Trojka Algiers iz Atlante je nase opozorila spomladi s spotom za skladbo Blood. Gospelovski blues na postpunkovsko potenco je dražljivo najavil prvenec, ki je bil posnet lani v Londonu. Založba Matador je celo prvo polovico leta premišljeno in stopnjujoče ogrevala teren za svoj nov adut, ki je še pred Blood objavil spot za But She Was Not Flying, potem še Iron. Utility. Pretext. in Black Eunuch. Tako je bilo junija vse postlano za uradni izid toplo in težko pričakovanega debitantskega albuma.
Kdor je v tem času obiskal spletno stran Algiers, se je lahko pošteno pripravil, seznanil in tudi podkoval za njihov angažiran patos. S sprotnim objavljanjem in dopolnjevanjem arzenala fotografij, parol, spletnih povezav, zgodovinskih dokumentov in referenc zaobjema in razgalja žar kopanja po zgodovini tako popularne glasbe kot boja za človekove pravice. Čeprav vse skupaj zelo smrdi po koreninah, sta njihova sporočilnost in glasbeni jezik relevantna za aktualni čas, pravzaprav sta produkt tega časa – bolj kot za golo oživljanje gre za nadaljevanje tradicije boja, ki nas roti pred zagatami medijske družbe 21. stoletja, ko “revolucija” ni samo na televiziji, ampak je zatrta z “breaking news” in zmaličena v samo še eno novico.
Algiers črpajo iz različnih kultur, obdobji, bojev, muzik in virov 20. stoletja ter vse skupaj navdahnjeno zlivajo v mamljiv zvarek. Na čelu je Frank James Fischer, ki s prodornim glasom zabeli in definira govorico zasedbe. Z dušo in srcem soul, blues in gospel pevca je magnet za ušesa in v prvi vrsti motor benda. Preostala dva Ryan Mahan in Lee Tresche mu tlakujeta psihotične vibre, v katerih trči afro-ameriška vročica s postpunkovsko hladnostjo in mračnostjo. Če Fischer poje v zanosu, se kitaristu Trescheu rado odtrga na cvileči kitari, vendar nikoli ne prevzame primata liderju. Detaljno sprogramirana in minimalistično odigrana glasba se skozi album ujame v hermetično zanko, da ji zmanjka prodornosti in širine, ki jo je obljubljal “hit” Blood. Algiers so se s prvencem zataknili nekje med Mavis Staples na njenem konceptualnem albumu We’ll Never Turn Back, ki je posvečen afro-ameriškemu civilnodružbenemu gibanju v 1950 in 1960 letih, in zgodnejšimi TV On The Radio, kar je kočljiva popotnica za naprej.
