POSLUŠAJMO FILME: Mali princ

Mitja Reichenberg

Mali veliki princ

The Little Prince / Le Petit Prince (Mali princ, Mark Osborne, glasba Richard Harvey in Hans Zimmer, 2015)

​Seveda: kdor hoče sploh kaj videti, mora gledati s srcem. Kajti bistvo je očem nevidno. To je moto knjige, filma in sploh vsega, kar se vrti okoli Malega princa. In to že vrsto desetletij, da ne bo pomote. Delo Mali princ (orig. Le Petit Prince) je najbolj znano delo francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja (1900-1944). Napisal jo je med svojim bivanjem v newyorškem hotelu, prvič pa je izšla leta 1943. Ima 27 poglavij, prevedena pa je  v kar 180 svetovnih jezikov. Pisateljev prvotni namen je bila otroška knjiga, ilustracije pa so del knjige in so nastale izključno kot pisateljevo delo. Saint-Exupéry je sicer resnično izginil med letom z letalom (leta 1944) in še danes se ne ve, kaj se je zgodilo – prav tako pa nikdar niso našli njegovega trupla.

Kakorkoli – zgodba malega princa je že bila kar nekajkrat ekranizirana in narejena za velika platna. Od novejših se lahko spomnimo filma The Little Prince (Mali princ, Stanley Donen, 1974), za katerega je glasbo prispeval Frederick Loewe in je morda še najbolj ‘filmska’ inačica knjižne predloge. Potem je bila znana animirana serija med leti 2010 in 2013, ki sta jo naredila Alexandre de La Patelliere in Matthieu Delaporte, leta 1990 pa je bil svetu predstavljen musical, katerega režiserka je bila Elizabeth Anais, glasbo pa je napisal Richard Cocciante. In kako je malega princa povabil na velika platna najnovejši film? Majhna deklica (glas Mackenzie Foy) pod vplivom ambiciozne mame (glas Rachel McAdams) ves čas misli le na to, kako in kdaj bo odrasla, saj ima vse dni načrtovane in zapolnjene z nalogami. Toda ko spozna ostarelega soseda Pilota (glas Jeff Bridges), ji ta začne pripovedovati neverjetne zgodbe, ki jih je po strmoglavljenju v puščavi doživel s skrivnostnim Malim princem (glas Riley Osborne). Ob njegovih fantastičnih pripovedkah se deklica poda na številne neverjetne svetove in počasi spoznava, da vsi potrebujemo otroštvo in Malega princa v sebi, saj le tako lahko sami odkrijemo številne pomembne lekcije o življenju. Obstaja angleška in francoska verzija te čudovite animacije, glasbo zanjo pa sta prispevala Richard Harvey (rojen 1953) in Hans Zimmer (rojen 1957).

Richard Harvey je morda nekoliko manj znano ime med skladatelji, pa zato tem bolj med glasbenimi opremljevalci. Najdemo ga med filmi, kot so Da Vincijeva šifra (The DaVinci Code,  Ron Howard, 2006), pa Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan (The Chronicles od Narnia: Prince Caspian, Andrew Adamson, 2008) ali pa Medzvezdje (Interstellar, Christopher Nolan, 2014), kjer je tesno sodeloval s Hansom Zimmerjem. Slednjega pa kot skladatelja filmske glasbe ni potrebno prav posebej predstavljati – saj je dobitnik več kot 50 prestižnih glasbeno-filmskih nagrad, skladatelj morda najbolj opaženih filmov zadnjih let, med katerimi velja omeniti vsaj nekatere: Izvor (Inception, Christopher Nolan, 2010),  Angeli in demoni (Angels and Demons, Ron Howard, 2009), že omenjena DaVincijeva šifra (The Da Vinci Code, Ron Howard, 2006), Hannibal (Ridley Scott, 2001), Gladiator (Ridley Scott, 2000) pa 12 let suženj (12 Years a Slave, Steve McQueen, 2013) in pa Medzvezdje (Interstellar, Christopher Nolan, 2014). Oskarja je prejel za svoj prispevek v animiranem filmu Levji kralj (The Lion King, Roger Allers in Rob Minkoff, 1994), njegov celotni opus obsega do sedaj že več kot 160 filmskih naslovov, kar ga uvršča v sam vrh najbolj iskanih filmskih komponistov. Sicer pa pripravlja partituro za film Inferno (Ron Howard, 2016), kar bo ponovno avantura po knjižni predlogi Dana Browna, s Tomom Hanksom kot Robertom Langdonom in Felicity Jones kot dr. Sienno Brooks v glavnih vlogah. Toda najprej Mali princ in njegova velika glasbena avantura.

Celotna partitura je sestavljena iz kar 25 samostojnih delov-enot, ki predstavljajo vsaka svoj svet. Prvi del z naslovom Preparation sloni na drobnem vokalu, ponavljajočem se tan-tiki-tin-tan, ki se skoraj šepetaje spremeni v zvočno gibanje v času, skupaj s klavirjem pa povzame pravljično potovanje v svet onkraj pogledov, v svet otroštva. Nato pa Suis-moi, kar igriva pesmica o tem, kako je lahko tudi vse preprosto, sladko in ljubeče. Temu sledi življenjski načrt, The Life Plan, s katerim hoče mama omogočiti hčerki vpis na elitno šolo. Glasba je razpeta med flavto in harfo, vendar se hitro spremeni v nekakšno lebdenje v zanki nemožnega, v željah po uresničitvi življenja samega – in morda nekoliko manj planiranja. Temu sledi Driving, skoraj klavirska etuda, v kateri se odvijata hitrost in pomembnost današnjega časa, tiktakanje med avtomobilom, urami, uradi in obveznostmi. In kje je življenje? Kje je človek, otrok, sanje?

Equation nam prinaša resnično slišanje časa, stroja življenja, ki odšteva in ne prišteva, kakor nam želijo napačno kazati urni kazalci, koledarji in vse mogočni planerji. Grozo prinaša glasbeni interludij z naslovom The Interview, saj nam ponudi slišanje ozadja misli drobne deklice, ujete v svet strogosti odraslih in pravil, ki jih ni mogoče razumeti. Nato pa popevka Le Tour de France en Diligence razelektri žalostno in nesrečno zgodbo neuspeha. Mama in deklica sestavita Plan B, v katerem so selitev, dnevni urnik in vse ostale aktivnosti, ki bodo punčki zagotovile prihodnost. Le-ta se nadaljuje v hudomušno zastavljeno glasbeno igro z naslovom Getting On With It, kjer vidimo in slišimo razkorak med voljo in duhom deklice, ki vendar hoče slišati in čutiti, da je onkraj uspeha in merjenja, matematike, fizike in geometrije še kaj, srcu primernega. Tako se v Amongst the Coins ponovno srečamo z izredno simpatičnim tan-tiki-tin-tan, ki pa se nekoliko otožno obarvajo spričo Letalca in njegove usode – luknjičastega letala. In morda prav tukaj prične zgodba: Top Floor Please je prva takšnih pravljično-mističnih kompozicij, ki nas prav počasi postavlja v drugi svet. Vanj se prelije Ascending, spoznavanje lepote drugačnega okolja in resnic, ki človeku hitenja in brzenja niso znane. In v ozadju nas polovi ponovno mikavni, šepetajoči tan-tiki-tin-tan, kar zagotovo ni nakjučje.

Klaviski solo skupaj s harfo ustvari Parachites, mavrično srečanje deklice, lisice in Pilota pod velikim platnom padala – nato pa zgodba vseh zgodb: Draw Me A Cheep. Ko je bacek končno v pravi škatli, se pomirimo, glasba pa nam pri tem seveda pomaga odkrivati svet nevidnega. Sledi Stars, glasbena ideja vsega, kar se dogaja na nočnem nebu, kar ljudje večinoma prezrejo. A tam se rojevajo sanje, pravljice in tam odmeva smeh Malega princa. Tudi The Fox sledi prav temu zvoku, saj se mora vendar pustiti udomačiti, če želi izgubiti najdražje in najdragocenejše, kar ima: to pa je tisti, ki je drugega udomačil. Sledi potovanje, The Journey, hitenje po različnih svetovih in mimo težav tistih, ki tam prebivajo – od vrtnice do kralja. V vsem tem se The Absurd Waltz zazdi resnično kot najbolj boleči valček, kar jih je kdaj bilo med in pod zvezdami. Deklica nenehno zaznava razkol med svetom odraslih in odraslosti ter tistim, ki ga neguje v sebi: toplega in svojega. Recovery je namenjena ponovnemu potovanju, junačenju deklice, da se poda v neznano in poišče Malega princa, ki lahko edini pomaga Pilotu. Saj se le-ta poslavlja.

Trapped Stars je otožna glasbena pripoved o tem, kako je kralj-bogataš vse zvezde ujel, jih preštel in zaprl v veliko stekleno posodo. Sicer pravi, da je brezpomenskim stvarem dal smisel-pomen, vendar je stvar ravno obratna. Pomen zvezd je v tem, da so lepe in da jih lahko občudujemo. Ne pa v tem, da jih imamo zaprete. Tako je tudi Farewell naravnan na to, da je deklica končno našla Malega velikega princa in ga prepričala v edino pomembno zadevo – skrb za drugega. Sledi Escape in nujno iskanje vrtnice, ki se je medtem zagotovo že posušila, odmrla, usahnila in izginila. Toda ni povsem tako – Finding the Rose nam izredno lepo pokaže, da je lahko glasba tudi prebujajoča se sila, s katero se fantazija, lepota in prijateljstvo nadaljujejo.

In končno – Growing Up postavi stvari na svoje mesto: ni problem v tem, da se tako ali drugače staramo, težava je v tem, da pozabljamo. Da se ne spomnimo več, kaj vse je bilo pomembno, ko smo še znali gledati s srcem in videti pomembne stvari. Tega ne smemo pozabiti in Mali princ se ne bo nikdar prenehal smejati na eni od svojih zvezd. Samo prisluhniti mu moramo, pa bo ponovno vse v redu. Seveda filmsko pripoved zaključuje tisti tan-tiki-tin-tan, nevidna pripovedovalka časa in minevanja, krožnica vsega, v vse se vračajoča sreča otroštva, radosti ob spoznanju preprostosti, miru in sreče. Lahko si oddahnemo. Mali princ nas še vedno opazuje in sporoča: srce vidi in razume vse, le prisluhniti mu je potrebno.

Share