POSLUŠAJMO FILME: Misija: Nemogoče – Odpadniška nacija

Mitja Reichenberg

Ko je nemogoče spet mogoče

Misija: Nemogoče – Odpadniška nacija (Mission: Impossible – Rogue Nation, Christopher McQuarrie, glasba, Joe Kraemer, 2015)

Na platnu je ponovno oživela nemogoča misija. Nekako smo se že navadili, da so misije tako nemogoče, da jih je možno opraviti, tako, da nas tudi tokratno peto nadaljevanje ne preseneti povsem nepripravljene. Film je dokaj adrenalinska mešanica različnosti, saj lahko v njem prepoznavamo mnoge elemente filmov, kot so franšize James Bonda, pa filmskih serij FBI in CIA, celo Umore na podeželju, tudi Oceanovih 12 in podobne kriminalno-avanturistične tobogane. Vsem je skupno pač to, da producenti predvidevajo, da nekakšna ‘ozadja’ vsega tega že poznamo, na kar lahko naslovijo novo zgodbo in ji pritaknejo pač nove nemogoče zaplete, kombinacije in težave. Temu ni ubežala niti nova Misija: Nemogoče – Odpadniška nacija, ki po skoraj dvajsetih letih pripoveduje še vedno enake zadeve.

Film prinaša novo nemogočo nalogo skupine agentov pod vodstvom neustrašnega Ethana Hunta (Tom Cruise), ki se tokrat znajdejo v navzkrižnem ognju dveh sovražnikov. Z ene strani jim grozi ukinitev, ki jo zahteva stihijski šef CIE (Alan Hunley/Alec Baldwin), na drugi strani pa se želi Ethana odkrižati skrivnostna teroristična organizacija Sindikat – s katerim se je pravzaprav končal prejšnji, četrti del in ki je omenjen v filmski seriji iz leta 1966 (v kateri je bil Ethan Jon Voight). Torej nič prav posebno novega in nepričakovanega. S pomočjo iznajdljive Ilse Faust (Rebecca Ferguson) pa Ethanu vendar uspe pobegniti iz ujetništva, zbrati staro ekipo in na lastno pest organizirati dokončni spopad s Sindikatom, katerega člani se izkažejo za zelo trdožive in smrtonosne nasprotnike. Enota za nemogoče misije se v tem delu sooča torej z največjo grožnjo: na muho jih bo vzel Sindikat, skoraj mistična organizacija morilcev in odpadniških agentov, ki so skrenili s poti. Morda zanimivost: vsi ta ‘dobri’ filmski junaki vozijo avtomobile BMW, oni ta ‘slabi’ pa znamke Audi, Mercedes in Range Rover. Zanimivo, kaj nam avtomobilska industrija sporoča.

Režiser tega dela je Christopher McQuarrie, nekdanji dobitnik oskarja za scenarij filma Osumljenih pet (The Usual Suspects, Bryan Singer, 1995), s Tomom Cruisom pa je posnel film Jack Reacher (2012, glasba Joe Kraemer), ki po žanru kar dobro spominja na vse nemogoče misije. Kakorkoli – glasbo je za tokratno misijo prispeval ponovno Joe Kraemer (rojen 1971) – seveda po duhu in vzoru ostalih komponistov, ki so to naredili že pred njim: Misija: Nemogoče (Mission: Impossible, Brian De Palma, 1996; glasba Danny Elfman), pa Misija: Nemogoče 2 (Mission: Impossible II, John Woo, glasba Hans Zimmer, 2000), dalje Misija: Nemogoče 3 (Mission: Impossible III, J. J. Abrams, glasba Michael Giacchino, 2006) in Misija: Nemogoče – Protokol duh (Mission: Impossible – Ghost Protocol, Brad Bird, glasba Michael Giacchino, 2011). Julija 2015 je Tom Cruise naznanil, da se že pripravlja nova nemogoča misija, ki bi naj prišla na filmska platna naslednjo jesen. In vsekakor se Kraemer ni mogel oddaljiti od osnovne glasbene teme, ki jo je nekoč postavil Lalo Schifrin za filmsko serijo Misija: Nemogoče (1966). Žal se mnogokrat ta glasba pripisuje Elfmanu. Le-to slišimo v filmu tolikokrat, da imamo občutek, da je Schifrin ponovno in še vedno z nami.

Prvi del partiture ima naslov The A400 in je nekakšen glasbeni uvod, preludij na temo letala, v katerega mora Ethan priti skozi vrata. A ta je potrebno odpreti, na daljavo, v zraku. In odvreči ‘paket’, ki je v njem – odličen glasbeni uvod, ki pa se pričakovano spoji z osnovno temo vseh misij – Schifrinovo glasbo. Kraemerja je v tem bolj malo. Drugi del partiture ima naslov Solomon Lane in je posvečena podobi vodje Sindikata, velikega stratega in morilca. Kraemer se zateče v otožno melodično strukturo, ki jo podpira s precej razširjeno godalno sekcijo, pri tem pa dobi nekakšen zlovešči, napadalno-zadržan zvok. Sledi del Good Evening, Mr. Hunt, glasba prvega srečanje dveh kraljev – Hunta in Lanea. Partitura je predvidljiva, vendar v filmu deluje dobro – še posebej, ker se stopi s filmsko sliko, vsekakor. Glasbena pripoved se nadaljuje v Escape to Danger, nekakšno medigro, v katero se ponovno vpletajo Elfmanovi tematski elementi. Sledi ‘popotniška’ medigra, imenovana Havana to Vienna, nato pa A Flight at the Opera. Zgodba se preseli v okolje dunajske operne hiše na obisk prestave Turandot Giacoma Puccinija. Verjetno nam ni potrebno prav mnogo povedati, če samo spomnimo na izredno podobnost med filmskimi sekvencami iz filma Kvantum sočutja (Quantum of Solace, Marc Forster, 2008), ko veliki James Bond (Daniel Craig) obračunava z bando v dunajski državni operi (prav tako, kakor Ethan) ob premieri opere Tosca (prav tako delo Giacoma Puccinija). Tako slišimo v tokratni Misiji: Nemogoče nekaj znanih napevov iz opere Turandot: Popolo di Pechino, Ai tuoi piedi ci prostriam, Nessun Dorma, Figlio del cielo, Tre enigmi m’hai proposto in pa Tu che guardi le stelle. V film se prikradeta še dve ‘klasiki’: odlomek iz Beethovnove 3. simfonije (imenovane Eroica) in pa Figarova svatba (orig. Le nozze di Figaro) W. A. Mozarta. Morda kot zanimivost: tudi v filmu Mož, ki je vedel preveč (The Man Who Knew Too Much, Alfred Hitchcock, 1956) se mora v operi zgoditi umor prav v trenutku določenega tona, označenega v partituri – tako, kakor tokrat.

Skladba The Syndicate je predvidljiva temna zgodba, polna umaknjenih in misterioznih tonov, ki se logično nadaljuje v The Plan, temu pa sledi The Torus, kar je bolj ali manj razpoložena glasbena tapeta. Pravi Kraemer se pokaže v delu Moroccan Pursuit in nas v Schifrinovi maniri vrne v čase filmske serije, njene dinamike in dogajanja. Del Grave Consequences se ponovno vrača v nekdanje čase, ko je bila Ethanova skupina legalna, nato pa se A Matter of Going razpre v filmsko pripoved novega obračunavanja in kombiniranja možnosti, ki se izkazujejo za vse bolj ne-možnosti rešitve nastalih situacij. Škoda, da Kraemer ne posveti pravzaprav nobenega dela partiture ženski, tokratnemu liku Ilse Faust, ki prinaša kar precej svežine in humorja v sicer dokaj zaprto moško pretepaško okolje. Lahko bi se nekoliko poigrali in ugotavljali, zakaj Ilsa nosi priimek ‘Faust’, pa bi bilo vredno poudariti, da tudi ona išče pogodbe, ki bi jo pripeljale do končnega cilja – prav tako, kakor jo ne Faust sklenil s samim hudičem.

Zanimivejši glasbeni del je še A Foggy Night in London, predvsem zato, ker je (končno spet) v maniri celotne misijske franšize: dinamičen, ritmičen in pulziven. Ob koncu slišimo še Meet the IMF, trenutek ponovno sestavljanja ekipe, s katero Ethan rešuje svet, kar pa se razpoje v Finale and Curtain Call, skupaj z reminiscenco glasbene teme Nessun dorma iz opere Turandot, nekaj Schifrinovih elementov (da ne pozabimo, kateri film gledamo) in pa Kraemerjeve orkestracije – ki konča v osnovni temi filmske serije izpred petdesetih let. Skoraj tako, kakor večni Bond, a ne?

In ob koncu filma lahko vidimo za trenutek tudi en poseben, srebrn avto: Aston Martin DB5. K temu pa zagotovo ni potrebno dodati posebnega komentarja.

Share