POSLUŠAJMO FILME: Prelomnica Svetega Andreja

Mitja Reichenberg

Dan zatem in upanje umira zadnje

Prelomnica Svetega Andreja (San Andreas, Brad Peyton, glasba Andrew Lockington, 2015)

Filmi katastrof so na neki način že izgubili bitko z realnostjo. Očitno je, da je postala le-ta veliko bolj katastrofična, kakor pa jo ali pa so jo prikazovali filmi. Res je, da je igrani film pač vedno vezan na neko zgodbo znotraj raznih katastrof, toda prav ta je v večini primerov več kot patetična. In da ne omenjamo vedno nekega psa, ki mora pri tem sodelovati. Tako so postali filmi katastrof precej predvidljivi scenariji človekove prihodnosti, pa če si to želimo, ali pa ne. Tokratna zgodba pravi takole: ko se zloglasna potresna prelomnica Svetega Andreja naposled vda in pri tem v Kaliforniji sproži potres devete stopnje po Richterjevi lestvici, se Ray, pilot reševalnega helikopterja (Dwayne Johnson) in njegova odtujena soproga Emma (Carla Gugino) podata iz Los Angelesa v San Francisco, da rešita svojo edinko Blake (Alexandra Daddario).

Toda njuno nevarno potovanje na sever je zgolj začetek. Ko že mislita, da je najhujše mimo, se vse šele začne. Pri tem akcijskem trilerju Dwayne Johnson znova sodeluje z režiserjem Bradom Peytonom in producentom Beau Flynnom, s katerima je posnel svetovno uspešnico Potovanje v središče zemlje 2: Strivnosti otok (Journey 2: The Mysterious Island, Brad Peyton, 2012). Film Prelomnica Svetega Andreja za svoje izhodišče postavlja najhujši potres, kar jih je kdaj bilo. Potresni sunki na prelomnici ob Hooverjevem nasipu v Nevadi prestopijo mejo med Nevado in Kalifornijo in dregnejo v zloglasno prelomnico Svetega Andreja, ki izbruhne v en sam neizmeren sunek in Los Angeles zravna z zemljo. Potresni sunek seveda potuje po prelomnici navzgor in na svoji poti seje preplah in uničenje vse do San Francisca.

Ray, kot pilot reševalnega helikopterja losangeleške gasilske brigade, se poda na nemogočo nalogo in si zapriseže, da bo vsesplošni pogubi navkljub na varno spravil svojo soprogo, s katero že več let ni imel pravih stikov, in njuno hčer. Lawrence Hayes (Paul Giamatti) je vodilni seizmolog pri podjetju Caltech in je prepričan, da prvi sunek ne pomeni konca. V svojem laboratoriju v Pasadeni, ki ga pesti izpad elektrike in komunikacijskih poti, se trudi opozoriti svet, pri tem pa mu pomaga smela novinarka Serena (Archie Panjabi), ki se je v laboratoriju znašla ujeta z njim. In potem – komaj gledalec zajame sapo – se nad San Francisco spravi ogromen cunami. Dokaj verjeten scenarij, ni kaj.

Za premisliti pa je, da – četudi vse, kar se odvija na platnu, ni povsem zasidrano v dejstvih – film vseeno beleži del resničnosti, na katerih sloni: marca 2015 je namreč ameriška geološka raziskava ocenila, da so se v zadnjih tridesetih letih možnosti, da Kalifornijo doleti potres osme ali še višje stopnje po Richterjevi lestvici, precej povišale; prav tako se je povišala možnost, da pride do sunkov na več prelomnicah, ki so povezane v eno samo verigo. Pozornost že dolgo velja prav zloglasni prelomnici Svetega Andreja, a tudi ob drugih vztrajno narašča napetost – predvsem ob prelomnici Puente Hills, ki od okraja Orange teče proti centru samega Los Angelesa, ter na podvodnem območju Cascadia, ki teče od severa Kalifornije do otoka Vancouver in utegne povzročiti cunamije. Morda je to še nekaj dejstev za premislek, kako so filmi dejansko povezani z vsem, kar se okoli nas dogaja: nedavno so zabeležili potrese v Nevadi, Virginii, Oklahomi, Missouriju in na doslej še ne prizadetih območjih po vseh ZDA. Kakorkoli – impozantno filmsko partituro je napisal skladatelj Andrew Lockington (rojen 1974).

Andrew Lockington ni tako neznano ime, kakor bi se na prvi pogled lahko zdelo. Za seboj ima že več kot 30 filmskih partitur, med njimi pa smo lahko bili pozorni na futurističen film Potovanje v središče zemlje (Journey to the Center of the Earth, Eric Brevig, 2008), ki sloni na zgodbi Julesa Vernea, že omenjeni akcijski film Potovanje v središče zemlje 2: Strivnosti otok (Journey 2: The Mysterious Island, Brad Peyton, 2012), biografsko dramo Frankie in Alice (Frankie & Alice, Geoffrey Sax, 2010) in pa Mesto Ember (City of Ember, Gil Kenan, 2008). Njegova tokratna partitura obsega 23 delov – pa je dobro, če jim prisluhnemo kar v celoti.

Prvi del je nekakšen filmski uvod, ki nas popelje skoraj predvidljivim katastrofam naproti – njegov naslov je San Andrea Main Theme – in se dejansko pojavi v filmu še nekajkrat. Res je, da v fragmentih, vendar je to osnovno temo možno prepoznati. Sledi Natalie’s Rescue, v filmsko ozadje postavljena partitura, ki pa si preko svoje ritmične sekvence zelo hitro izbori prvo mesto in prevlada nad filmsko podobo. Njena sunkovitost in neposrednost se nadaljuje tudi v Caltech, glasbeno podobo seizmološkega centra. Nekoliko romantično obarvana melodramatična tema je Divorce Papers, torej dokument, ki razdvaja človeka, ki sta si nekoč obljubila zvestobo in pomoč za vse življenje. V filmu deluje spravno, opevajoče spomine in dobre čase. Toda že prav hitro se vse zgodi – Hoover Dam. In spet smo priča glasbeni akciji in zemeljski tragediji. Ker film sam temelji na tem učinku, je morda skoraj dvourni adrenalinski tobogan nekoliko ušesno naporen.

Trenutke oddiha nam ponudi glasba San Francisco, ki še ne ve, kaj ga čaka. Zato sledi Connecting The Dots, kjer se resnično seštejejo vse točke, za katere se je najprej mislilo, da so posamični primeri. Toda vse skupaj vodi v pravo pravcato katastrofo. In že je tukaj Emma’s Rescue, ponovna hitrostna dirka preko godal in trobil za boljše razburjanje in tesnobo ob vsakem koraku, ob vsakem novem kadru, ki prinaša novo nevarnost in stisko. Kot bi ne bilo že vsega dovolj, je tukaj še Escaping The Tower, ki po glasbeni plati ne more prinašati več kaj novega. Glasbeno zanimiv je Need a News Feed, ki z drobnimi ritmičnimi vzorci tke možnosti preživetja, upanja in idej. Nato se potopimo v Blake’s Trapped, glasbo z notoričnim ritmom, s katerim nas skladatelj že precej časa duši in navdihuje. In za oddih: Remembering Mallory, kar je tipična hollywoodska marmelada, presladka in preveč lepljiva za takšen film, ki hoče biti tobogan smrti brez luči na koncu tunela. Naravno-morilski roller-coaster.

Temu sledi Coit Tower Destroyed, sedaj že tako prepletena partitura z enakimi in od sile podobnimi elementi, da je že zelo težko ločiti, v katerem glasbenem delu se nahajamo. Samo filmska zgodba nas še pelje premočrtno skozi dogodke. In skok s padalom, Skydive, izzveni v lebdečem glasbenem žanru, kakor bi se ujeli v zraku in pričakovali, da nas bo odnesel preko vsega tega podiranja. Andrew Lockington se razživi v trobilih in nam ponudi nekoliko klišejsko rešeno glasbeno patetiko, ki pa vendar v takšnih filmih vedno deluje odrešujoče. In spet smo nazaj – Stanchion Collapse, ko smo že mislili, da se ne more več prav mnogo stvari podreti. Nato pa Plan B: glasbeni obrat k upanju z mehkimi godali. Vendar je pred nami še Tsunami, trepetajoča in mogočna glasbena zavesa, pred katero je težko zatisniti ušesa. Temu sledi Extinction, nekakšna glasbena oaza umika, pobega in hkrati izmika. Toda v kaj? V izumrtje, seveda.

Glasbeni del The Kiss je melodramatičen element sredi puščave groznega, saj se Lockington preveč zanaša na čustveno raztrgano publiko, ki se mora po vseh grozotarijah sedaj sešteti in narediti črto pod katastrofami in hrupom. Zato tako energično nastavi tudi I’ll Bring Her Back, dokončno odločitev junaka, ki gre do konca in še malo naprej. Samo zato, da bo lahko prišel nazaj. Kakšen paradoks filma! In sledi nadaljevanje, glasbena koda v I Love You Dad, predvidljiv happy ending vsake dobre sage o katastrofah sveta. Še Resuscitation, torej oživljanje, ki pa ni le dajanje življenja, temveč ohranjanje upanja v imenu – česa že? Odhod iz dvorane, pretreseni od pretresov – San Andreas End Credits. Še dobro, da je zunaj vse stabilno. Vsaj zaenkrat.

Share