Kako pisati – komponirati za skupaj zbrano skupino improvizatorjev, ki se morajo izkazati kot dobri bralci notiranega in predlogo kolektivno spraviti skupaj skoz dejavno interaktivno igro, »špil«? Mar ni to eno glavnih, temeljnih vprašanj v krogih nove muzike in tudi širše, tiste nove muzike, ki je – najširše podkovana in z ogromnim referenčnim spektrom – znala podirati in vsaj resno načeti zafrknjene ločnice med skladateljem in izvajalcem, kjer je jasno, da je čedalje večje breme odgovornosti preloženo na slednjega, ki ni več neki »glasbeni tehnik«, marveč tvorni, agilni »špilavec« v skupini.
Battle Pieces izvajajo, igrajo in jim dajejo tonus: vodja kvarteta, ameriški trobentač Nate Wooley, danes neverjetno zaposleni glasbenik in urednik revije za novo muziko Sound American, švicarska pianistka Sylvie Courvosier, nemška saksofonistka Ingrid Laubrock in vibrafonist Matt Moran. Vsi štirje, večkrat videni in slišani pri nas, živijo in delajo v New Yorku, na tistih obronkih nove muzike, ki nadaljuje – negotovo, poglobljeno, tipajoče v različnih smereh – delo krogov glasbenikov iz tega glasbenega velemesta – poskušajo idiosinkratično spojiti muziko, ki se napaja pri novi kompoziciji, ognjevistosti novega jazza in improvizirane godbe, raziskovanju zvoka in novih vrst glasbenosti z vedno krhkimi medosebnimi relacijami in dinamiko skupinskega ustvarjanja.
Droben zaznamek na tem albumu, da so namreč posnetki na njem nastali v nedrjih oziroma z zaledjem »Tricentrične fundacije« pove več, kakor obširna spremna beseda. Wooley se z ekipo odkrito navezuje in poklanja točno določenemu miselnemu toku v ameriški (svetovni?) glasbi in na neki način postavlja kot adept koordinat »tricentričnega« glasbenega misleca Anthonyja Braxtona, ne da bi bil pri tem nekakšen »copy cat«.
Tu se ne gre slepiti, Wooley je skladatelj teh komadov, teh »bojevitih kosov«, ki v inštrumentalnem paru kontrastov klavir-vibrafon in trobenta-saksofon brez ritemske sekcije in poudarjenega pulza, vsakega inštrumentalista posebej pušča v posebni odmerjeni vlogi, ki jo lahko z osebnim navdihom in glasbenim premislekom izkoristi, nadgradi, dopolni, razstavi na dele in sestavlja v igri z drugimi. Intrigantna paleta dveh nizov komadov – »Battle Pieces« in »Deconstruction« – daje vse, kar lahko danes ponudi nova muzika: slišane tonalne koordinate moderne in modernistične godbe, poudarjene osebne pasaže in solistične posege, masiven tok skupinske igre in celo kakšen sentimentalen moment, ki naelektri tišino. Res vse, tudi prazen tek, nekaj prepotentnosti, gosto igro, glasbeno-zvočne rešitve ex tempore, nabreklo ali potlačeno skladateljsko ambicijo, ki je ponižno odvisna od energije štirih, skratka pošten kolektivni špil.
Povrhu vsega se Battle Pieces kot zasedba in napisana muzika dajejo na koncertu v ljubljanskem kluba Gromka v nedeljo zvečer, 31. januarja po 21. uri. Spet videti klavir na Metelkovi je pa vedno znova užitek prav posebne vrste.
