v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution 

Mitja Reichenberg

Stoječi mož

Most vohunov (Bridge of Spies, Steven Spielberg, glasba Thomas Newman, 2015)

​Ko pogledamo zgodovino skozi filme, dobimo vedno občutek, da je še tako zapletena družbeno-politična situacija lahko tudi razumljena kot današnji, vseprisotni problem. Tako postane ‘hladna vojna’ s platna v prenesenem pomenu begunska kriza 21. stoletja. Tokratni resnično dramatični triler prikazuje zgodbo Jamesa B. Donovana (Tom Hanks), odvetnika iz Brooklyna, specializiranega za odškodninske zahtevke. Ameriška FBI je ujela Rudolfa Ivanoviča Abela (Mark Rylance), ki bi naj bil vohun KGB-ja, Donovan pa ga poskuša braniti po črki zakona, ki bi naj veljala za vsakogar. Kot zanimivost: Abel je bil poznan po vrsti različnih imen, veljal pa je za enega najuspešnejših ruskih vohunov v času hladne vojne – dokumenti pravijo, da je bil tudi William Genrikovič Fisher (to bi mu naj bilo resnično rojstno ime), potem Emil Robert Goldfus, pa Frank (Mark) Andrew Kayotis, prav tako pa tudi Marin Collins. Kakorkoli – ves filmski dogodek je pravzaprav resnična zgodba in prigoda. Dalje: na drugi strani pa ameriške sile aktivirajo tajno letalsko operacijo z letali U-2, sovjeti pa pri tem ujamejo pilota Francisa G. Powersa (Austin Stowell). Po ukazih in premislekih se Donovan znajde v središču hladne vojne v Berlinu, ko ga CIA najame, da se pogaja za izpustitev ameriškega pilota letala U-2 v zameno za vohuna Abela. Toda medtem ujame vzhodno-nemška policija še ameriškega študenta Frederica Pryorja (Will Rogers), ko je želel prečkati zloglasni Berlinski zid. In Donovan poskuša nemogoče: z dogovori doseči dvojno menjavo ujetih ameriških državljanov v zameno za Abela. Režiser Steven Spielberg je zagotovo ime, ki priča samo zase, k sodelovanju pa tokrat začuda ni povabil svojega ‘osebnega’ komponista Johna Williamsa, temveč je filmsko glasbo zaupal mlajšemu kolegu Thomasu Newmanu (rojen 1955).

Thomas Montgomery Newman, filmski komponist, nominiranec za kar 12 oskarjev za originalno filmsko glasbo, je v svoji karieri naredil več kot 100 filmskih partitur – kar ga nedvomno postavlja v sam vrh filmsko-glasbenih ustvarjalcev. Po filmu Skyfall (Sam Mendes, 2012) smo lahko njegovo glasbo slišali v drami Stranski učinki (Side Effects, Steven Soderberg, 2013), pa v komični biografiji Reševanje gospoda Banksa (Saving Mr. Banks, John Lee Hancock, 2013) ter precej dobri kriminalki Sodnik (The Judge, David Dobkin, 2014), z odlično zasedbo Robert Downey Jr. in Robert Duvall (kot sin in oče). Nekaj pozornosti je vzbudila tudi njegova lahkotnejša partitura za film Eksotični hotel Marigold 2 (The Second Best Exotic Marigold Hotel, John Madden, 2015), v istem letu pa je naredil še partituro za štiriindvajsetega Bonda, tokrat z naslovom Spectre (Sam Mendes, 2015). Očitno je, da je bilo to resnično njegovo ‘filmsko’ leto. Prisluhnimo, kaj nam ima ponuditi v Most vohunov.

Njegova partitura ima petnajst delov, prvi-uvodni pa ima naslov Hall of Trade Unions, Moscow. Newman se skoraj predvidljivo zateče k moškemu zboru, ki poustvari nekoliko mistično in mračno glasbeno podobo tedanjega časa. Sledi Sunlit Silence, smiselna glasbena epizoda, ki služi bolj kot most med ujetjem in prijetjem vohuna ter njegovim sodnim procesom. Tudi Ejection Protocol je del tega, kar Donovan doživlja ob sprejetju obrambe nekoga, za katerega je v javnosti že veljalo, da ga čaka usmrtitev. Toda odločitev še ni padla. Po pogovoru Donovan-Abel razumemo, kaj pomeni Standing Man, stoječi človek – torej tisti, ki stoji in bo stal: tako za svoja načela, kakor tudi za pravico in resnico sveta. Pa naj se zgodi okoli njega karkoli pač že. Glasba se dotakne nekoliko koprenaste osnove spominov, vendar ima v sebi jasno in temeljito strukturo, katero Newman nakaže z godali in melodičnim lokom, ki povezuje vse elemente med seboj. Sledi Rain, dežni interludij, v katerem odvetnika Donovana zasleduje agent, da bi mu nekoliko razložil, kako naj poteka njegova obramba človeka, ki je skoraj tako rekoč že mrtev. A stvari se očitno obrnejo drugače.

Glasba z naslovom Lt. Francis Gary Powers je namenjena zvočnemu opisu in orisu pilota U-2, ki ga zajamejo. Ker gre za precej kakofonično in disharmonično kompozicijo, se v film umešča kot trenutek sesutja njegovega letala in boja za pravočasno odpiranje padala. Kar pa sledi, je vsekakor že vsem znana tortura, ki jo je moč razumeti kot vaja v slogu enih in drugih zasliševalcev. Del The Article nas popelje v razumevanje javnega mnenja, ki ne deli optimizma z Donovanom, temveč želi predvsem odstranitev motečega objekta – Abela. Ko pridemo v Berlin, pa nam Newman postreže s precej J. Williamsko obarvano glasbo z naslovom The Wall. Vsekakor imamo v mislih in pred očmi Berlinski zid, ki ga pravkar gradijo – in temu sledi Private Citizen, dokaj nemočna glasbena tema Donovana, ki poskuša gluho-neme oblastnike prepričati, da je le ‘državljan’. Tudi The Impatient Plan se zdi najprej nekoliko zadržana glasbena misel, ki pa se kasneje razvije v precej premišljeno in poglobljeno melodično meditacijo. Nato pa West Berlin z vso svojo temačnostjo in brezizhodnostjo strmo zareže v resnično pot in nemoč posameznika, ki se poskuša zoperstaviti ideološkemu in militantnemu sistemu komunističnega režima. V to se nadaljuje Friedrichstrasse Station, ki kar noče prenehati s svojim monotonim utripanjem in dušenjem. Newman se je resnično vživel v oddaljen čas in v brezizhodnost vseh navzočih.

Zadnje dejanje: Glienicke Bridge, most Glienicker (orig. Glienicker Brücke), ki povezuje Berlin (Wannsee) in mesto Potsdam. Most je bil dogovorjena meja med vzhodom in zahodom tedanjega sveta znotraj Evrope. In tam se je zgodila zamenjava vohunov, Newman pa se z glasbo osredotoči predvsem na ostrino in politično držo celotne ceremonije.

Film zaključujeta dve glasbeni temi. Prva je Homecoming, torej prihod domov, Donovanovo spoznanje, da je misija končana – umirjena in svobodna glasbena domislica; ter druga, s preprostim naslovom End Title, ki služi ponotranjenemu premisleku vsakega posameznika in posameznice, ki se oddalji od tega filma. Sicer gre za nekoliko heroično zasnovano glasbeno temo, ki pa skriva v sebi nekaj trpkosti in zastrtega moškega vokala. Saj vemo, da je pravzaprav najtežje razumeti nesmisle te ali one ideologije, ki požene v norost zdaj ene, zdaj druge ljudi. Nič novega, bi lahko rekli. Pa vendar smo se pripravljeni vsakokrat na novo čuditi, a ne?