Pred koncertom Morriseya v Ljubljani, v Hali Tivoli 10. oktobra, vlečemo iz arhiva tiskane Muske portret The Smiths, ki je bil objavljen v tiskani Muski leta 2005, št. 9-10.
It’s time the tale were told
Of how you took a child
And you made him old.
(Reel Around the Fountain, The Smiths)
The Smiths so eden izmed najbolj posrečenih dokazov trditve, da so nekatere skupine večje od drugih. V zgolj štirih letih je kovačem uspelo spoznati raj in pekel rokenrola. V tem času so s svojo vitalno drugačnostjo presegli sami sebe. Prenekatere skupine se v mnogo daljši časovni komponenti niti ne približajo razvojni stopnji, ki jo je mančesterska četverica definirala sredi 1980 let. Plošči Meat is Murder in The Queen is Dead še dandanes predstavljata obvezno čtivo za vse, ki bi rokenrol radi spoznali v vsej protestni in pregrešni lepoti.
Naj spomnim, to je bil čas, ko je porajajoča se videoprodukcija definirala osnovne glasbene trende. Glasba je začela izgubljati svoj pravi smisel. Njeno vlogo je zamenjal atraktiven imidž, ne glede na izhodišče (šmiker ali upornik). Še manj pomembna so postala besedila in njihova sporočilna, kritična vrednost. »Linčajte čaščenega DJ-a. Zakaj, glasba, ki jo vrti, nima nič skupnega z mojim življenjem,« so se pridušali The Smiths oziroma njihov pisec besedil in frontman Morrissey. Na ta način je najbolj neposredno napadel trendovske klišeje in tekstovni kič, katerega je narekovala glasbena industrija na čelu z glasbenimi televizijami. Nenaden preboj Smithsov je bil zato na neki način tudi presenetljiv. Skupina se v ničemer namreč ni podredila tržnim zakonitostim; še več, do njih se je vedla skrajno agresivno in arogantno. Postali so kritično zrcalo družbe na ironičen način, njena alternativa in hkrati tudi alternativa samemu sebi. To je napovedovalo že dvoumno besedilo njihove druge male plošče The Charming Man, še bolj izrazito v travmatični elegiji Barbarism Begins at Home (Meat is Murder): »Razposajene fante,/ ki nočejo odrasti,/je potrebno trdo prijeti./ Neposlušne deklice,/ ki se nočejo umiriti,/ je treba trdo prijeti. /Klofuta okoli ušes/ je tisto kar dobiš, če ne vprašaš/ in klofuto okoli ušes dobiš, če vprašaš.« Dozorevanje pod jarmom Železne dame namreč ni bila ravno prijetna izkušnja. Rezultanta je bila socialna klima, prepredena z apatijo in nezaupanjem, ki ji je Morrissey nasprotoval v pesmi The Boy With the Thorn in His Side (The Queen is Dead): »Kako lahko vidijo ljubezen v naših očeh/ in nam pri tem ne verjamejo.« Najverjetneje se ravno v tem skriva srž njihovega uspeha. Osrednja logika enoznačnega popa in splošnih resnic je dobila svoj alter ego, ki je črpal iz prizadete intime posameznika. Spekter osnovnih človekovih čustvovanj je znova dobil svoj odsev v verzih, ki so bili oblečeni v dokaj preproste (beri: spevne) melodije, povsem ločene od takrat (praviloma) prevladujočih sintetičnih in elektronskih efektov. Morrissey je vse te procese (gibanja) in protagoniste opazoval z varne distance ter jih interpretiral s svojega stališča. Posledično so postali kruti, kakor je krut svet, v katerem eksistirajo. »Manchester, na toliko vprašanj moraš odgovoriti,/ za toliko stvari si odgovoren,« je v pesmi Suffer Little Children (The Smiths) kritičen do zločinov nad otroki v lastnem mestu (Moors Murders). Še bolj kritičen do zločinov nad življenjem je v pesmi Meat is Murder: »Tuljenje telice bi bilo lahko človekov jok,/ vse bližje je vreščeči nož./ To prelepo bitje mora umreti./ Smrt brez razloga,/ in smrt brez razloga je umor.« Pesnik se torej za svoje in splošne pravice ni več boril pred bogom, ki nedvomno obstaja, temveč pred bogom, ki ga je težko spoznati. To je bilo v času, ko sta bila gibanji Greenpeace in Amnesty International na vrhuncu medijske (samo)promocije, nekaj povsem samoumevnega. Vseeno je Morrisseyevo stališče izviralo iz povsem drugačnih vzgibov. Najbolje jih je pojasnil v času prve globalne glasbene filantropije (histerije?) – v obdobju formiranja in realiziranja projekta Band Aid (1984/1985). The Smiths – ena izmed redkih skupin, ki je takrat v celoti zapolnila izrazni prostor – znotraj popularne britanske glasbene elite, zbrane na spisku Boba Geldofa ni našla prostora. Morrissey je projekt komentiral (Time Out): »Celotni namen projekta je bil, da se rešijo življenja stradajočih ljudi v Etiopiji. Vendar komu to polagajo na srce? Osebe, kot so Margareth Thacher ali britanski dvor, bi to lahko dosegli v desetih sekundah, in Band Aid je vse to zatajil. Kar je najhujše, celoten projekt je bil usmerjen proti delavskemu razredu in nezaposlenim. Nekdo ima lahko razumevanje za lačne v Etiopiji, vendar ga ne zanima vsakodnevna tortura državljanov Anglije.« Nesposobnost medsebojne komunikacije je še ena izmed vsebin, ki je Morrisseya vznemirjala od samega začetka (How Soon is Now?): »Človek sem in želim biti ljubljen,/ kot vsakdo izmed nas.« Hkrati je pesem odslikavala Morrisseyevo konstantno negotovost, vezano na travmatične čustvene izkušnje, in osamljenost, ki je izvirala iz njegovega otroštva. »Bremena sveta zato ni delil. Vdano ga je prenašal na lastnih ramenih,« je to julija 1985 v Mladini opredelil Jure Potokar.
Morrissey vs. Marr
Celotna geneza in razkroj (zgodba) o skupini The Smiths – čeprav tudi nekoliko nepravično do Andyja Rourka in Mika Joycea – sta vezani na fantastično kreativno in miselno simbiozo dveh osebnosti: Stevena Patricka Morrisseya in Johnnyja Marra. Obema je bila skupna odtujenost, ljubezen do izražanja in nedelovno vegetiranje, kar je Morrissey v nekem intervjuju (BBC, Radio One) pojasnil z besedami: »Verjel sem, da moram početi tisto, kar me veseli. Raje bi umrl od lakote, kot da bi delal za korist nekoga drugega. Ta stališča branim s svojim življenjem!« »Iskal sem službo in tudi jo našel./ In nebesa vedo, kako nesrečen sem sedaj.” (Heaven Know I’m Miserable Now)
Morrissey je, dokler dobesedno na njegova vrata ni potrkal Marr, večino življenja preživel v izolaciji svoje sobe. V njej je na različne načine komuniciral s svojimi idoli (Oscarjem Wildom, Jeanom Cocteaujem, skupino New York Dolls, Jamesom Deanom). Umetnost, ki jo je gojil (film, glasba, literatura), mu je počasi ušla izpod nadzora. V teh zapisih je bilo moč že prepoznati prve odtenke njegove kasnejše poezije: naivnost, hrepenenje, ekscentričnost, nelogičnost, senzibilnost in provokativnost. Kljub nekaterim poskusom socializacije (želel je postati novinar glasbenega časopisa NME), je vse bolj tonil znotraj lastnih frustracij daleč od sveta in življenja, ki jih je okrepil z absolutno askezo: celibatom, vegetarijanstvom, abstinenco od drog, cigaret in alkohola.
Marr sicer ni bil podvržen podobni strogi samokontroli, četudi sta se povsem ujela v razmišljanju, da hočeta živeti po lastnih zapovedih in ne zapovedih okolice. Igral je v različnih underground skupinah, skladal in iskal tekstopisca, ki bi njegovim skladbam dodal pomensko privlačnost, da bi jih lahko ponudil večjim zvezdnikom. V drugi polovici leta 1982 je slišal za osebo, poznano po svojih besedilih in nekovencionalnem načinu življenja. Potrkal je na Morrisseyeva vrata in že po dobri uri sta skupaj lepila prve pesmi, četudi sta sprva mislila, da jih bosta ponudila drugim skupinam. Prva demo posnetka (Hand That Rock the Cradle, Suffer Little Children) sta ju prepričala nasprotno. Odločila sta se ustanoviti lastno zasedbo. Marr je povabil prijatelja iz šole, basista Andyja Rourka. Nedolgo zatem se je trojki pridružil še bobnar Mike Joyce. The Smiths so bili formirani.
Njuna skladateljska in življenjska simbioza pa se je večkrat znašla na hudi preizkušnji. Sprva povsem premostljivo, saj se je Marr prebijal skozi nekovencionalne načine Morrisseyevega pisanja pesmi. Njegova besedila namreč niso bila ritmično uravnotežena, pogosto niso imela pravega refrena, tudi po sami strukturi so se močno razlikovala od takrat prevladujočih konceptov (da o tematiki niti ne govorimo). Pri tem je potrebno vedeti, da Johnny ni bil noben inovator, zgolj glasbenik z odličnim občutkom, ki je znal Morrisseyeve (tudi patetične) besede nadgraditi s pravim, nikoli kičastim aranžmajem. »Marr je glasbenik s preprostimi idejami, s katerimi pa odlično podkrepi moje besede. Slednje tako dobijo svojo pravo težo,« je nekoč izjavil Morrissey.
Seveda se spravljivi ton v soju žarometov praviloma začne krhati. Cena slave, ki se je v veliki meri stekla zgolj na Morrisseyev račun, ni bila povšeči ostalim članom skupine, predvsem pa ne Johhnyju Marru, ki je bil kot skladatelj vseh pesmi močno zasenčen z razsežnostjo Morrisseyevega ega. Povsem jasno je bilo, da je s svojo aroganco Morrissey začel izgubljati samokontrolo. V začetku leta 1987 so se v Manchestru tako pojavile govorice, da je razkol med Morrisseyem in Marrom prevelik, da bi lahko pomislila na skupno kovanje novih pesmi. Konec je bil blizu, čeprav je do končnega reza prišlo na zelo čuden način. Trači (pred tem se je govorilo, da je Morrissey znorel, ko je slišal, da je Marr instrumental Draize Train poklonil Bryanu Ferryju za pesem Right Stuff) o razpadu Smithsov so prišli na mizo redakcije New Musical Express, ki je na podlagi uličnih (nepreverjenih) govoric objavila škandalozni članek Smiths To Split. Jedro spora je dobilo svoj labodji spev. The Smiths so odšli v glasbene enciklopedije.
V zadnjem letu in pol (objavljeno leta 2005, op. ur.) se je veliko govorilo o Morrisseyem comebacku. Nad njim so se navduševali predvsem nekritični nostalgiki britanskega kitarskega popa osemdesetih let, ki v kasnejših, dolgočasnih deja vu konceptih (z nekaterimi izjemami) devetdesetih let, niso več realizirali svoje zvočne (kot tudi pomenske) identitete. Presek njegove solistične kariere je namreč zgolj bleda kopija nekoč lucidne in kritične senzibilnosti. Forma je sicer nesporna; zatakne pa se pri vsebini. Vseskozi se vsiljuje občutek, da je Morrissey že davno povedal vse, kar mu je ležalo na duši, ne glede na nekatere pozitivne kritike zadnjega studijskega albuma You Are the Quarry. Pravzaprav se je moč strinjati z govoricami, da bi za posredovanje svojih misli lahko izbral kak drug medij; njegove skladateljske sposobnosti niso ravno na visoki ravni. Povsem očitno je, na podlagi zadnjih dveh izdaj Live at Earls Court (CD) in Who Put »M« in Manchester (DVD) , da so, z nekaterimi izjemami (Irish Blood, English Heart, Every Day is Like a Sunday), še vedno najbolj prepoznavne (in najbolje sprejete) skladbe, pod katere sta se sredi osemdesetih podpisala z Johnnyjem Marrom. Slednji je postsmithovsko obdobje preživel v nizu sodelovanj (Bryan Ferry, A Certain Ratio, Talking Heads, The The, The Pretenders, Electronic), vendar ne on niti Morrissey se v ničemer nista približala tistemu, kar sta toku popularno glasbene zgodovine ponudila v zgolj štirih, vendar sijajnih (neponovljivih!) letih. Tako ni presenetljiv pregovor, da so The Smiths ena izmed dveh najpomembnejših otoških skupin. Sami lahko izberete drugo: The Beatles ali Joy Divison.
1983 – 1987: etika vs. estetika
V obdobju Morrisseyeve najbolj intenzivne medijske izpostavljenosti, ko je praktično gostoval na naslovnicah vseh pomembnejših medijev (NME, Melody Maker, Blitz, ZigZag, Smash Hits), je v intervjuju za Time Out izjavil: »Rumeni tisk me preganja na vsakem koraku. To me zelo živcira. Kar jim nikakor ne gre v glavo, je dejstvo, da imam rad mirno in dostojanstveno, skoraj religiozno življenje. Nikakor nisem tipičen rokenrol karakter, ne drogiram se, ne kadim. Živim mirno življenje v celibatu. Tematika mojih pesmi je zelo močna in neposredna. Slednje moti avtoritativne figure, saj mi ne morejo ničesar pripisati. Nimajo manevrskega prostora, da bi rekli, da so moja besedila posledica alkoholnih ali narkomanskih blodenj. Hkrati najverjetneje mislijo, da sem spolni obsedenec, vendar mi je za njihove misli malo mar. Kar mene zanima, so dokazi. Slednjih ni, zato v ničemer ne morejo očrniti mojo osebnost.« V tem citatu je zgoščena Morrisseyeja osnovna miselnost, ki se je preko homoerotizma, otožne romantike, ekološke in socialne zavesti, ironije in cinizma opredmetila v njegovih besedilih. The Smiths pa so že od samega začetka izoblikovali tudi svoj vizualni del. Na naslovnicah malih in velikih plošč se nikoli niso pojavili člani skupine, temveč (anti)junaki, ki jih je Morrissey skozi različne koncepte – med obupnimi poskusi upora in ponosom izobčencev – analiziral v času svoje deške izolacije. Specifična stilizacija ni bila naključna. Fotografije so z vizualno metaforiko izražale socialna in politična stališča na principu, da je včasih moč o knjigi soditi že po njeni naslovnici. Posredno so bila sporočila plošče vidna že na naslovnici. Potrebno sta bila zgolj poznavanje (pop)kulturne zgodovine različnih umetniških panog in smisel za dešifriranje.
Prva mala plošča (Hand in Glowe/Handsome Devil, maj 1983) se je tako ponašala s fotografijo golega mladeniča (The Nude Male, foto: Margaret Walters), s hrbtom obrnjenega proti svetu. Akt je verze »Roka v rokavici,/ Sonce sije iz naše zadnje plati, /Ne, to ni običajna ljubezen, /Ta je drugačna, ker je naša« zgolj podkrepil. Številne recenzije so pesem označile za najlepšo ljubezensko pesem po Love Will Tears Us Apart. Glasbeno-slikovnemu sožitju se niso odpovedali do konca. Druga mala plošča (This Charming Man/Jeanne, november 1983) je bila opremljena s fotografijo francoskega igralca Jeana Marraisa iz filma Orfej (Jean Cocteau, 1949). Razlog izbora je Morrissey posremil s komentarjem: »Na sliki očitno Jean ljubi samega sebe. To je edino pravilno početje na tem planetu. Samooboževanje bi moralo biti vključeno v vse stopnje človekove izobrazbe.« Tudi na tretji mali plošči (What Difference Does it Make/Back to the Old House, januar 1984) se je znašla slika iz filmskega sveta, kultni britanski igralec Terence Stamp iz filma The Collector (William Wyler, 1965). Logično je bilo pričakovati, da se bo podoben koncept nadaljeval tudi na prvem velikem albumu. Evforične ocene malih plošč in nastopov in medijsko »mentorstvo« Johna Peela sta nakazovala, da do realizacije ni daleč.
Naslovnica prvenca Smithsov (sprva bi se plošča morala imenovati The Hand that Rocks the Cradle) je spodoben hommage kultni figuri pop kulture Andyju Warholu. Krasi jo slika Joa Dallesandra iz njegovega filma Flesh (1968). Če izvzamemo vmesno kompilacijsko (predbožično) ploščo Hatful of Hollow, se znajdemo v februarju 1985, ko je na police trgovin prišla Meat is Murder. Če so prvo ploščo še pospremili z zadržanimi kritikami, češ da nima zaokrožene celote, je Meat is Murder celovita plošča, lucidna kolekcija enakovrednih pesmi, ki delujejo tako samostojno kot v kontekstu albuma. Na naslovnici je bila ovekovečena fotografija iz knjige In the Year of the Pig fotografa Emila De Antonia, na kateri anonimni ameriški vojak v Vietnamu na svoji čeladi nosi geslo »Meat is Murder«. Spomenik kulturi vegetarijanstva. Vsak umor živega bitja je enakovredno dejanje. The Queen is Dead (junij, 1986) je naslovnice znova popeljala nazaj v filmski svet. Zbirka pesmi, ki so jo kritiki označili kot »Younger than Yesterday« za generacijo osemdesetih, se je ponašala s sliko Alaina Delona, povzeto iz filma L’insoumis (Alain Cavalier, 1965). Provokativni naslov je Morrissey »odkril« v romanu Last Exit to Brooklyn Huberta Selbyja Jr-a. Sprva naj bi se plošča imenovala Margaret on Guillotine. Posthumna, vendar redna plošča Strangeways, Here We Come (september, 1987) je naletela na mešan odziv; člani skupine nikakor niso mogli skriti mučnega ozadja na snemanju. Dejstvo je, da s srcem niso bili več prisotni pri njeni realizaciji. Na naslovnici je obraz igralca Richarda Davalosa, posneta izza scene snemanja filma East of Eden (Elia Kazan, 1955) V tem času (1983-1987) so izšle številne male plošče (zbrane tudi na CD-formatu Singles; na naslovnici Diana Dors), kjer so se poleg zgoraj omenjenih igralcev (Marais, Stamp), z naslovnic ponašali še: Viv Nicholson, Billie Whitelaw, Sean Barrett, Pat Phoenix, Truman Capote, James Dean, Richard Bradford, Yootha Joyce, Elvis Presley, Candy Darling, Shelagh Delaney, Avril Angers, Billy Fury in Sandie Shaw. Kot zanimivost naj navedem, da se je na prvi samostojni mali plošči Suedehead/I Know Very Well How I Got My Name (1988) z naslovnice smehljal Morrissey sam. Zastavljeni koncept je ohranil do dandanašnjih dni.
Viri:
Mick Middles – The Smiths: The Complete Story
Colin Larkin – The Virgin Encyclopedia of Eighties Music
Jure Potokar – Otožni romantiki (Mladina, št. 24/25, julij 1985)
Gordan Paunović – Neke grupe so veče od drugih (Ritam 4, 5, 6/7, 8, maj – oktober, 1989)
Diskografija:
Redne plošče:
The Smiths (Rough Trade, 1984)
Meat is Murder (Rough Trade, 1985)
The Queen is Dead (Rough Trade, 1986)
Strangeways, Here We Come (Rough Trade, 1987)
Rank (Rough Trade, 1988)
Kompilacije:
Hatful of Hollow (Rough Trade, 1984)
The World Won’t Listen (Rough Trade, 1987)
Louder Than Bombs (Rough Trade, 1987)
The Peel Sessions (Strange Fruit, 1988)
