Najprej je treba obvezno zapisati: klobuk dol pred dvema starostama, ki – eden že čez osemdeset, drugi pa blizu te okrogle številke – izdatno nastopata, snemata in nasploh delujeta na sceni, vedno manj naklonjeni resnim ustvarjalcem. Njun četrti skupni album je vsekakor dogodek, ki si zasluži podrobnejši vpogled.
Starostama se ni treba več dokazovati, zato sta si lahko privoščila ploščo “na dolgi rok”, ki sta jo snemala v več studijih, tudi v svojih lastnih. Zlasti z Nelsonovim proslulim studiom Pedernales je povezanih precej anekdot, tudi v zvezi s prvo skupno ploščo zgoraj omenjenih, priljubljeno in komercialno uspešno Pancho & Lefty (1983). Ko je Haggard odpel nekaj vrstic svojega prispevka, sploh ni vedel, da je to že končni izdelek, in se je pripravljal, da bo zadevo ponovno odpel, Nelson pa je trakove vmes že poslal založbi. Druga njuna skupna plošča, Seashores Of Old Mexico je izšla leta 1987, v tretjič pa sta se podala v studio skupaj s pokojnim Rayem Priceom in nastala je plošča Last Of The Breed (2007).
Njuni skupni izleti so vedno vsaj zanimivi in zabavni, kar zadeva koncepte in kakovost pesmi, dejstvo pa je, da noben od njiju, posebej ali družno, nikoli ni posnel zares slabega albuma. Čeravno se je Willie pogumno podajal na nekatere manj uspešne izlete, denimo z reggaejem, Hag pa se je v 1990 letih spopadal z indiferenco založb in trga nasploh, kar ga je nekolikanj zamorilo. A vendar bi težko rekli, da je posnel kak slab album, nasprotno. Morda je edini, ki mu res ni uspel, žalosten izlet med Elvisovo zapuščino konec 1970 – tega kaj lahko štejemo med neuspešne projekte.
Naslov novega albuma se sklicuje na glasbenika, ki sta tako ali drugače precej vplivala na karieri (in sloga) obeh zgornjih protagonistov, za katera je treba je naravnost povedati, da sta oba odlična kitarista. Zlasti Nelson je že zelo zgodaj v karieri razvil edinstven slog igranja kitare, ki ga bržčas uvršča v sam vrh tovrstne dejavnosti sodobnega časa. Po čudežu pa ga redko srečamo na lestvicah najboljših kitaristov 20. stoletja: tam tudi ne najdemo (ali pa na zelo spodnjih mestih) Joeja Maphisa, Larryja Collinsa, Merla Travisa in podobne, ki bi si po privzetem zaslužili to mesto prej kot kateri od redno prisotnih postavljačev. Po domače povedano: hitrostno “predrkavanje” kitare še ne pomeni resnične virtuoznosti. Tako Nelson kot Haggard sta ustvarila prepoznaven in svojstven slog igranja, morda je še pomembneje, da sta ustvarila prepoznaven in svojstven slog avtorskega pisanja in interpretacije. Obstaja več empiričnih dokazov in tudi strokovnih potrditev, da je Nelson eden največjih jazzovskih vokalistov sodobne dobe, ne glede na to, da ga uvrščajo v country ali americano – pa do avtorstva, ki je morda najpomembnejše, še sploh nismo prišli. Medtem ko je Nelson v 1960 letih obrnil Nashville na glavo s svojstvenim pristopom do pravil, po katerih naj bi se stvari tam počele (pisale, igrale in izvajale), je Hag eden utemeljiteljev bakersfieldskega zvoka v country glasbi, ki je to zvrst v 1960 letih rešila pred skoraj neizogibno popolno usmeritvijo v saharinasti pop. V Nashvillu sta razen Rogerja Millerja to čast reševala skorajda osamljena Nelson in Waylon Jennings, Johnny Cash pa je bil že ves čas poglavje zase, vedno bolj folksinger, kar je dokazoval z nizom tematskih plošč, povezanih z vsemi mogočimi platmi ameriške zgodovine. Haggard je ustvarjal v Kaliforniji, dovolj oddaljen od Nashvilla, da je z Buckom Owensom, Tommyjem Collinsom in Donom Richem, vdihnil countryju nekaj telecasterske ostrine zvoka in avtorskih tem, ki so razgaljale temne plati delavskega razreda, čeravno so ga pozneje zaradi te ali one pesmi začeli povezovati s konzervativnimi strujami.
To izrekši, lahko končno vržemo oko na najnovejši dosežek zgoraj podpisanih. Glede na naslov bi sprva morda pričakovali, da bosta starosti obdelala opus obeh omenjenih glasbenikov: Nelson je večkrat priznal, da je Django Reinhardt eden njegovih največjih vzornikov, Haggard pa je taisto priznal o Jimmieju Rodgersu. Leta 1969 je celo posnel odmeven album predelav njegovih pesmi. Na novem albumu gre bolj za raziskovanje poznih let, ki pri obeh trkajo na vrata. Tako tudi naslov ni koncept, pač pa zgolj priznanje vpliva in primerna naslovna tema za tuhtanje o minljivosti in za še nekaj dobre zabave povrhu, čeravno so najboljše pesmi tiste, ki so bolj kontemplativne (otožne), denimo Unfair Weather Friends, Live This Long in Where Dreams Come To Die. Nelson je sopodpisal samo zadnjo, od Hagovih avtorskih pa srečamo poklon spominu Johnnyja Casha Missing Ol’ Johnny Cash, kjer se pojavi še ena osebnost sodobnega countryja, Bobby Bare, novi izvedbi zimzelenih Swinging Doors iz leta 1966 in Somewhere Between iz 1967, za zaključek pa še The Only Man Wilder Than Me, ki govori o “jeklenih” možeh. V njej se zrcalita življenjski poti in priznanja obeh protagonistov. Sicer je album pravi “duetni”. Na večini plošče se pojavljata skupaj v pesmih. Vsak s svojim delom, vsak s svojim vokalnim pristopom. Prav tako se lotevata pesmi drug drugega – Hag denimo odpoje Nelsonovo Family Bible, Nelson Hagovo Somewhere Between. Slednja je nekakšen povzetek intimnih tuhtanj in življenj obeh mož; čeravno napisana že v 1960 letih, leta 2015 in pri teh letih odmeva tolikanj bolj zrelo in pomenljivo. Pretresljivo je tudi poslušati, kako se Hag loti Family Bible, pesmi, ki jo je Nelson že pred pol stoletja prodal za preživetje in še vedno ni podpisan podnjo. Ko se pesmi loti človek pri osemdesetih, je tolikanj bolj resnično poslušati spomin na družinsko biblijo in na vrednote, ki jih je svojčas predstavljala v revnih južnjaških družinah – ali vsaj vero v te vrednote, če jih družine že niso dobesedno upoštevale, kar je bilo glede na življenjski slog tedanjega revnega juga in jugozahoda ZDA bolj realno pričakovati.
Med bolj sproščenimi pesmimi srečamo It’s All Going To Pot, ki jo je sopodpisal Jamey Johnson, in aludira na prosulo Nelsonovo razvado, vendar je besedna igra idealna za bolj sproščena razmišljanja o bivanjskih zadevah. Alice In Hulaland in It’s Only Money sta obe (tudi) izpod Nelsonovega peresa, obe zanimivi aluziji na vsakdanjost, zadnja pa še posebej na countryjevski (in zlasti nelsonovsko-haggardovski) življenjski slog. Za zapik omenimo še predelavo Dylanove Don’t Think Twice, ki sodi med zanimivejše predelave te mnogokrat izvajane in preinterpretirane pesmi, pri kateri se sprašuješ, kaj vraga lahko še kdorkoli sploh naredi iz nje. Nelson in Haggard se je lotita v “elvisovskem” tempu (ta jo je posnel okrog leta 1971 kot dolg jam, delček tega pa je izšel leta 1973) in ji pridihneta nekaj izkušenj osemdesetletnikov, kar besedilo postavi v povsem nov kontekst. Plošči je očitati zgolj občasno nekoliko sterilno ali pretirano produkcijo, kar je v tem primeru čisto odveč in zadevi po nepotrebnem odvzame nekoliko (glasbene) substance.
Izšla je seveda tudi vinilna različica albuma, ki je na voljo tudi pri nas. Ob poslušanju pa čakamo, kaj bo v diskografiji obeh protagonistov še sledilo, zagotovo se bosta še česa spomnila. Fotosession, ki je nastal za ploščo, prikazuje oba v sproščenem vzdušju pri kartah in s kitarama; kot bi stavila, kdo bo prvi posnel naslednjo ploščo.
