Tom Jones je v zadnjih petih letih prav gotovo na vrhuncu svoje diskografske kariere. V letih 2010 in 2012 je posnel svoja najbolj zrela in tudi ustvarjalno najuspešnejša albuma, ki ju letos dopolnjuje s “tretjim pri primeri”, Long Lost Suitcase, ki jo je produciral Ethan Johns. Usmeritev je podobna kot pri prvih dveh, dopolnjuje pa jo z nekolikanj bolj folkovskim zvokom, ki večkrat zadiši po angleških ljudskih pesmih s ščepcem irskega glasbenega izročila. Obenem je izdal tudi avtobiografijo Over The Top And Back, tesno povezano s pričujočim albumom; nekateri naslovi pesmi so v njej integrirani v naslove poglavij.
Album je že tretjič zaporedoma zadetek v polno. Tom Jones je – ne glede na to, kaj menite o njegovih “vmesnih letih” s tigrastimi spodnjicami in cigaro med zobmi – človek “americane”, plemenitega izročila ameriške popularne glasbe, vse od bluesa in countryja do folka, gospela in rock’n’rolla, zlasti tistega zgodnjega, rockabillyjevskega odseka. S svojim glasom in interpretacijo zlahka še vedno poseka večino takih, ki se imajo za nosilce bakle izročila in njegovo glasbo odpisujejo kot vegaški pop. Res je, pel in posnel je marsikaj, a še najbolj banalne popevke je s svojim gromenjem znal povzdigniti v nekaj, kar je presegalo “Vegas” v njih. Pesmi, kot so Green Grass Of Home, She’s A Lady in Delilah so – pošteno priznajmo – v “šlagerje” spremenile zlasti številne cenene izvedbe drugih izvajalcev.
Kako je torej z novo ploščo? Zvočno je minimalistična, poudarjena je vokalna interpretacija, ki jo glasbila kvečjemu učinkovito podpirajo in nadgrajujejo, nikoli pa je ne pokopljejo. Če je v kakšni pesmi glasnejši, bolj bluesovsko-rockovski zvok, kot denimo v I Wish You Would, obarvan z intenzivnostjo bobnov in električnih kitar, je tam zato, ker mora biti, nikjer pa ne boste našli nikakršnih spogledovanj z instantno zvočno vsakdanjostjo, ki so jo polne dandanašnje glasbene lestvice. Kot gostja se na albumu pojavlja ljubljenka neorockabillyjevske scene Imelda May v pesmi Honey Honey z avtorskega repertoarja folkovskega dua The Milk Carton Kids. Sicer pa se – vsaj zame – izpovedna moč albuma vrti okrog osrednje izvedbe, uvodne Opportunity To Cry Willieja Nelsona. Jones je že lani v živo izvajal tudi Elvis Presley Blues folkovske avtoritete Gillian Welch, poleg Tomorrow Night z bluesovskega repertoarja Lonnieja Johnsona in Raise A Ruckus Tonight, po kateri so svojčas umerili tematsko pesem radijske oddaje Louisiana Hayride. Velja omeniti še z irskimi podtoni obarvano izvedbo Factory Girl Rolling Stonesov, Why Don’t You Love Me Hanka Williamsa, tradicionalno balado He Was A Friend Of Mine in ‘Til My Back Ain’t Got No Bone, ki jo bluesovsko-soulovski navdušenci morda poznate v izvedbi Alberta Kinga in Esther Phillips. Skeptikom, ki verjamejo v to, da kraljičin meč in sodniški stolček na The Voice nujno odvzameta tudi ostrino, povejmo, da se na srečo ne zgodi vselej tako. Vse izvedbe so izjemno intenzivne in ob bok že omenjenima dvema ploščama v “renesančnem” obdobju Toma Jonesa velja dodati, da na pričujočem albumu ni najti polovične ali slabe izvedbe.
Tom Jones na odru še vedno izvaja svoje uspešnice. Tokrat precej bolj dostojanstveno kot svojčas. Bolj umerjeno in premišljeno. Elvis ga je (upravičeno) imel za svojo edino pravo pevsko konkurenco (od njega je po letu 1969 med drugim pobral tudi večino svojih odrskih gibov). Že lep čas je pomirjen s sabo in treba je priznati, da se stare pesmi kar nekako umaknejo moči novega repertoarja. In čeravno moram priznati, da me je ob poslušanju lanskega nastopa v Atlanti znova presunila moč pop balade I’m Never Gonna Fall In Love Again, ki sodi v Jonesov jekleni repertoar že petdeset let, je izvedba ‘Til My Back Ain’t Got No Bone z istega nastopa tista, pri kateri pozornega poslušalca resnično zmrazi: v njej se strnejo delavska revščina rudarskega Walesa, prebijanje s petjem v pubih, slaven “prebeg” v ZDA in vrnitev h koreninam. Ob vsem tem človek na odru še vedno iskreno uživa, točno ve, kaj želi početi in pri petinsedemdesetih ne poje nič slabše kot nekoč; nasprotno. To bržčas uspe le redkokomu – in prav v tem je razlika med “edgy” Jonesom in nekolikanj manj konsistentnim Engyjem, ki v poznih zrelih letih išče potrditve na Eurosongu.
Vsekakor bomo prebrali tudi knjigo – osebna pričevanja znajo biti pristranska, a saj tudi biografski zapisi niso vedno merodajni. Včasih so dejali: pomembna je zgodba. Jones je svojo pripeljal v lep zaključen krog: od What’d I Say v domačih oštarijah do Tomorrow Night ali He Was A Friend Of Mine na novi plošči je razdalja zgolj bežna daljica. Vmes je več kot pol stoletja, a kot da ga ne bi bilo.
