POSLUŠAJMO FILME: Marsovec

Mitja Reichenberg

Do Marsa – in mogoče tudi nazaj

Marsovec (The Martian, Ridley Scott, glasba Harry Gregson-Williams, 2015)

Morda pa prihaja ta film kot napovednik velikih dogodkov – bi se lahko glasilo povabilo v temo kinodvorane. Kakor vemo, človek že leta želi odkriti planete, na katerih bi našel sledi življenja, civilizacije, svoje korenine nekje tam daleč v univerzumu. Znanstveniki sedaj celo razlagajo, da so na Marsu našli slano vodo. To je več kot odlično – sploh za razvoj in financiranje znanosti. Lahko bi celo zapisali, da režiser Ridley Scott tako ali tako snema filme bodoče resničnosti, samo spomniti se je potrebno na njegovega Iztrebljevalca (Blade Runner, 1982), pa Osmega potnika (Alien, 1979), da ne omenjamo Prometeja (Prometheus, 2012). Napoveduje se vsekakor tudi nadaljevanje alien-franšize, torej Prometej 2 (Prometheus 2). Gre za film z za sedaj delovnim naslovom Izgubljeni raj (Alien: Paradise Lost), njegova premiera pa je predvidena za 30. maj 2017 – sploh pa so že sklenjene pogodbe z nekaterimi ustvarjalci, med katerimi sta Michael Fassbender (ponovno kot David) in pa Noomi Rapace (kot Elizabeth Shaw). Ostalo pa je še pred-produkcijska skrivnost. Kakorkoli – glasbo za film Marsovec je prispeval Harry Gregson-Williams (rojen 1961), ljubiteljem filmskih partitur precej znano ime.

Harry Gregson-Williams je s svojo filmsko glasbo opozoril nase že pri animiranem filmu Mravljinec Z (Antz, Eric Dsmell, Tim Johnson, 1998) in v tem stilu nadaljeval pri filmu Kokoške na begu (Chicken Run, Peter Lord, Nick Park, 2000). Pravi glasbeni preboj pa je zagotovo naredil s celotno tetralogijo o simpatičnem zelenem grdobcu Shreku (2001, 2004, 2007, 2010); od »resnejših« partitur pa moramo omeniti vsaj filme Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven, Ridley Scott, 2005), pa drami Veronica Guerin (Veronica Guerin, 2003) in Telefonska govorilnica (Phone Booth, 2002) – oboje z režiserjem Joelom Schumacherjem, vsekakor pa tudi filme Déjà Vu (Déjà Vu, Tony Scott, 2006), Mesto (The Town, Ben Affleck, 2010) in pa Popolni spomin (Total Recall, Len Wiseman, 2012). Gregson-Williams ponuja torej velik in širok repertoar glasbenih idej, ki se očitno več kot uspešno poglabljajo v različne filmske pripovedi in jim vdihnejo posebno glasbeno poanto. Za seboj ima očitno kar barvit glasbeni opus – od animiranih komedij do dram in znanstvene fantastike. Je skladatelj, ki se zelo dobro počuti v različnosti žanrov, vendar je v vseh vlogah prepoznaven. Njegove zamisli so večkrat izredno barvni in impulzivni glasbeni stavki, ki se dobro vgradijo v filmsko zgodbo, ob tem pa oblikuje tudi lirične, emotivne glasbene sekvence, s katerimi zmehča filmsko pripoved in ji nadene dimenzijo nostalgičnosti, pravljičnosti in sanjavosti. Harry Gregson-Williams sodi brez dvoma med filmske komponiste dobre poslušljivosti, njegova glasba pa se prav hitro znajte na policah ljubiteljev filmskih partitur, ki presegajo konfekcijsko
hollywoodsko noto.

Tokratna zgodba filma pravi takole: ​edino Mark Watney (Matt Damon) ve, kako je biti sam na Marsu. Med odpravo s človeško posadko na Mars astronavta Watneyja po hudem viharju, ki je zahteval takojšnjo evakuacijo, kolegi pustijo za seboj, prepričani, da je mrtev. Toda Whatney je preživel in se znajde zapuščen in sam na sovražnem planetu. Poškodovan je, a če hoče ostati živ, mora takoj ukrepati. Ob pičlih zalogah se mora zanesti na lastno iznajdljivost, razsodnost in duha, da preživi in se domisli, kako tiste na Zemlji opozoriti, da je še živ. Če mu uspe, da ne postane prva človeška žrtev Marsa, je pomoč oddaljena nekaj let in na milijone kilometrov. Tam namreč NASA in moštvo mednarodnih znanstvenih neutrudno garajo, da sedaj »Marsovca« pripeljejo domov, medtem ko njegovi kolegi iz odprave kujejo drzno, če ne že kar nemogočo reševalno odpravo.

Za tokratni sprehod po vesolju je Gregson-Williams napisal partituro s kar sedemnajstimi deli, z dobro in sugestivno glasbeno poanto. Prvi del ima naslov kar Mars in predstavlja skoraj nekakšno glasbeno apoteozo vsega, kar se ima v filmu še za zgoditi. Toda mi smo postavljeni in medias res, torej kar v središče problema. Seveda je Harry Gregson-Williams posegel po sintetičnih in originalnih zvokih, v partituro pa vnesel nekaj pričakovanih in manj pričakovanih glasbenih rešitev. Tako tudi v tem prvem delu, ki ima nalogo nekakšne uverture, vpeljevanja v vesolje, življenje in sploh vsega. Glasba se nadaljuje v del Emergency Launch s pričetkom pulziranja in mističnega vzdušja. Sicer gre za dokaj znan glasbeni prijem, vendar prav ritmične sekvence v filmih skoraj vedno dobro delujejo. Naslednji del ima naslov Making Water, saj je znano, da brez vode ni življenja. Glasba na trenutke spominja na nekdanje kompozicije, ki jih je delal Vangelis, sploh zaradi uporabe sintetičnih glasbil in klasičnega zvočnega repertoarja – skupaj s hitrimi utripi in drobnimi, zvenečimi pulzatorji. Sledi Spotting Movement, nekakšno logično (zvočno) nadaljevanje prejšnje glasbene zasnove, ki pa se v praznini Marsa pojavi kot droben žarek upanja. Tudi Science the S*** Out of This je organsko povezana z osnovno glasbeno noto, nekaj več pa je v tem delu narejenega na samem dizajnu. Orkester ni le kulisa elektroniki, temveč njen partner in na momente celo vodilni glas. Sledi Messages from Hermes, kar je nekakšen skoraj brezupen komentar k težavi ki jo ima Mark.

Sledi kompozicija Sprouting Potatoes, ki je skoraj otroško in komično obarvana miniatura, v kateri domuje violončelo ob celotni podpori godal in melodične mehkobe. Tako lahko na trenutke celo pozabimo, da gre za vprašanje preživetja tam nekje daleč – na Marsu, recimo. In končno tudi glasbena ugotovitev: Watney’s Alive!, kar prinaša dodatne ideje, zaplete in težave. Glasba se ujame s sliko v ples spoznanja in obupov, ob tem pa Gregson-Williams ne pozabi na prvo glasbeno idejo: pulziranja. Nadaljuje s skladbo Pathfinder, v kateri se nekateri ostrejši toni spopadejo s praznino kozmosa in zbledelimi upi. Morda pa človek res ni narejen zato, da bi se sprehajal tam nekje daleč po rdečem planetu in pri tem čakal, da ga mimogrede poberejo in dostavijo domov. Sledi Hexadecimals, kar je nekakšna glasbena popotnica v svet neznanih dimenzij, skupaj s predvidljivimi staccato toni v širokem stereo učinku. Pa tudi nič kaj več.

Skladba Crossing Mars je morda najbolj široko zasnovana glasbena ideja, če odmislimo prvotno glasbeno temo, sicer pa hodi Gregson-Williams po resnično nevarnem robu med moog-zvokom, ki so ga nekoč že naredili Tangerine Dream, pa tudi Pink Floyd in Led Zeppelin, da ne omenjamo ponovno Vangelisa. Prav to je čutiti v delu Reap & Sow, kjer se violončelo ponovno pokaže kot skladateljev priljubljen instrument. Sledi Crops are Dead, kar je glasba s predvidljivim ženskim vokalom in oboo, zastrto melodično soigro dveh mističnih glasov. V delu Work the Problem je čutiti nekoliko recikliranja že znanega materiala, medtem ko prestavlja Leaving Mars nekakšno bolj melanholično in optimistično obarvano klavirsko recitacijo. Mimo zvoka klavirja se pač ne more in ne sme, bi lahko rekli. Del Build a Bomb ni prav velik glasbeni dosežek, ampak je bolj filmsko bistvo in nuja – temu pa sledi I Got Him!, kar pa že v osnovi kaže na uspešno opravljeno misijo. Toda – ni vse v tem, da se vrnemo, od koder smo prišli, a ne? Vedno ostaja še nekaj, kar bi moralo biti postorjeno, kar je ostalo tudi tam, kjer smo bili, nedokončano.

Harry Gregson-Williams je opravil dobro delo, film je kar zmerno napeta drama, sploh pa lahko v filmu slišimo poleg originalne partiture kar precej druge popularne glasbe, recimo Waterloo (ansambel ABBA), pa Love Train (The O’Jays), pesem I Will Survive (Gloria Gaynor), znano pesem Starman (David Bowie) in evergreen Don’t Leave Me This Way (Thelma Houston). Ljubitelji glasbe sedemdesetih pa bodo prepoznali še kvazi disco-hit Hot Stuff, ki ga na svojem albumu Bad Girl izvaja Donna Summer. Torej – tudi na Marsu ne gre brez dobre stare pop kulture.

Share