Med poznavalci, glasbenimi zgodovinarji in kritiki na splošno še vedno velja, da je obdobje 1965-66 bilo Dylanovo najboljše, najplodnejše in najpomembnejše za zgodovino (popularne) glasbe. O “najboljšem” bi se dalo razpravljati, saj je Dylan tudi po letu 1966 ustvaril precejšen opus, ki se po kakovosti da meriti z dotičnim ali ga celo presega. Govorimo denimo o albumih John Wesley Harding iz leta 1967, Blood On The Tracks iz 1975, Oh Mercy iz 1989, Time Out Of Mind iz 1997 in pravzaprav vse, kar je avtorskega ustvaril od tega leta do zdaj. Drži pa, da so posnetki iz obdobja 1965-66 njegovi najpomembnejši in da je z njimi sprva dodobra zamajal, na koncu pa popolnoma spremenil poglede na to, kaj lahko rock glasba naredi na področju poezije in obratno. V tem obdobju je izdal jedro svojega opusa šestdesetih, albume Bringing It All Back Home, Highway 61 Revisited in Blonde On Blonde, ki so pomembno vplivali tudi na slovensko kantavtorsko in rockersko sceno. Slednji, ki velja za prvi dvojni album rockovske glasbe, velja za vrh njegovega nadrealistično-medbesedilno-psihedeličnega obdobja, ki se je sicer začelo že v letu 1964 na albumih, kot je Another Side Of Bob Dylan, morda pa celo že v letu 1963 in nekaterih zabavnih govorečih bluesih, a na omenjenih treh je to usmeritev razvil in izmojstril, hkrati pa za sabo potegnil precej drugih umetnikov, denimo Beatle, če že govorimo o najbolj razvpitih.
Vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo pri njegovi matični založbi lotili kopanja po neobjavljenem gradivu iz tega obdobja. Po lanski integralni izdaji “Kletnih trakov” je bilo pričakovati, da bo tokrat šlo bodisi za arhivsko spogledovanje s proslulim albumom Blood On The Tracks bodisi s sredino šestdesetih, ko so premiki na vseh ravneh družbe še nakazovali možnost za nekolikanj bolj normalno življenje. Iz tega vsem glasnikom navkljub dolgoročno žal ni bilo nič, glasba pa je ostala.
Pričujoča zbirka prihaja med nas v štirih različicah – kot razkošna multizgoščenska izdaja (18-CD), na kateri lahko pozorno spremljate genezo in razvoj ustvarjanja treh albumov; kot malce manj razkošna multicedejska izdaja (6-CD); kot izbor najboljšega na dveh zgoščenkah ali pa kot trojna vinilna zbirka, ki tudi prinaša izbor. Tej so dodali še obe zgoščenki iz prve različice in knjižico z esejem in fotografijami. Prisluhnili smo vsem trem, pod drobnogled pa tokrat vzeli lično trojno vinilno izdajo, ki na srečo ne prinaša (še enega) remastra izvirnikov, kot to v svojih arhivskih zbirkah žal počne Springsteen (njegova letošnja arhivska izdaja The Ties That Bind – The River Sessions bo izšla 4. decembra in kmalu zatem bo kakšna beseda o njej zapisana tudi na teh straneh), pač pa so na vseh treh LP-ploščah zgolj arhivski posnetki. Večinoma uradno še neizdani. Večinoma zato, ker smo dvema že prisluhnili na izdajah Biograph (1985) in The Boogleg Series 1-3 (1991). A to je tudi vse. Nič narobe ne bo, če znova slišimo pesem Farewell, Angelina, še lepše pa se je posvetiti neizdanemu gradivu. Gre večinoma za alternativne različice že znanih skladb – nekatere v zametkih, demo-poskusih, posnetih z drugačnimi naslovi (denimo Medicine Sunday, ki je pozneje na Blonde On Blonde postala Temporary Like Achilles), nekaj naslovov pa deluje bolj sveže: Lunatic Princess iz leta 1966 ali You Don’t Have To Do That iz leta 1965. Vse je zares pozorno sestavljeno in ponuja vpogled (zlasti na najobširnejši, razkošni različici) v studijsko delo mojstra, ki je bil živ dokaz za to, da se da, če si nadarjen in delaven hkrati, delati veliko in hkrati kakovostno in da kvantiteta ni nujno vedno v nasprotju s kvaliteto. Seveda je vmes ogromno dela, piljenja, različic, inačic, poskusov, zavrženih idej in vsega, kar sodi k umetniškemu ustvarjanju.
Tisti, ki ste goreči zbiralci Dylanovih neizdanih posnetkov, bržčas že imate večino tega, kar prinaša zbirka The Cutting Edge. Splača se jo imeti že samo zaradi priložene dokumentacije, je pa cena 500 evrov in še nekaj za razkošno različico (in 140 za malo manj razkošno) bržčas precej več kot bo povprečen žep pripravljen potrpeti za umetnost. Dvajset evrov za izbor je razumna cena; izbor ni slab, a je le samo izbor. Hiter vpogled. Vinilna različica je nekje vmes, okrog 70 evrov boste morali odšteti zanjo. Možnost izbire glede na žep je vsekakor pozitivna zadeva, a obstaja nas nekaj, ki hočemo slišati 55 zaporednih izvedb Desolation Row. Tudi če s številko malce pretiravam, ne bo nič hudega.
Vinilna različica na treh ploščah prinaša kronološki pregled studijskega ustvarjanja treh albumov, vsak ima svojo ploščo. Na prvi je zanimivo slišati, kako je Dylan določene pesmi v zgodnjih zametkih predstavil v studiu, posnel bodisi akustične različice s kitaro ali s klavirjem, vmes tudi nekatere, ki niso prišle na ploščo, ampak jih je dal drugim (I’ll Keep It With Mine je denimo dobila Nico, Angelino Joan Baez, If You Gotta Go so peli Manfred Mann). Na prvi strani druge plošče sta samo dve pesmi v obliki poskusnih vaj in demotov, Like A Rolling Stone in že omenjena Desolation Row, medtem ko stran B ponuja pet drugih izvedb z albuma Highway 61 Revisited, tudi single Can You Please Crawl Out You Window (take 1). Zadnji LP je posvečen dvanajstim izvedbam za albuma Blonde On Blonde, kjer slišite nekatere zelo drugačne izvedbe objavljenih pesmi, tudi napačne začetke in denimo 13. poskus snemanja pesmi Stuck Inside Of Mobile. Dovolj za začetek, ravno toliko, da zaščegeta in želimo slišati, kaj je na polni izdaji. Zvok vinilk je odličen, tudi knjižica je konkretna, LP-jevske velikosti, ovitki plošč pa “vintage”, da poslušalca tudi vizualno prestavijo v analogne čase snemanja. Ko je Dylan ustvarjal pričujoče pesmi, so Beatli pridelali Rubber Soul in Revolver, britanska bendovska scena je bila v razmahu, a tudi v ZDA je, v času Blonde On Blonde, že udaril Zappa in še kdo.
