Ob stoletnici rojstva Franka Sinatra vlečemo iz arhiva tiskane Muske članek o izbranih tematskih albumih Franka Sinatre, ki je bil objavljen v tiskani Muski leta 2003, št. 5-6.
Ko se je v začetku 1950 let pojavila velika plošča in z njo novo tržišče, so založbe to takoj izkoristile. Takrat se je malokdo ukvarjal z glavo in repom teh plošč; pomembno je bilo, da je na vsaki nekaj uspešnic in nekaj drugih skladb, ki so dovolj zanimive, da se lahko uspešnicam postavijo ob bok ali pa se kot mašila pojavijo samo zato, da je na plošči določeno število skladb. No ja, tako je bilo ali pa tudi ne…
SLIKA
Že takoj ob pojavu velike plošče konec 1940 let let so nekateri izvajalci popularne glasbe začeli izdajati »načrtne« albume, albume, ki so obravnavali določeno temo. Nekje do leta 1952 so taki albumi, odvisno od založbe, bili sestavljeni še iz več malih plošč na 78 obratov.
Leta 1953 se je po uspehu filma Od tod do večnosti, v katerem je igral stransko vlogo Maggia (in zanjo dobil oskarja), založbi Capitol pridružil Frank Sinatra. Zadnja leta mu niso bila preveč naklonjena; na samem začetku petdesetih let sta se ga odrekla njegova prejšnja založba Columbia in tudi Hollywood, javnost pa je prebirala trače o njegovi burni zvezi z Avo Gardner, ki naj bi po govoricah imela precej zaslug za to, da je Sinatra dobil vlogo v omenjenem filmu. (Ava naj bi uporabila veliko svojih hollywoodskih zvez; baje naj bi imela prste zraven tudi mafija, s katero naj bi si bil Francis na »ti«, vendar tega ni nihče nikoli dokazal, tudi v 1980 letih na številnih zaslišanjih ne.) Vendar je Frank Sinatra vedno bil zelo dojemljiva in široka glasbena osebnost, ki mu ni bilo vseeno, kaj založba vrže na trg. Pri založbi Columbia ni imel kaj dosti nadzora nad svojim delom, pri Capitolu pa je zadevo zagrabil čisto drugače. Okrog sebe je zbral skupino sposobnih piscev in aranžerjev in se poglobil v nastajanje svojih plošč.
Leta 1954 je album Songs For Young Lovers združil osem pesmi za zaljubljence. Album je bil še desetpalčen – velike plošče so bile takrat še desetpalčne; dvanajstpalčne velike plošče, kot jih poznamo danes, so začele izhajati šele na začetku 1950 let, tam nekje okoli leta 1953-54, odvisno od posameznih založb; desetpalčnim ploščam smo včasih pri nas rekli tudi »srednje plošče«, na njih je bilo ponavadi osem pesmi. In osem pesmi na Songs For Young Lovers je bilo tesno povezanih po temi in po svojem izvoru; v glavnem so bile vse jazzovski ali pop standardi, ki so jih ljudje poznali v najrazličnejših izvedbah: A Foggy Day In London Town, I Get A Kick Out Of You in They Can’t Take That Away From Me… Tisk si je za tovrstne pesmi kmalu izmislil izraz »salonske pesmi« in Frank se je iz tega skozi leta še večkrat norčeval.
Album Swing Easy je naslednje leto združil stalnice Just One Of Those Things, I’m Gonna Sit Right Down And Write Myself A Letter, Jeepers Creepers in Get Happy. Aranžer prvega albuma Songs For Young Lovers je bil Nelson Riddle, ki je postal stalni član Sinatrove posadke. Revija Billboard je album Songs For Young Lovers razglasila za najbolj priljubljenega v tistem letu, Sinatra pa je postal najboljši pevec.
Naslednje leto je izšel najrazvpitejši Sinatrov album iz njegovega zgodnjega obdobja pri Capitolu. Album In The Wee Small Hours je meril že dvanajst palcev in v oči je najprej padla odlična naslovnica, na kateri pevec v zgodnjih jutranjih urah s cigareto v roki in klobukom na glavi osamljeno čemi pod ulično lučjo – to naslovnico je leta 1974 na nek način parafraziral Tom Waits na albumu The Heart Of Saturday Night; Frank Sinatra je bil Waitsov veliki vzornik
. Album je bil prvi v vrsti »osamljenih albumov«, ki so postali nekakšen prototip glasbe Franka Sinatre; njihov vrhunec je album Frank Sinatra Sings For Only The Lonely iz leta 1958; k njemu se bomo vrnili malce pozneje. In The Wee Small Hours je imel dober razlog za nastanek; Sinatra se je nedolgo pred njegovim izidom dokončno razšel z Avo Gardner, svojo drugo ženo. Zaradi nje se je na začetku 1950 let ločil od prve žene Nancy, s katero je imel tri otroke. Ava Gardner je do konca Frankovega življenja ostala, tako pravijo, njegova največja ljubezen. Ločitev od nje ga je sesula, čeprav naj bi njuno razmerje bilo zazanamovano zvečine s prepiri in burno spolnostjo. Značajsko sta si bila preveč podobna, da bi lahko shajala skupaj, a sta kljub temu vse do Avine smrti v 1980 letih ostala prijatelja in si pomagala, čeprav je Ava sprva govorila, da Franka niti videti noče več. Album In The Wee Small Hours je bil očitna posledica konca velike ljubezenske zveze, čeprav se je takrat o tem samo šušljalo. Rdeče niti albuma so melanholija, obup in osamljenost zgodnjih jutranjih ur; pesmi to odlično ponazarjajo, od najboljše skladbe na albumu (naslovne skladbe), vse do izvedb takšnih klasik, kot je npr. Ellingtonova Mood Indigo, pa I See Your Face Before Me in obupana Ill Wind. Pravzaprav je z izjemo albuma This Is Sinatra iz leta 1957, zbirk največjih uspešnic, nekaj živih plošč in albumov z glasbo iz filmov kar težko najti album, ki ga je Frank Sinatra posnel med leti 1953 in 1974 in ni tematski. Zato si oglejmo samo še nekatere najbolj izrazite.
Songs For Swingin’ Lovers je bil leta 1956 nekakšen podaljšek plošče Songs For Young Lovers, čeprav hkrati njen veselejši pol. Petnajst swingovskih pesmi je zadelo v črno; album je bil komercialno izjemno uspešen, na njem so se znašle tudi takšne legendarne Sinatrove izvedbe kot You Make Me Feel So Young, It Happened In Monterey in Swingin’ Down The Lane.
Leta 1958 je izšel že omenjeni album Frank Sinatra Sings For Only The Lonely, ki je morda najpretresljivejši Sinatrov album. Pod aranžersko taktirko Nelsona Riddla je album zazvenel neverjetno obupano, a hkrati več kot primerno za preučevanje Sinatrove umetnosti čaranja temnega vzdušja, vzdušja, kot ga poznamo s plošč Toma Waitsa in Nicka Cava. Angel Eyes, Willow Weep For Me, Ebb Tide in One For My Baby so pesmi, ki poleg naslovne morda najbolje predstavljajo dušo plošče. Plošča je učbenik t.i. barske razpoloženjske glasbe; odtod je izšla podoba barskega pevca za klavirjem s cigareto v ustih in z viskijem pri roki, ko osamljeno prebira tipke potem, ko so gostje že odšli, ali pa nasprotno, osamljenega in izgubljenega zapiteža za šankom, ki tega barskega pianista posluša in v glavi slika podobe izgubljene ljubezni.
Potem so tu še seveda trije nadvse uspešni »Come« albumi. Gre za plošče Come Fly With Me, Come Dance With Me in Come Swing With Me. Vsaka zase je mojstrovina. Izšle so v letih 1958, 1959 in 1961 in Come Swing With Me je bila tudi Francisova zadnja plošča za Capitol, preden je istega leta presedlal k svoji lastni založbi Reprise. Vse tri plošče so imele izjemno zanimive rdeče niti: prva je bila nekakšno potovanje po najrazličnejših eksotičnih in manj eksotičnih krajih po svetu in je združevala stalnice kot so Isle Of Capri, Moonlight In Vermont, April In Paris, Brazil in tudi Blue Hawaii , ki jo je slaba tri leta zatem za svoj istoimenski film posnel tudi Elvis Presley, Oto Pestner pa leta 1984 za album Najlepše filmske melodije. Druga je vsebovala plesne pesmi, same znane zadeve: Cole Porterjevo Cheek To Cheek, Something’s Gotta Give (z njo je imel nekaj uspeha tudi Sammy Davis Jr.), I Could Have Danced All Night iz musicala My Fair Lady, Dancing In The Dark in Just In Time. Zanimivo je, da je ta plošča izšla takoj za Only The Lonely, kot bi hotel Frank poskrbeti, da se ne bo obesilo preveč njegovih pristašev. Tretja plošča Come Swing With Me je imela podobno temo kot Swing Easy in Songs For Swingin’ Lovers. Francis je zanjo izbral nekaj nenavadno zanimivih pesmi, npr. uspešnico bratov Mills Paper Doll, pa Sentimental Journey, On The Sunny Side Of The Street in biserček That Old Black Magic. Z izborom repertoarja za svoje plošče in nastope je Francis dokazoval, kako izjemno dober pevec jazza je, čeprav se o tem ni nikoli kaj dosti pisalo.
Tudi pri svoji založbi Reprise se je Sinatra še naprej osredotočal na glavo in rep svojih plošč. Omenimo nekaj najznačilnejših. Gotovo ne moremo mimo dostojne naslednice plošče Only The Lonely. To je plošča All Alone, ki jo je Frank izdal leta 1962. Aranžersko je bila vendarle malce drugačna, bolj polno orkestrirana. Pesmi Oh How I Miss You Tonight, The Song Is Ended in Are You Lonesome Tonight, predelava Elvisovega zadetka iz leta 1960, ki je bil na drugi strani predelava stare Al Jolsonove žalostinke, so izzvenele v neverjetno avtentičnem tonu, medtem ko je bil Frank na naslovnici videti precej postaran osamljen revež, ki ne najde poti naprej; vse v tem duhu torej.
Leta 1964 je Frank izdal album Frank Sinatra Sings Days Of Wine And Roses, Moonriver And Other Academy Award Winners, s katerega rdečo nitjo, namreč pesmi iz hollywoodskih filmov, je elegantno poslal lep poklon Hollywoodu. Doživete izvedbe v naslovu omenjenih pesmi in drugih (tudi iz njegovih filmov) postavljajo ta album med najboljše Sinatrove. Leta 1964 je založbo Reprise za lepe denarje prodal velikanu Warner Brothers in naslednje leto izdal album My Kind Of Broadway, poklon broadwayskim musicalom, na katerem so se znašle nekatere odlične pesmi, tudi nekatere na novo posnete, ki jih je pel že prej. Pesmi Luck Be A Lady, Without A Song in Hello, Dolly so bile že tako globoko usidrane v ameriško zavest, da plošča ni mogla zgrešiti. Takoj naslednje leto je izšla plošča September Of My Years, ki je definitiven »album o staranju«. Frank je dvanajst pesmi na temo jeseni življenja zapel precej pretresljivo; tu moramo seveda izpostaviti naslovno pesem in izredno prepričljivo izvedbo Drakove pesmi It Was A Very Good Year . Sinatra se pri petdesetih zaveda, da počasi prehaja v drugo obdobje življenja in nam (pomembno!!!) z dostojanstvom slika otožne, tu pa tam zaradi zavedanja minljivosti zagrenjene, a predvsem resnično dostojanstvene podobe srednjih in poznih let. »Dnevi so kratki, zdaj, ko sem v jeseni življenja,« pravi Sinatra (ki takrat vendarle še ni bil tako star, da bi lahko z resnično grenkobo doživljal »pozna leta«, a to se mu glede na interpretacijo in doživeto petje šteje kvečjemu v plus), »a moja leta so bila dobra leta.«
Pri pregledu Sinatrovih tematskih umetnin pa ne moremo mimo treh plošč, ki zaključujejo tale zapis. To so plošče Moonlight Sinatra, A Man Alone in Watertown. Izšle so v letih 1966 in 1969. Prva je združevala dvanajst pesmi z luno v naslovu. Rdeča nit je bila domiselno izbrana, pesmi kot Moonlight Becomes You, Moonlight Serenade in The Moon Was Yellow pa so tako brez težav našle svoj prostor v konceptu. Plošča komercialno sicer ni bila ena izmed Frankovih najbolje prodajanih; kritiki so celo zapisali, da je album medel v primerjavi z drugimi njegovimi tematskimi; ali pa je morda šlo za to, da je plošča Moonlight Sinatra izšla kot naslednica albuma Strangers In The Night in je bila zato deležna takšne usode. Leta 1969 je izšla še ena v vrsti »osamljenih« plošč. A Man Alone je poleg osamljenosti imela še eno nit: vse pesmi je napisal pesnik Rod McKuen. Vrhunec plošče je gotovo Love’s Been Good To Me, ki je všeč tudi tistim, ki drugače Sinatre ne marajo kaj preveč. Tretja plošča v našem nizu pa je prav tako izšla leta 1969 in je precej redek dragulj v Sinatrovi zbirki. Zadeva bi morala prvotno biti posebna televizijska glasbena oddaja. Ta zamisel se je končala pri albumu. Album Watertown je Sinatrov Born In The USA; napačno razumljen je za razliko od Born sicer komercialno propadel, vendar ostaja eno Sinatrovih najboljših del – njegova rdeča nit je zgodba o malem mestu in preizkušnjah moža, ki živi v njem. Album je nekoliko zahtevnejši in zahteva zelo specifičnega poslušalca, morda tudi zato ni pritegnil.
Viri:
– John Collins: The Complete Guide To The Music Of Frank Sinatra, Omnibus Press, 1998;
– Kitty Kelley: His Way, The Unauthorized Biography of Frank Sinatra, Bantam Books, 1996;
– Derek Jewel: Frank Sinatra, Pavilion Books Limited, 1985
Splet:
www.franksinatra.com
www.sinatra.com
www.sinatrafamily.com
Mednarodno združenje Franka Sinatre: www.sinatraclub.com
