Mitja Reichenberg
Pred filmsko-glasbeno dirko
V nedeljo, 28. februarja 2016 se bo odvijala ponovno dirka se prestižne zlate kipce, imenovane Oskar. Čeprav je precejšen del splošne ljudske javnosti zagledan bolj v kategorije najboljšega filma in režiserja, je vendar za razvoj filmske umetnosti pomembno tudi to, kdo od avtorjev je tisti, ki je prepričal stroko, oko in uho žirije, da podeli kipec tistim, ki dajejo filmom osebni pečat – od igralcev in igralk pa vse do skladateljev in skladateljic filmske glasbe. Letošnje leto je še posebej zanimivo, saj se za oskarja za originalno partituro potegujejo kar štirje veterani, za najboljšo pesem (song) pa bistveno manj znana imena filmsko-glasbenega sveta. Čeprav ni mogoče s prav veliko gotovostjo predvideti izida, pa lahko morda osvetlimo nekaj idej, ki bodo (morda) vodile pri odločitvah. No, pa poglejmo in prisluhnimo.
V kategoriji za najboljšo originalno partituro je 5 nominirancev. Prvi film je Most vohunov (Bridge of Spies, Steven Spielberg, 2015), za katerega je glasbo napisal Thomas Newman. Thomas Montgomery Newman (rojen 1955), filmski komponist, nominiranec za kar 12 oskarjev za originalno filmsko glasbo, je v svoji karieri naredil več kot 100 filmskih partitur – kar ga nedvomno postavlja v sam vrh filmsko-glasbenih ustvarjalcev. Po filmu Skyfall (Sam Mendes, 2012) smo lahko njegovo glasbo slišali v drami Stranski učinki (Side Effects, Steven Soderberg, 2013), pa v komični biografiji Reševanje gospoda Banksa (Saving Mr. Banks, John Lee Hancock, 2013) ter precej dobri kriminalki Sodnik (The Judge, David Dobkin, 2014). Nekaj pozornosti je vzbudila tudi njegova lahkotnejša partitura za film Eksotični hotel Marigold 2 (The Second Best Exotic Marigold Hotel, John Madden, 2015), v istem letu pa je naredil še partituro za štiriindvajsetega Bonda, tokrat z naslovom Spectre (Sam Mendes, 2015) – ki pa letos tekmuje za najboljši song. Morda je Spielberg v filmu Most vohunov dovolj dobro uporabila Newmanove ideje, Newman pa je znal dobro prisluhniti režiserjevim drobnim pogledom.
Kot druga partitura je nominirana glasba za film Carol (Todd Haynes, 2015), za katerega je glasbo napisal Carter Burwell (rojen 1955), filmski komponist bratov Coen, njegov glasbeni podpis pa večkrat najdemo tudi pri režiserju Spike Jonzeu in nekaterih drugih bolj ali manj uspešnih projektih – tudi z Billom Condonom je že sodeloval, kar pomeni, da sta vedela, kaj ju čaka. Med opaznejšimi partiturami Cartera Burwella so zagotovo Storyville (Mark Frost, 1992), Nevarna ženska (A Dangerous Woman, Stephen Gyllenhall, 1993), Fargo (Joel in Ethan Coen, 1996), Bogovi in pošasti (Gods and Monsters, Bill Condon, 1998), Biti John Malkovich (Being John Malkovich, Spike Jonze, 1999), Ni prostora za starce (No Country For Old Man, Joel in Ethan Coen, 2007) in Pravi pogum (True Grit, Joel in Ethan Coen, 2010). Film Peta veja oblasti ( The Fifth Estate, Bill Condon, 2013) ga je morda postavil v novo luč – predvsem zaradi izbora glasbenega tkiva in izraza; tokratna Carol pa sicer ne prinaša prav veliko novega v njegove glasbenem izrazu, morda je celotna partituro še najbolj zanimiva zaradi precej komornega glasbenega vzdušja in intimističnih tonov, ki se oddaljujejo od velikih hollywoodskih produkcij.
Naslednji film, ki je že dvignil precej prahu, je Podlih osem (The Hateful 8, Quentin Tarantino, 2015), kjer pa sodeluje prava ikona filmsko-glasbenih partitur: Ennio Morricone (rojen 1928). Kot komponist se je do sedaj podpisal pod več kot 500 filmov, kar ga postavlja brez dvoma v sam vrh filmske glasbe 20. stoletja. Zagotovo ni filmskega zanesenjaka, ki bi ne znal našteti vsaj nekaj njegovih znamenitih partitur, še posebej tistih, ki so nastale v sodelovanju z italijanskim režiserjem Sergiom Leonom. Do sedaj je bil za prestižnega oskarja nominiran že 6-krat, pa lahko zato domnevamo (tudi zaradi starosti in prestiža), da mu bo tokrat pa vendar uspelo. Prvo nominacijo je dobil za film Božanski dnevi (Days of Heaven, Terrence Malick, 1979), nato Misijon (The Mission, Roland Joffé, 1986), pa Nedotakljivi (The Untouchables, Brian De Palma, 1987), sledijo Bugsy (Berry Levinson, 1991), Malèna (Giuseppe Tornatore, 2000) in končno Podlih osem. Slednja partituro vsebuje precej tega, kar poznamo pod glasbeno znamko ‘Morricone’, torej tudi prepoznavnost orkestracije in melodičnosti, če pa bo vse to dovolj za zlati kipec, pa bomo videli v kratkem.
Tudi film Sicario (Denis Villeneuve, 2015) je postal s svojo glasbo, ki jo je napisal Jóhann Jóhannsson, precej zanimiv. Lahko bi celo rekli, da je zanimiv prav zaradi glasbe. Filmski skladatelj Jóhann Jóhannsson (rojen 1969) je pravzaprav prva Islandska oseba, ki je prejela Zlati globus (Golden Globe Award). To, da je skladatelj, je morda še toliko bolj zanimivo. Zlati globus pa je prejel prav za glasbo za film Teorija vsega (The Theory of Everything, James Marsh, 2014), kar ga je uvrščalo med velike potenciale za oskarja za filmsko glasbo lanskega leta. Kakorkoli – Jóhann Jóhannsson ima za seboj nekaj več kot 30 filmov, med katerimi so večinoma TV dokumentarci, kratki filmi in nekaj celovečercev. Morda se ga lahko najbolj spomnimo kot glasbenega kreatorja filmske drame Osebni učinki (Personal Effect, David Hollander, 2009) in pa akcijskega filma Zaporniki (Prisoners, Denis Villeneuve, 2013) – kar pomeni ponovno sodelovanje z istim režiserjem, kar je precej dobro. Glasba v filmu Sicario je po svoje precej inventivna, modernistična, pa tudi žanrsko domišljena in uravnotežena s samo zgodbo. Glede na to, da gre za kriminalno akcijsko dramo, je jasno, da v njej ne manjka sunkovitosti, močnih glasbenih učinkov in pa ritmičnih repetitivnih zank, ki so kar precej značilne za sodobne pristope do takšnih filmskih rešitev.
Sledi filmska saga Vojna zvezd: Epizoda VII – Sila se prebuja (Star Wars: Episode VII – The Force Awakens, J. J. Abrams, 2015). Morda je to film, ki je stavil še na najhitrejšega konja, kar pa je resnični starosta filmske glasbe, John Williams (rojen 1932). Prav tako, kakor Morricone, predstavlja steber filmskih partitur glasbene zgodovine, sicer pa je že dobitnih petih oskarjev in mnogih nominacij za originalno filmsko glasbo. Zagotovo ga ni ljubitelja filma, ki bi ne poznal njegovih melodij za filme, med katerimi so Harry Potter, pa Superman, Jurski park, pa franšiza Indiana Jones, omenimo pa lahko še znamenitega E. T. vesoljček, pa Sam doma, Hook, J.F.K., A.I. Umetna inteligenca, Kradljivka knjig, Schindlerjev seznam, Spomini gejše – in vse do prvega velikega uspeha s filmsko glasbo za legendarno Žrelo (Jaws, Steven Spielberg, 1975) s katerim se je pravzaprav pričelo Williams-Spielberg veliko filmsko prijateljstvo in skoraj neprekinjeno sodelovanje. Tokratna partitura za Vojno zvezd je nekakšen povratek v Williamsovo preteklost, v davno leto 1977 in v čas prijateljevanja z Georeom Lucasom. Res je, da v glasbenem smislu ne prinaša ničesar novega, morda pa gre za neko obliko glasbene renesanse, ki se po tridesetih letih pač vrača tja, kjer se je (v kozmosu) vse skupaj pričelo.
V kategoriji za najboljšo pesem (song) pa so nominirani naslovi filmov, ki prav tako zaposlujejo filmsko javnost s tem, kar (po glasbeni plati) prinašajo v svet industrije glasbene zabave. To pa je predvsem denar. Tako je nominirana skladba Earned It, pod katero se podpisujejo The Weeknd, Belly, Jason ‘Daheala’ Wuenneville in Stephan Moccio, gre za song iz razvpitega filma Petdeset odtenkov sive (Fifty Shades of Grey, Sam Taylor-Johnson, 2015). Sledi pesem Til It Happens to You iz filma The Hounting Ground (Kirby Dick, 2015) v izvedbi in avtorstvu Diane Warren in pa Lady Gaga. Morda je nekoliko bolj zanimiv song Manta Ray iz filma Racing Extinction (Louie Psihoyos, 2015), pod katerega sta se podpisala J. Ralph in Antony Hegarty. Mnogi gledajo z velikim zaupanjem na zmago pesmi Writing’s On The Wall, avtorjev Sama Smitha in pa Jamesa Napiera – saj gre za film Spectre (Sam Mendes, 2015), najnovejšega Bondovega popotovanja po svetu kriminala in lepotic. Kot poslednjo nominacijo za najboljšo pesem je prejela še Simple Song #3, pod katero se podpisuje David Lang, govorimo pa o filmu Mladost (Youth, Paolo Sorrentino, 2015), kar je tudi edina nominacija tega filma in le del celotne partiture, ki jo je David Lang za ta film napisal.
