Nemiren je bil že kot otrok. Mali Nicholas je vedno potreboval pozornost drugih, kar ga je nujno vodilo v težave. Potencialni delikvent je hiperaktivnost sprostil skozi „rock’n’roll“, najprej s poslušanjem plošč in obiski redkih koncertov v Melbournu, kasneje v svojih skupinah. Seveda najstniški Nicholas ni ostal isti kot Nick pri petdesetih, a višek nemirnega duha mora še vedno sproščati skozi ventile hrupne in nekontrolirane glasbe. Kar je zgradil z The Bad Seeds, je zavezano dobremu imenu, statusu, ki se mu ne more več povsem odreči. Pisanje romanov je samotno, pretehtano dejanje, kaj šele skladanje filmske glasbe, ki je povečini liričnega značaja in, za nazaj zlahka uganem, prava protiutež temu, kar Nick počne z bando Grinderman.
Mogoče je to povezano z leti, ampak zanesemo se lahko le še na veterane. Nicku Caveu se že davno ni več potrebno dokazovati. Užival bi v pridobljenem položaju, se tržil brez posebnega truda tja do upokojitve. Ampak to ni v njegovi naravi. Ne da bi se posebej šopiril z izjavami, kako bo „naslednja plošča spet nekaj drugačnega in posebnega“, je večkrat naredil točno to. Najprej z Dig!!!, Lazarus, Dig!!!, zatem z garažnim prvencem Grinderman in še enkrat s presenetljivo odbitim nadaljevanjem Grinderman 2. Še bolj kot na prvencu gre zasluga za posebno zvočno predlogo vražjemu Warrenu Ellisu, ki je počasi in zanesljivo prevzemal soavtorsko vlogo že v The Bad Seeds, Nick ga je vzel za kompanjona pri pisanju filmske glasbe in nazadnje je Warren prinesel tisti „presežek“ na aktualnem ploščku Grinderman 2, ki jih loči od stotnije drugih „garažnih“ rockovskih skupin. Warren je prinesel škripanje, zavijanje, šumenje in hrup, vedno spretno odmaknjeno od določenih žanrskih vzorcev. Zdi se, da pušča, da mu zamisli drsijo iz rok in tako ostalim, predvsem Caveu, postavlja izziv; naj se na nek način sinhronizira z disonanco in neredom sploh. Warren je vsled tega večinoma odložil svoj primarni instrument, violino, in škripa s klaviaturami in podobnimi generatorji šumenja. V smislu vsakičnega učenja mu je sledil še Nick, ki je njegov običajni skladateljski pripomiček, klavir, zamenjal za kitaro.
Zato pa sta tu ostala dva stebra; odločni bobnar Jim Sclavunos in Martyn P. Casey, ki z globokim basom veže instinktivne izpade Warrena Ellisa in napol improvizirano interpretacijo Nicka Cavea. Kajpak slednji z glasom ne more daleč iz svoje kože, lahko je le divji in pridigarski, perverzno priliznjen, hropeč in croonerski. Sedaj izpove marsikaj, kar sicer ne bi, otrokom je dal le „Oprah na plazemskem ekranu“, na primer. Tisti, ki bodo na albumu iskali „uspešnico“, jo najdejo morda v Palaces Of Mantuzema, ki z zanosnim refrenom in ubranim spremljevalnim petjem edina kaže na manjši kompromis, udinjanje širšemu poslušalstvu. Ostalo je krasna zmešnjava, odmik, na katerega se mora poslušalec po vseh teh ploščah, koncertih in letih ponovno navaditi, da lahko v njem uživa.
Grinderman so tisti ventil, kjer Nick Cave sprošča vse, kar ga duši drugje. Skril se je pod ime skupine enakovrednih članov in končno dela glasbo zase in na lastno odgovornost. Če bi bili Grinderman nova, neznana zasedba, bi sodili na Metelkovo. Tako bodo trpele Križanke.
Spletna stran Grinderman
