnih obdobij njegovega umetniškega ustvarjanja, v katerem je napisal nekaj čudovitih pesmi in imel vrsto koncertov, na katerih je bilo čutiti njegovo željo po odkrivanju nezemeljskega. V tem obdobju je bil Jezus zanj še kako živ, sporočila Svetega pisma pa dokončna in o njih ni dvomil. O tem, da je Dylan kot Jud pravzaprav slabo poznal razodetja Nove zaveze, se lahko prepričate ob študiju pesmi iz zgodnjih šestdesetih let. Načrtno jih je začel spoznavati šele leta 1979, ko je 15 tednov obiskoval jutranjo šolo ameriških baptistov v kraju Reseda, večere pa preživel ob pisanju verzov z Jezusom kot glavno osebo.
Grayeva raziskovanja
Nemogoče je našteti, kaj šele predstaviti vse vplive, zato je na trgu več raziskovalnih del, ki so samo približen uvod v glasbene korenine enega najbolj vplivnih glasbenikov dvajsetega stoletja, in šele če bi jih združili v celoto, bi dobili kolikor toliko verodostojno sliko. V teh raziskovanjih je najdlje prišel Michael Gray in njegova knjiga Song & Dance Man III – The Art of Bob Dylan po mojem mnenju upravičeno sodi v klasiko publicistike o Dylanu. Gray je menda prebral vse pomembnejše knjige in pravi, da je bil zgrožen nad tem, kako malokrat novinarji pišejo o Dylanovi glasbi in kako šibko je v resnici njihovo poznavanje glasbene zgodovine. Druge vrste dylanologi pa so Grayju očitali, da je njegovo dojemanje Dylana enostransko, da vsega le ne gre zoževati samo na glasbo ter da bi moral raziskovati tudi njegovo življenje. To je, roko na srce, opisano v nizu biografij. Po svoje imajo prav, saj so primerjave in reference pogosto ponesrečene in izmuzljive. Včasih je očitno, da je Dylan skladbo slišal, saj ni mogoče, da bi sicer napisal tako podobno temo. Za kakšno drugo pesem si je sposodil samo verz ali dva iz starega bluesa. V skladbi, kot je All Along the Watchtower, je pesnil po vzoru svetopisemskega motiva (Izaija 21: 11–12), v neki drugi pa je jasno, da je poslušal ploščo Martina Carthyja in vzel intonacijo ali začetni glas iz stare angleške balade v njegovi izvedbi.
Vpliv Martina Carthyja
Zgodovinarji bluesa so zapisali, da je zgodovina bluesa zgodovina posnetega bluesa. To trditev bi lahko uporabili tudi pri obravnavanju drugih glasbenih slogov, torej tudi pri angleškem folku. Pisati o glasbi, ki ni bila posneta, je pač nehvaležno početje, posebej, če skladbe obstajajo samo v vprašljivih transkripcijah z notami ali celo brez njih. Moje pisanje o vplivih na Dylanovo glasbo je sicer splošno in kot takšno gre jemati tudi omembo Carthyjevega vpliva. Carthy je prvo ploščo posnel že leta 1959, vendar ta uradno ni izšla, kar pa seveda nujno ne pomeni, da Dylan teh posnetkov ni slišal, saj je bil prebrisan in je imel posnetke, tudi poskusne odtise plošč, o katerih se večini ni niti sanjalo (med drugimi je imel dostop celo do arhivov družine Lomax). Med posnetki na prvem neizdanem mini albumu Martina Carthyja je bila tudi zgodnja različica skladbe Scarborough Fair, ki je navdihnila Dylana, da je napisal skladbo Girl From The North Country.
Gledano s povsem glasbenega stališča je Dylanov posnetek dovolj “Dylanov”, to mu je priznaval tudi Carthy, in razen verza “Remember me to one who lives there / She once was a true love of mine” ter približno podobne tematike in razpoloženja med njima ni bistvenih podobnosti. Obstajajo še druge referenčne pesmi, za katere bi lahko napisal podobno primerjavo. Dylan je nekatere povzel za priredbe (Jim Jones, Arthur McBride), pa tudi skladba A Hard Rain’s A-Gonna Fall kot ena izmed treh s Carthyjem povezanih pesmi na Dylanovem drugem albumu ima bolj malo skupnega z verjetnim navdihom – Carthyjevim posnetkom ljudske skladbe Lord Randall – razen uvodnega verza. (Carthy: “Oh, where have you been, Lord Randal my son? And where have you been, my handsome young man?” Dylan: “Oh, where have you been, my blue-eyed son? Oh, where have you been, my darling young one?”) Več kot Carthyju dolguje poeziji Ginsberga, Ferlinghettija in Rexrotha iz petdesetih let.
Carthyjev aranžma skladbe Scarborough Fair očitno temelji na posnetku Ewana MacColla in Peggy Seeger iz zbirke The Singing Island, pa tudi skladba The Song of The Riddles s plošče Willieja Clancyja je ubrana na isto temo. Mogoče je torej, da je Dylan to temo slišal tudi kje drugje, ne le na srečanjih z Martinom Carthyjem. Dylan nas rad pelje žejne čez reko, zato ne smemo povsem verjeti niti njegovim izjavam, in zato moje obravnavanje Dylanove glasbe načeloma temelji izključno na zvočnih posnetkih. Skratka, tudi vpliv Martina Carthyja na Dylana je včasih jasen, včasih domneven, zaradi razmeroma poznega Carthyjevega prihoda v snemalne studie pa je z zanesljivimi zvočnimi dokumenti izjemno slabo dokumentiran. Že res, da so Carthy, Dylan in glasbeni novinarji o Carthyjevem vplivu veliko govorili in pisali ter ga dokumentirali z besedami, a kdo ve, kaj vse so imeli za bregom.
Lipscombov namig
Skratka, korenine nekaterih Dylanovih del so jasno določljive, večkrat pa so le domneve. Takšne povezanosti so zanesenjaki spoznavali in zbirali leta in leta in pri tem neizmerno uživali. Spomnim se, da sem bil najbolj vesel, če sem izvor Dylanove pesmi našel sam in šele pozneje zasledil potrditev svojega sklepanja. Pobuda za moje odkrivanje glasbenih korenin Boba Dylana je močno povezana z glasbo teksaškega songsterja Mancea Lipscomba. Ko sem leta 1989 po radiu prvič slišal skladbi Hard Ain’t It Hard in Sugar Babe, It’s All Over Now, sem se spomnil na Dylanovi skladbi A Hard Rain’s A-Gonna Fall in It’s All Over Now, Baby Blue, vendar sem se šele skoraj desetletje pozneje prepričal o pravilnosti suma, da je Dylan moral poznati tega sicer dokaj vplivnega, toda širšemu poslušalstvu neznanega trubadurja. Ko sem leta 1997 obiskal dom Mancea Lipscomba v Navasoti v Teksasu (kakšnih 170 kilometrov vzhodno od Austina), mi je moj vodnik Glen Alyn pripovedal zgodbe o ljudeh, ki so obiskovali tega simpatičnega glasbenika, ki je delal na plantažah bombaža, ob koncih tedna pa zabaval bele veleposestnike. Med njimi sta bila tudi oče countryja Jimmie Rodgers in nekaj desetletij pozneje Bob Dylan. Tistega soparnega jesenskega popoldneva v Teksasu sem se zavedel, da po naključju hodim po pomembnih glasbenih poteh.
S plošče Charleyja Pattona
Na glasbenika vplivajo različni dejavniki, in če Dylan ne bi živel v Ameriki, bi bila njegova glasba drugačna; če ne bi slišal vseh teh glasbenikov, pa bi prepeval z drugačnim glasom. Pablo Picasso je govoril, da je, kjer se je le dalo, kradel zamisli in jih obračal sebi v prid. Dylanov odnos do bluesa, folka, countryja in gospela je bil podoben in tudi danes ni bistveno drugačen. V intervjujih ob izidu Dylanovega studijskega albuma Time Out Of Mind smo lahko prebrali, da skladba Highlands temelji na kitarski frazi z neke stare plošče odličnega pevca bluesa Charleyja Pattona. Zapravil sem malo premoženje za vse Pattonove posnetke in ugotovil, da je omenjena fraza mogoče v skladbi Dry Well Blues, ki jo je Patton posnel davnega leta 1930. Tudi Gray omenja to skladbo kot očitno referenco. Nekateri dylanologi so šli še dlje v interpretaciji te pesmi in začeli iskati reference tudi v pesmi Roberta Burnsa z enakim naslovom. Če poznamo korenine kake stvaritve, jo laže razumemo, užitki ob sprejemanju le-te pa vsaj pri Dylanu niso nič manjši.
Rumeni tisk namiguje, da Dylan še vedno toliko koncertira zaradi finančnih obveznosti do nekdanjih soprog. Ni dvakrat reči, da ni v tem tudi nekaj resnice. Dylan sam to pojasni z besedami, da je tako pogosto nastopanje njegova usoda, da bo na odru do konca življenja. Odgovor, ki prve trditve ne zanika. Kakorkoli že, Dylan je še vedno zelo aktiven. Ima po več kot sto koncertov na leto. V primerjavi z B. B. Kingom, ki je nastopil skoraj vsak dan, to ni veliko, a vseeno pomeni velik napor. Življenje v hotelskih sobanah in avtobusih ni prijetno, človek se ga v štirih desetletjih gotovo naveliča, a Dylan vztraja. Poleg tega še razmeroma veliko snema. Pred dobrimi tremi leti je s sodelavci pripravil posvetilo Jimmieju Rodgersu, napoveduje podobno ploščo v spomin na glasbeno družino Carter in še bi lahko našteval.
Pevec bluesa
Dylan ni bil nikoli sijajen pevec, čeprav je treba priznati, da glede na svoje dejanske vokalne sposobnosti na nekaterih ploščah in koncertnih posnetkih zveni presenetljivo dobro. Ob tolikšnih naporih je nenavadno in občudovanja vredno, da sploh še ima glas, da še poje. Če pa primerjate glas z njegovega prvenca s tem na zadnji mali plošči, bistvene razlike pravzaprav ne boste opazili. Če se je na prvem albumu kot pevec “delal” starejšega, se je zdaj resnično postaral. In priznati moram, da mi je njegov nosljajoči vokal danes še ljubši. Že res, da njegovo petje mnogokrat meji na recitiranje poezije, a zdaj je v njem toliko več resnične patine. Ugotavljamo pa spet in znova – kot smo že večkrat doslej: pri Dylanu je pomembno slišati, razumeti in dojeti, kaj nam sporoča, estetska plat je (bila vedno) v drugem planu. Hočem reči, da je deček, ki je nekoč oponašal pevce bluesa, zdaj končno tudi sam postal pravi pevec bluesa, in prav v najnovejših Dylanovih pesmih je več aluzij na blues kot kdaj prej.
Jane Weber
objavljeno v Muski št. 11-12, 2004
