Iz apokaliptičnega in bankrotnega urbanega Detroita prihaja postpunkovska skupina Protomartyr, ki je nase opozorila pred dvema letoma z drugo ploščo Under The Color Of Official Right. Z ježo proti vrhu izzivalnejših in zanimivejših indie zasedb nadaljuje z zadnjim, lanskim album The Agent Intellect. Na njem sicer ni tako močnega hitovskega aduta kot je melanholično nalezljiva skladba Come On See, a nič za to.
Že z uvodno The Devil In His Youth preplavi prostor sonični strunarski galop, ki v kombinaciji z nihilističnim deklamiranjem pošteno zasmrdi po reinkarnaciji Iceage. Tako kot ne bi bilo te danske zasedbe brez frontmana Eliasa Benderja Rønnenfelta, tudi Protomartyr brez razrvanega šarmantneža na mikrofonu Joea Caseya ne bi bili to, kar so. Ko se ocenjuje in govori o tem detroitskem kvartetu, se rado podčrta razliko v letih med frontmanom in tekstopiscem v poznih tridesetih ter petnajst let mlajšimi rojaki, tako rekoč vrstniki Rønnenfelta, ki zanosno tvorijo instrumentalni del ansambla. Skupaj z bendom, ki je postal ostrejši in odločnejši v svojih eskapadah in razvijanju gmotnih ritmičnih podlag, je tudi Casey nastopil strumneje kot doslej. Kot da bi se mu razvezal jezik. Rad seže v smeri jedkega Marka E. Smitha, od katerega pa se razlikuje. Vokalno ni nastopaški, prej je obrnjen vase. Introvertirano melje bolečino, spomin(e) in soočenje s samim s seboj kot Rønnenfelt ali se razdaja kot Matt Berninger. Preplet nihilizma Iceage, jedkosti The Fall in himničnosti The National odlikuje ta samonikli postpunkovski surogat. Caseyeva pesniška beseda pride do izraza tako v melanholičnih zapeljavah kot v izpeljankah eksplozij iskrivih in naelektrenih kitar, ki stružijo žiletko poeta. V nostalgični Pontiac 87 je zasanjanost Interpol nonšalantno prekinjena z napadalnimi A Place To Bury Strangers; v Ellen se zlijejo Joy Division s Sonic Youth; v čustveno nabiti Why Does It Shake? pa se na napumpanem mastnem ritmu Theater of Hate zgradi kitarska furija, ki nosi v smeri transa, a se ta spreobrne v pogrebni marš. Protomartyr skozi dvanajst skladb vešče prepletajo različna vzdušja, ki so tekoče prepletena med sabo v zaokrožen album, ki nastopa s kohezivno in čvrsto postpunkovsko poetiko.
