Disciplin A Kitschme – Opet (Mascom Records, 2015)

opet

Med diskografsko in koncertno še redno aktivnimi akterji nekdanje prve lige nekdanje jugoslovanske, po nekaterih pretiravanjih celo najmočnejše neangloameriške rock scene, izstopata predvsem dve imeni, katerih vsak naslednji projekt ne le dosega, ampak tudi presega njune že tako visoke standarde: Darko Rundek s Cargo Triom/Orkestrom in Dušan Kojić Koja s svojo Disciplino Kitschme. Ne preseneča torej, da tudi njuna lanska albuma Mostovi in Opet segata v sam vrh aktualne regionalne produkcije.

Disciplinin novi album navidez ne prinaša nič novega. Ovitek je ponovno Kojina naivna, urbanizirana inačica škratovske estetike francoskih vesoljskih šaljivcev Gong, besedila še vedno kratke in jedrnate parole, ki slavijo nekonformizem in izbranost okusa, glasba pa kot že od nekdaj visokooktanski hendrixovski »heavy rave rock, but funky«.

Kot že prejšnja dva albuma Disciplinine druge jugoslovanske faze, Uf! in Kada kažeš muzika na šta tačno misliš reci mi, tudi Opet namesto po aktualnih ritmih drum’n’bassa in trancea, ki danes seveda nista več niti približno tako sveža in vznemirljiva kot v devetdesetih letih, ko sta zaznamovala njihovo angleško obdobje, rije po zapuščini progresivnega težkega rocka konca šestdesetih in prve polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Vezno nit tvori nekaj strateško razporejenih že predhodno na youtubeu plasiranih hitov kot so Zaboravili rokenrol, Ovisnik o moči in Samo disciplina, ki v albumski verziji za razliko od originalnih inačic nekje na polovici preidejo v vznemirljiv instrumentalni jam in se v povprečju zaključijo šele nekje po slabih desetih minutah. Par je že obveznih instrumentalov, med katerimi tudi tokrat ne umanjka Manitu, tokrat že part 7. Hendrks, Hendriks! je prvo direktno posvetilo večni inspiraciji, pa hookerjanska Reci ruke u vis!‘, dvovrstična oda odrešilnemu črnemu ritmu Spas je fonk (Parts 1 & 2)

Poleg Koje tokrat še posebej navdušuje novi član posadke vinkovški ustni harmonikar Igor Djeke. Z njim Disciplina ponovno dobiva tisto polnost zvoka, ki je krasila njihovo zrelo jugoslovansko obdobje, ko sta bila v igri še trobenta in saks. Djekove orglice na trenutke spominjajo na brass sekcijo, pa na kitarske solaže… Disciplina, ki že od samih začetkov ni zvenela tako podivjano, morda prav zahvaljujoč njemu stopa še globlje v smeri korenin rocka in ritem & bluza.

Edino ‘slabost’, ki pa to ni, vidim v intenzivnosti materije. Težko je namreč zbrano slediti 72 minutam neprekinjene kanonade, zato priporočam konzumacijo v vsaj dveh kosih. V vseh ostalih pogledih je Opet še en v vrsti najboljših albumov »najboljše jugoslovanske skupine vseh časov«.

Share