Mitja Reichenberg

Ni vsako darilo dobro darilo

Darilo (The Gift, Joel Edgerton, glasba Danny Bensi in Saunder Jurriaans, 2015)

O takšnih in podobnih temah se je že prelivalo na litre črnila, metre popisanega papirja pa je polnilo tabloide in resne časopise z resnimi kritikami, predvsem v času ustvarjanja genija tega žarna: Alfreda Hitchcocka. Očitno je, da se je Joel Edgerton mnogo naučil iz zgodovine, svoj filmski prvenec za je postavil prav v žanr, ki je izredno zahteven. Poudariti velja, da v filmu tudi nastopa, kar je lahko za samo režijo sicer nekoliko bolj problematično, vendar v tem primeru tudi razumljivo – predvsem zaradi finančnega učinka. Torej: kar srečno poročena Simon (Jason Bateman) in Robyn (Rebecca Hall) se preselita v razkošno novo hišo, ko po naključju naletita na Simonovega nekdanjega sošolca Gorda (Joel Edgerton). Ko jima le-ta pošlje drago darilo, ga povabita na večerjo, toda Simon ni navdušen nad obujanjem starih prijateljstev izza šolskih klopi. Toda prav kmalu se pričenjajo darila kopičiti, Gordovi obiski pa postajajo vedno bolj neprijetni. Zakonca ga želita odsloviti, toda Gordo pokaže pravi obraz in Simonu zagrozi z razkritjem skrivnosti iz preteklosti. Robyn želi odkriti resnico o svojem možu, a to utegne uničiti njuno razmerje – če ne tudi življenja. Četudi smo pozabili na preteklost, ni nujno, da je preteklost pozabila na nas – takšen je moto prijateljstva med Gordom in Simonom. Saj poznate igro ‘Simon reče …’, a ne? Original je Simon says … Gre namreč takole, da ‘Simon’ reče nekaj, kar morajo potem za njim vsi ponoviti. In stavki in gibi in ostale vragolije so vedno daljši in daljši, zahtevnejši in zapleteni, igralci pa si morajo zapomniti sosledja sistema in predvsem ubogati. Film je torej tudi nekakšen rebus, v stilu dejanskega Simona, ki zapoveduje to igro za tri – ali več igralcev. Toda eden in samo eden je – resnični Simon. Kakorkoli, glasbo za ta misteriozni triler sta naredila Danny (Daniel) Bensi in Saunder Jurriaans. Njuno glasbo smo lahko spoznali in poslušali že pri filmu Sovražnik (Enemy, Denis Villeneuve, 2013), kjer je bil resnično prepričljiv Jake Gyllenhall. A poslušajmo tokratno Darilo.

Prvi akordi prve skladbe z naslovom Yearbook nas popeljejo v glasbeno-filmsko pripoved, ki jih vsekakor ne smemo preveč zaupati, saj bi drugače izpadli resnično naivni. To pa ni nekaj, kar tale film od nas pričakuje. Danny Bensi in Saunder Jurriaans nas vodita dalje v del z naslovom Wine in s tem k prvemu ‘dragemu’ darilu. Drobni zvoki nas zapeljejo, kakor dobro vino. To so vedeli že Stari in ga zato posvečali Dionizu. Kaj je sledilo za tem, ve edino Dioniz, seveda. Sledi stavek Where have You Been? in glasba se razlije preko slike, kakor bi šlo za akvarel, ki ga polijemo z nečisto vodo. Tako mora priti do tega, kar nosi naslednji naslov v sebi: What did You do?  – in njegovi akordi se neposredno nanašajo kar takoj in medias res z idejo, ki jo ima film šele namen razvijati in razviti. Komponista sta ustvarila zvok, kateremu skozi celotno pripoved zvesto sledita: nekje med elektroniko in simfo-rock ritmičnimi vzorci. Tudi Time Heals je v tem duhu, vendar proseva skozi film bolj kot napovednik vsega, česar ne vemo. Jasno je, da je dovolj materiala in namigov, iz katerih gre sklepati, kaj je ta ‘nekoč’ pomenil, toda čas ne more pozdraviti vsega – sploh pa tistega ne, kar je neozdravljivo. To pa je spomin. Danny Bensi in Saunder Jurriaans nadaljujeta s temo The House in ustvarita nekakšen mirujoč, čakajoč občutek neprijetnosti, da pričnemo film resnično opazovati po vseh vogalih velikega platna in pričakovati, da smo še kaj spregledali. Predvsem kaj takšnega, kar se skriva v enem od kotov hiše – in osamljeni klavir se pri tem prelije v izredno melanholično glasbeno pripoved, kakor bi nas želel odpeljati po času nekam daleč nazaj. To sicer naredijo darila in pripoved o njih – a za nekatere stvari je lahko tudi prepozno, kakor spoznavamo v filmu. Pojavi se glavna tema, torej The Gift, namenjena spoznavanju tega, kar je darilo. Ker vemo, da je darilo vedno nekakšen simbolni (in delno simboličen) poklon temu in tistemu, kateremu je namenjeno, moramo vsako takšno gesto obravnavati pač skrbno in premišljeno. Simon že ve, zakaj mu darila niso všeč.

Tudi skladba Pearson je namenjena bolj premišljevanju, nekakšni grozljivi meditaciji in kontemplaciji, ki pa prežema film s svojo glasbeno-rapsodično noto prav tako, kakor je to nekoč pri Hitchcocku počel Bernard Herrmann. Tako postanemo gledalci z velikimi ušesi, s katerimi se poigravata Danny Bensi in Saunder Jurriaans. Ne moremo reči, da sta naredila velike partiture, vendar sta naredila učinkovite partiture. Sledi The Birth, morda edina nekoliko drugače zasnovana kompozicija, v kateri se zvok orgel spremeni v iluzijo dogodka samega, v svojo pripoved znotraj pripovedi, ki temelji na obdarovanju in sprejemanju. Toda, Simon pravi, da ni prav tako. Očitno je, da ima Simon prav. Sledi partitura za naslovom Passing Out, komorno in godalno zastavljena utripajoča harmonsko-melodična spremenljivka, ki postaja vse težja in težja – dokler na koncu ne pokaže skoraj pravega jaza: na filmu, vsekakor.

Tudi No Idea who you are sodi bolj v začetek dogajanja, kjer Simon ne more in ne sme povsem z lahkoto spoznati Gorda, le-ta pa mora toliko bolj vedeti, kdo je Simon. Toda vprašanje kdo se v tem primeru lahko tudi obrne in se vprašamo po tem, kdo pa je v resnici postal Simon – in na drugi strani Gordo? Glasbe se splazi preko tega, kakor tih duh iz slabo zaprte steklenice. Sledi Open the Gate, predvidljiva preigravanka, ki pa v film prinaša zgolj nekaj svoje ritmike in dodatnega ugankarstva. Tudi Finale ne prinaša novega materiala, tako rekoč reciklira že znane občutke in slišanja. Enako se godi skladbi Deadfish, spoznanju ob tem, da pa vsako krmljenje rib z darilom ni dobro. Danny Bensi in Saunder Jurriaans pa dodajata še nekaj bolj osebnih glasbenih poant: ena ima naslov Danny McDonald in je namenjeno predstavitvi filmske osebe z imenom Danny (P. J. Byrne), ki ima seveda v določenem trenutku pomembno vlogo in nalogo. Tukaj je še Chasing Gordo, edina nekoliko močnejša in bolj mračno zastavljena kompozicija, ki se razveže v Bygones be Bygones, svojo lirično sestrično, ki priča temno plat resnice skozi drobne ritmične vzorce in rahlo orkestracijo. Morda je ena bolj dodelanih partitura Boxes, v katero sta Danny Bensi in Saunder Jurriaans vnesla nekaj izven-glasbenih zvokov in tako ustvarila svojo ne-besedno pripoved o tem, kar nas hoče filme nenehno prepričevati: kar vidimo in gledamo morda res ni to, kar mislimo, da je.

Toda – a je v življenju dejansko vse táko, kakor izgleda, da je? Vsekakor bomo pritrdili, če smo izrazito naivni. V kolikor pa nismo, bomo pa dvomili.