Drugi koncert zlatega abonmaja v sezoni 2015/16 je zaznamoval obisk Dunajskih simfonikov, enega vodilnih orkestrov avstrijske prestolnice. Orkester se ponaša z impresivno zgodovino, s 115-letno tradicijo in mnogimi zvenečimi dirigentskimi imeni. Eno od njih je tudi Francoz Georges Prêtre, ki je njihov častni dirigent. Na ljubljanskem koncertu je orkester vodil znameniti švicarski dirigent Charles Dutoit, ki ga poznamo predvsem po 25-letnem vodenju svetovno priznanega Montrealskega simfoničnega orkestra, s katerim je posnel številne nagrajene in kritiško še danes izjemno cenjene plošče, npr. Holstove Planete, ki smo jih po nekaj letih letos septembra lahko ponovo slišali tudi v Ljubljani v izvedbi Simfonikov RTV Slovenija. Tokrat je bila Gallusova dvorana razprodana, pred odrom so bili postavljeni še dodatni stoli in če bi sklepali po številu obiskovalcev, se zlati abonma očitno vrača v stare, “zlate” čase in veljavo.
Dutoit je za gostovanje v Ljubljani izbral tehten, programsko usmerjen rusko-francoski program. Začel je osmimi izbranimi odlomki iz dveh Prokofjevih baletnih suit Romeo in Julija, op. 64. Orkester je s čvrstim in homogenim zvenom navdihnjeno predstavil veličastno, zahtevno in – posebej v času svojega nastanka – vizionarsko partituro. Dutoit se je izkazal kot izjemen interpret, orkester pa kot impresiven glasbeni korpus z odličnimi solisti (koncertni mojster, violončelo, flavta, klarinet), trobilno sekcijo in discipliniranimi tolkali. Le orkestrski zvončki (‘glockenspiel’) so bili nekoliko nenavadno “solistično” postavljeni nad celoten orkester (tja, kjer za orkestrom sicer običajno stojijo zborovski pevci). Skupna igra orkestra je bila z manjšimi spodrsljaji zelo solidna, toliko bolj, če upoštevamo relativno spolzek teren Prokofjeva, kjer lahko spodrsne tudi najboljšim. Od sicer prijetno uigrane godalne sekcije sem pričakoval več mehkobe.
Sledila je tehtna izvedba Debussyjeve simfonične pesnitve Preludij k favnovemu popoldnevu. Ob lepem, transparentnem uvodu v zasanjano skladbo, ki le redko preseže dinamiko mf, je zazvenela žametna predstava pomembnega parta solo flavte. Skladbo zaznamuje tudi ena najzgodnejših orkestralnih uporab krotalov ali antičnih činel, melodičnega tolkala, podobnega zvončkom, le da namesto ploščic uporablja kromatično uglašene kovinske diske.
Priljubljene Slike z razstave (M. P. Musorgski) je Dutoit (tako kot Debussyja) dirigiral brez partiture, izbral pa je seveda Ravelovo orkestracijo iz leta 1922. Prava svežina bi bilo kdaj slišati orkestracijo našega Lea Funtka, ki je dejansko prehitela Ravelovo in jo je pohvalno omenil tudi koncertni list. Tu je izvajalska kakovost orkestra nekajkrat zanihala, slišali smo lepo, a zelo počasno verzijo stavka Stari grad. Dutoit je resnično mojster odkrivanja in poigravanja z orkestralnimi teksturami, zelo dobro razume in dešifrira kompleksne orkestracije in zvočno-instrumentalne kombinacije, zato je Ravelova instrumentacija ob takšnem vodenju orkestra resnično lahko zadihala s polnimi pljuči in zazvenela v vsej svoji mavričnosti. Nekatere poteze so bile interpretacijsko/izvedbeno in posledično z vidika, kaj je lahko slišal avditorij, tudi vprašljive; v mislih imam npr. premalo crescenda-decrescenda v stavku Bydło, zamujanje malega bobna v stavku Limoges, težave s pihalnimi nastavki in skupno igro sekcije v stavku Katakombe in neusklajena tolkala v zadnjem stavku Velika kijevska vrata. Ob navdušenju in aplavdiranju dvorane smo za dodatek poslušali še Bizeta – stavek Farandole iz skladateljeve II. suite Arležanka.
