Po nadvse burnih, še pretežno reproduktivnih 1960 letih in po obetajočem začetku nove, progresivne ere, v katero je na prelomu desetletja jugoslovanska metropola vstopila z vsaj dvema vrhunskima skupinama, režimu všečno in že kar militaristično uigrano Korni grupo in ljudsko, sproščeno Yu grupo, nogometno rečeno Partizanom in Crveno zvezdo beograjske rock scene, ki sta ob sarajevskih Indexih in zagrebški superskupini Time tvorili vzhodni pol velike četverice jugoslovanskega rocka, je Beograd tekom sedemdesetih let prejšnjega stoletja zapadel v precejšnje mrtvilo. Po razpadu prvih in kreativni izpraznitvi slednjih je bil nekaj let edini omembe vreden bend na sceni težkorokerska Pop mašina, ki je slovela predvsem po odličnih koncertnih nastopih, njihov studijski potencial je tudi, zahvaljujoč zunanjim dejavnikom, kot so pomanjkanje kvalitetnih studiev, producentov in snemalcev, ostal žal neizkoriščen.
V metropoli sta v drugi polovici 1970 let sicer delovala vsaj še dva zanimiva benda, Igra staklenih perli in Kozmetika, a že zaradi eterične narave svoje glasbe in nekontinuiranega delovanja nista bila pretirano vpeta v vsakdan beograjskega asfalta. Oba v vsej svoji karieri nista imela kaj več kot kakih deset nastopov, obenem pa je glasba Igre staklenih perli v drugi polovici sedemdesetih kot večina domačih predpankovskih bendov s svojo psihedelijo, ki je bila na Zahodu aktualna deset let prej, že krepko zaostajala ne samo za svetovnimi, ampak tudi domačimi smernicami. Prvi in in hkrati edini album artistične Kozmetike, ki je kot bend funkcioniral bolj kot nek ohlapen umetniški projekt, pa je izšel šele leta 1983, ko je že tako rekoč prenehala z delovanjem.
S singlom Lutka sa naslovne strane in kmalu zatem še s prvencem Kost u grlu koncem sedemdesetih sicer v igro vstopi še hardrockovska Riblja čorba, ki se je v naslednjih letih profilirala v komercialno najmočnejšo srbsko rock formacijo vseh časov, a je bila glasbeno žal skrajno klišejska, kljub boemsko mračni suburbani liriki Bore Đorđevića, ki je v danih razmerah predstavljala precejšnjo osvežitev.
Nič čudnega torej, da je sicer nadvse lucidni Branko Vukojević v zaključku eseja Decenija ukopčavanja, dobrodošli u osamdesete (Džuboks, 1.2.1980), v katerem analizira domačo in svetovno popularno glasbo preteklega desetletja, tako skrajno pesimistično izrazil svoje pomisleke o možnosti priklopa beograjskih novovalovcev h kompoziciji, ki je že nekaj let pospešeno obratovala na pankovsko-novovalovski trasi Ljubljana–Rijeka-Zagreb: “Izvajalcem prepuščam naj kar sami predvidevajo, kakšna bo prihodnost jugoslovanskega ‘novega vala’, sam pa sem prepričan, da se Beograd s kakšno svojo skupino nikoli ne bo zapletel v boj za vrh.”
A se ne bi mogel bolj ušteti, saj le leto zatem udari Jugotonov omnibus Paket aranžman, album, ki usodno premeša karte in Vukojevićevo tezo čez noč postavi na glavo. Z njim v velikem slogu vstopijo v igro kar trije beograjski bendi: Idoli, Električni orgazam in Šarlo akrobata, s katerimi Beograd v hipu prevzame vodilno vlogo in vzpostavi novo linijo Ljubljana – Zagreb – Beograd. Ljubljana z uporniško politično držo, Zagreb z živahno klubsko mrežo in swinging vibeom, v katerega padejo celo veterani tipa Drago Mlinarec in Parni valjak, ter Beograd z močno medijsko sceno, v kateri prednjačijo omenjeni ‘art’ bendi, warholovski krožek Vladislava Jovanovića, radio Studio B s Slobom Konjevićem in nenazadnje tudi osrednja jugoslovanska TV hiša na čelu z Dunjo Blažević in režiserskim tandemom Tucko & Bucko, postanejo Berlin, London in New York jugoslovanskega mikrokozmosa.
Že takoj je postalo jasno tudi, da je v omenjenem trojčku s Paket aranžmana najmočnejša formacija Šarlo akrobata. Trio, ki so ga tvorili kitarist Milan Mladenović, basist Dušan Kojić Koja in bobnar Ivica Vdović – VD, je v nasprotju z Idoli, ki so vedno dajali prednost konceptu, in Orgazmom, za katerega se je zdelo, da morda pretirano sledi londonskim trendovskim glasbenim smernicam, nudil čisto in nadvse samosvojo ekspresijo urbanega kaosa. Obenem pa je predvsem v skladbah Ona se budi in Niko kao ja nakazal tudi močan hitovski potencial. Prav zaradi slednjega se je zanje ogrela sicer precej konzervativna narodnjaška beograjska založba PGP RTB in jim omogočila snemanje prvenca, a na njihovo osuplost posnet material ni bil usmerjen v proizvodnjo hitov. V nasprotju s pričakovanji založnika, ki je kljub že posnetemu materialu takoj, ko je videl, v kakšne ekstreme je šla zadeva, v hipu razdrl dogovor in jih porinil v roke Jugotonu, je Šarlo posnel enega najradikalnejših in najodbitejših albumov svojega časa. Bistriji ili tuplji čovek biva kad… je celo v svetovnem merilu absolutni zvočni unikat, sam pa ga ob Buldožerjevem Pljuni istini u oči in prvi elpejki Partibrejkersov uvrščam med tri najprelomnejše albume jugoslovanskega rocka.
Dokumentarec Branka Radakovića Limunovo drvo (2015) je film o skupini, v kateri je zorel Šarlov kitarist Milan Mladenović. Glede na to, da bend za sabo ni pustil drugega kot kup fotografij in tehnično precej slab audioposnetek svojega edinega solističnega koncerta v novosadskem Studiu M iz leta 1978, in upoštevajoč gverilsko “low” oziroma morda celo “no budget” produkcijo, filmu razen rahle razvlečenosti ni kaj očitati. Kar impresionira, je predvsem odličen in bogat izbor gostujočih ‘govorečih glav’: od preživelih članov benda, vključno s Kojo, ki se je z VD-jem priključil skupini ob njenih izdihljajih, prek novinarskih eminenc Momčila Rajina, Branimira Loknerja, Dragana Ambrozića, Nebojše Pajkića, Petra Janjatovića in Aleksandra Žikića do urbanih legend Vlade Jankovića Džeta, Gileta in Joveca iz Električnega orgazma, tv voditeljice Dubravke Marković in kopice drugih.
Čeprav Limunovo drvo velja za tranzicijski bend, v katerem naj bi se že kristalizirale nekatere nove smernice, ki so nakazovale prihod novega vala na Balkanski polotok, je zadeva zvenela še zelo starinsko. To tudi ni bil le bend Milana Mladenovića, ki je že takrat pomemben avtor (skladbi Oko moje glave in Fenomen, ki ju je kasneje izvajal tudi Šarlo, so v precej drugačni obliki že bile del repertoarja Limunovega drveta), a je bil znotraj zasedbe zadolžen za spremljevalni vokal in ritem kitaro. Pomembna člana sta bila vsaj še kitarista in pevca Milan Stefanović in Dragomir Mihajlović Gagi, ki je kasneje priskrbel ime Katarini II. in ga ob odhodu tudi odnesel s sabo (od tod transformacija v EKV).
Sami člani benda pravijo, da so v osnovi štartali iz songwriterske tradicije kakšne Carole King, Neila Younga ali Beatlov, katerim so dodajali primesi takrat med beograjsko mladino zelo priljubljenega simfo rocka. Novinarka v osemdesetih izhajajočega mesečnika Rock Jadranka Janković jih v filmu precej posrečeno opiše kot malo zamaknjeno kombinacijo Pink Floydov in skupine Smak, Gile kot melodični hard rock z vplivi jazz rocka, progressive in simfo rocka Genesis in Yes, Momčilo Rajin pa kot bend, ki ne izhaja iz rhythm’n’bluesa (Stonsi), ampak črpa iz zapuščine Beatlov. Doda tudi, da bi, če bi bend še nekaj časa vztrajal, stvar verjetno šla v smeri power popa (kitarskega rocka v maniri popa), kamor je tudi sicer kasneje iz albuma v album bolj odnašalo Mladenovičev postšarlo bend EKV. Stari roker Vladimir Janković Džet prijavi celo, da so ga, ko se je pojavila predhodnica EKV-ja Katarina II., frendi opozorili nanje ne rekoč, da je to nadaljevanje Šarla, ampak da so to “oni iz Limunovega drveta”. Tako pretresena je bila očitno ta stara beograjska ekipa od glasbe Šarla, da ga je preprosto prezrla. Tudi sicer v sklopu ustvarjalnega opusa Milana Mladenovića Šarlo nekak štrli kot avantgardni tujek znotraj zgledne poprockovske kariere.
Limunovo drvo so delovali v okviru in s podporo Studenskog kultunog centra (SKC), katerega vodenje sta nekako v tem času prevzela Nebojša Pajkić in Rajin ter z odprtostjo duha in občutkom za prihajajoče trende znotraj popularne kulture odprla vrata novim mestnim rockovskim silam. Z Igro staklenih perli, Kozmetiko… so poleti 1978 v novobeograjski betonski džungli nastopili na eni tistih režimskih prireditev v čast temu in onemu (v tem primeru XI. Kongresu Zveze komunistov Jugislavije in koncu šolskega leta) Rock blok, kjer jih je že budno motril takrat še afrofrizurasti hipi Koja.
Jeseni istega leta so v Zagrebu s Husom iz Parnega valjka snemali kasneje žal izgubljeni material za nikoli objavljeni LP. Po stalnih menjavah članov pristanetga na koncu v bendu VD in Koja, s katerima Limunovo drvo odigra svoj zadnji koncert aprila 1980 v SKC-ju kot predskupina Pankrtov. Po njem Koja, Milan in VD nadaljujejo kot Šarlo akrobata in s to potezo ponovno odprejo Beogradu vrata v prvo ligo jugoslovanskega rocka. Vse ostalo je zgodovina.
