Zadnje čase se je spet precej pisalo o zasedbi The Eagles; žal pretežno zaradi žalostnega dogodka, umrl je ustanovni član Glenn Frey (1948-2016). Od spremljevalne zasedbe Linde Ronstadt do enega največjih bendov 1970 let so Eaglesi prehodili dolgo in večkrat nehvaležno pot, od otožnih country-rockerjev do nekolikanj drugačnih glasov v pesmih Hotel California in The Long Run. Če dodobra pregledamo njihovo diskografijo, pa nedvomno obvelja ugotovitev, ki so jo zapisali v reviji Rolling Stone: Eaglesi so bili zasedba piscev pesmi, singerjev-songwriterjev, ki so to počeli pretežno (a ne vedno nujno) v slogu country-rocka sedemdesetih, morda manj rockovsko brezkompromisno kot Gram Parsons, a s precej večjo težo kot denimo John Denver.
Eaglesi so prvi, ključni del svoje zgodbe zaključili na začetku osemdesetih in vsi člani so tako ali drugače šli po samostojnih poteh; Henley leta 1982 s prvo samostojno ploščo I Can’t Stand Still, ki jo je zaključil s reggaejevsko obarvano predelavo gospela The Uncloudy Day, leta 1984 pa je posnel uspešnico The Boys Of Summer, ki ga je s ploščo Building The Perfect Beast nekako osvobodila bremena člana Eaglesov in mu dala tudi solistično komercialno prepoznavnost, nadaljeval jo je leta 1989 z uspešnico The End Of The Innocence. Leta 2000 je kratek niz solističnih plošč zaključil z albumom Inside Job in se z novim studijskim albumom oglasil šele septembra lani.
Album je naslovil po svojem najljubšem delu Teksasa, pokrajini iz otroštva, in svoje teksaške korenine tako ali drugače priklicuje v novih pesmih. Zvok nove plošče je torej nekakšna teksaška mešanica, ki ne sili v tako imenovane “nove nashvillske prijeme”. Henley tudi noče biti countryjevski za vsako ceno, pač pa je tu za ščepec bluesa, denimo v pesmi That Old Flame, ki jo zapoje z Martino McBride, tam za ščepec popa, denimo v baladi Take A Picture Of This, pa nekaj klasičnega countryja v uvodni Bramble Rose. Henley ponekod za trenutek spomni na štimungo Lylea Lovetta, vendar zgolj za trenutek, denimo v baladi The Cost Of Living, kjer se pojavi tudi Merle Haggard. Poleg njega in McBrideove na plošči gostujejo še Dolly Parton v pesmi z repertoarja bratov Louvin When I Stop Dreaming, Miranda Lambert in Mick Jagger (povezava med Stonesi, (Eaglesi) in Henleyjem ni tako zelo daljnosežna, kot bi si kdo morda mislil) v že omenjeni uvodni pesmi Bramble Rose izpod peresa Tift Merritt, ene bolj cenjenih avtoric iz sicer vse bolj bledega predala “americane”, pa Trisha Yearwood v country-popovski baladi Words Can Break Your Heart in Lucinda Williams v pesmi Train In The Distance. Med priredbami sta na plošči še The Brand New Tennessee Waltz Jesseja Winchesterja in Kincaidova She Sang Hymns Out Of Tune iz leta 1966, ki jo je med drugimi posnel tudi Harry Nilsson.
Nova Henleyjeva plošča ni prelomen dosežek, tudi tako zanimiva kot denimo njegov solistični prvenec ni, je pa vsekakor dobrodošla – sicer obelodanjena pred skoraj neskončnim nizom estradnih in manj estradnih odhodov ob koncu leta 2015 in na začetku leta 2016 je s svojim klasičnim, countryjevsko obarvanim zvokom, ob nenadni Freyjevi smrti pa tudi ponoven opomnik na pomemben del zgodovine popularne glasbe. Hkrati pa tako po izbiri nekaterih gostov kot prepričljivosti izvedb nekaterih pesmi, zlasti na začetku albuma z že omenjenima Bramble Rose (gosta bi v njej lahko celo mirno umanjkala) in The Cost Of Living, ki je osrednja in najboljša pesem na plošči, opozorita na to, da Henley še vedno dela in da mu še ni čisto vseeno, kako.
