Mitja Reichenberg
Tujec je doma povsod
Dežela tujcev (Strangerland, Kim Farrant, glasba Keefus Ciancia, 2015)
Ko se dogajajo veliki preselitveni premiki v Evropo, se na platnih pojavi film o tem, kako tuji smo lahko v tuji deželi. Sam naslov že aludira na nekaj, kar je v današnjem kapitalističnem svetu dejansko postalo –land od nekaj. Če je to dežela, toliko bolj čudno, saj poznamo prav res namišljene dežele, kot so Disney-land, pa Garda-land, pa celo nakupovalno središče Kauf-land, zato ni prav nič čudno, da obstaja Stranger-land. A žalostna stran te resnice je, da obstajata tudi Never-land in Wonder-land, kar je očitno samo drugo ime za nekaj, kar je Thomas Morov ne-kraj, torej Utopija (izhajamo iz njegove ideje, ki jo je pred natančno 500 leti razvil iz Grških besed: nikalnice Ou [ne] in Topos [kraj]). S tem pa je postala Dežela tujcev (Strangerland) enako resnična, kakor vse prej naštete dežele. Kakorkoli – tokrat gre za precej zavito zgodbo, ki pa pravi takole: po selitvi v odmaknjeno avstralsko puščavo skušata zakonca Catherine (Nicole Kidman) in Matthew Parker (Joseph Fiennes) na novo zastaviti svoji življenji, vendar ne najdeta pravega stika s someščani. Življenje prišlekov v odročno puščavsko mestece Nathgari v Avstraliji se korenito spremeni, ko njuna najstniška hčerka Lily (Maddison Brown) in sin Tommy (Nicholas Hamilton) tik pred prihodom divjega peščenega viharja izgineta neznano kam – med meščani pa vzniknejo še dodatne govorice, sumi in aboriginske vraže. V brezizhodni stiski se skušata obupana starša soočiti s svojo preteklostjo, toda v deželi tujcev odrešitev njune družine ostaja negotova. Mesto je kmalu popolnoma prekrito z rdečim prahom, iskalno akcijo pa vodi krajevni policist David Rae (Hugo Weaving). Hitro postane jasno, da se je otrokoma zgodilo nekaj groznega. Ko se začnejo širiti govorice, se mesto zaroti proti nesrečnima zakoncema. Notranja trenja in naraščajoče temperature, zaradi katerih ima človek še manjšo možnost preživetja, seveda potisnejo Catherine in Matthewa na rob živčnega zloma in v obupno iskanje rešitve. Film sicer na mnoge trenutke spominja na kinematografijo, ki nam jo je nekoč že ponudil David Lynch v TV seriji Twin Peaks (1990-1991). Glasbo za tokratno deželo je napisal Keefus (Green) Ciancia (rojen 1972), ki je nase opozoril pred časom kot so-skladatelj pri filmu Diana (Oliver Hirschbiegel, 2013).
Za film Dežela tujcev je Ciancia napisal kar 27 delov, med katerimi so nekateri kar precej dobri in smiselno zastavljeni. Seveda se najprej srečamo s filmsko temo, naslovljeno kar Strangerland, polno zvončkljanja, misterioznih harmonij in temačnega vzdušja. Vse to se nadaljuje v Sense of Land, kjer se Ciancia dodatno poigrava z elektronskimi zvoki skoraj ezoterične narave in v film doda vzdušje nerealnega. Tudi v Skatepark, ki je hkrati glasbena tema za hčerko Liliy, ne manjka preigravanja misterioznih glasbenih elementov, slišimo lahko celo veter, ki je prav simpatično ukomponiran v celoto. Tudi Tom’s Parents Argue se drži nastavljene zamisli, pri tem pa pušča sliki in zgodbi izredno veliko manevrskega prostora – kar je po eni strani zelo dobro, po drugi pa se sama zgodba na trenutku ujame v prazen zvočni tek. Sledi Dust Storm Approaches (Dust Settles), nekako pričakovana ‘čudna’ glasbena gmota, izhajajoč iz že slišanega materiala in se dokončno razvije v Dust Storm. Možnosti, ki jo nudijo elektronski zvoki, pomešani in kombinirani s toni glasbil, dajejo komponistu takšnega filma kar precej veliko in dobro paleto zvočnega dizajniranja. To slišimo tudi v Catherine Reads Diary, v katerem pa se skrivajo še drobni glasbeno-melodični elementi harfe, oddaljenega trzanja preteklosti, zgodbe, za katero bi bilo bolje, da bi ostala prikrita. V delu Missing Persons se srečamo z nekaj tipičnimi avstralsko-aboriginskimi zvoki, kratka epizoda The Seprent pa ne predstavlja prav pomembnega glasbenega dela. Izstopa glasba The Box (Matt and Catherine), s katero pa se Ciancia kar dobro podpiše v film. Ne samo, da je ponudil bistveno bolj melodične elemente, kakor pa v svojih predhodnih delih, spremenil je tudi orkestracijo in s tem vpeljal v film vlogo glasbe kot so-kreatorja celotne temne plati človeštva. Burtie Confesses (Sunrise) se dobro poda v film, ne prinaša pa prav posebnega glasbenega dela, prav tako Rae Reads Diary, čeprav bi lahko pričakovali nekakšno prelomno zvočno avantura. V nadaljevanju je Take Me Back Out There, kar je skoraj reminiscenca na že slišano, medtem, ko se Catherine and Rae poigrava s tipično horror elementi, kot so npr. glas v ozadju, tiho momljanje in prepevanje ali pa dolgi, položeni akordi, ki se nikakor nočejo razvezati in nas ‘prizemljiti’.
Ciancia nadaljuje v pričakovani maniri, saj naredi del z naslovom Matthew Goes to Burtie’s, kar se smiselno nadaljuje v Matthew Sets Off. Oba dela skupaj sta nekakšna zgodba ponesrečenega premišljevanja in odločanja, sicer tujega za okolje v katerem se trenutno Matthew nahaja. In tam, kjer se še bo, očitno. Tudi Catherine Seduces Burtie se nasloni bolj na zgodbo, kakor pa na svojo glasbeno poanto, vendar filmu dobro doda nekaj hitrejšega tempa. Tako se You Din Nothing prav na hitro zapre v svoje temne tone, medtem ko Accusin Catherine ponudi gledalcu nekaj pogledov v tisto, kar bi lahko imenovali filmsko-glasbeni suspenz, če se poigramo z nečim, kar je bilo bistveno za navezo režiserja Alfreda Hitchcocka in njegovega ‘osebnega’ komponista Bernarda Herrmanna. Sledi še del Curtain, morda najbolj ne-melodičen v vsem filmu, morda pa prav zaradi tega toliko bolj pomemben pri dojemanju celotne glasbene podobe. Rae Interviews Tom je glasbena skovanka iz že slišanih elementov, nekje med zvoki in oddaljenimi toni aboriginske misterioznosti, temu pa sledi Touch in the Dark, nekakšna zavijajoča zagrobna glasbena epizoda. Tudi Showdown ni kaj prida boljše zasnovan del, predvsem pa bistveno bolj razvlečen. Ciancia se nekoliko bolj zavzame za del Burtie Prayer, saj nam ponudi dobro izbrane zvoke, ki jih ni preveč – in jih simpatično razloži drugega ob drugega. Res je, da s tem podčrtava tako sliko, kakor tudi zgodbo, vendar to naredi smiselno in polnokrvno.
Zadnji deli partiture poskušajo iztisniti iz celote še nekaj soka, pa se Alone poigrava s samo idejo glasbenih reminiscenc začetka filma, nato pa sledi Catherine Apologizes, ki temi le še prikimava. Zaključek filmsko-glasbenega popotovanja po Deželi tujcev predstavlja seveda End Titles (Lily’s Theme), v kateri zaslutimo idejo, katero je Ciancia tiho pletel skozi film. Glasba se, preko vzpenjajoče se melodičnosti, nekoliko razvedri, vendar nas pušča zaprte v svet odtujenosti in nerazumevanja, morda z več vprašanji, kakor pa odgovori. Ampak to je tako ali tako tudi poanta vsakega, ki se želi podati v kraje, ki mu niso domači. Torej v Un-heimlich, v ne-domače, bi rekel Freud. In imel bi, jasno, popolnoma prav.
Opomba pod črto, nekakšen droben tisk filma: ostanite lepo doma, tam kjer se počutite varno in lepo, na toplem, zaviti v svoje spomine in dobro skrite želje, pa vam ne bo hudega. Torej?
