Suicide : Suicide (Red Star, 1977)
V govoru o glasbenih skupinah – dvojcih, teh najmanjših socialnih agregatih za delanje godbe – ne gre brez newyorškega dvojca Suicide. Vse v zvezi s to postavo, ki jo tvorita Alan Vega in Martin Rev, to sta umetniški imeni Borucha Alana Bermowitza (roj. 1938) in Martina Reverbyja (roj. 1947), je narobe in prav. Anomalija, ki potrjuje, da se brez odklonov od postavljenih norm v katerikoli umetnosti redko pripeti kaj prismuknjenega, prodornega, izzivalnega, pionirskega, prevratniškega, ma, zares dobrega.
Začnimo z recepcijo pišočega, ki je Suicide prvič slišal na ljubljanskem Radiu Študent konec sedemdesetih let. Temačen, do konca nevrotičen, morbiden komad, ob katerem je streslo um, zmrazilo telo, je bil obupa in tesnobe poln »Frankie Teardrop«: v njem glavni lik, brezposeln mlad delavec v stiski ubije ženo in otroka, stori samomor in odblodi v pekel. Ta desetminutni komad ni bil ne v dnevni glasbeni opremi, ne v oddaji, namenjeni punk rocku, marveč v oddaji, posvečeni eksperimentalni glasbi, ki jo je pripravljal Slobodan Valentinčič (in njegova znamenita OM produkcija).
Pozneje je v anale sicer prišla izjava angleškega pisatelja Nicka Hornbyja, da je »Frankie Teardrop« komad, ki ga poslušaš le enkrat, kar na neki ravni potrjuje, kako močan je (bil) prvi stik z njim. Ne da se ga izbrisati, vračanje k njemu, njegovo podoživetje pa v bistvu res ne pojasni hude anksioznosti, ki se kopiči ob prvem poslušalčevem izkustvu. Kvečjemu razvozla zgodbo, mučen primitivni elektro-drom in njegov šumeči utrip, čez katerega gre pripoved Vegovega glasu z vmesnimi kriki in tiki in neenakomernim dihanjem in premolki, vrednimi atmosfere sicer po datumu poznejšega Kubrickovega filma The Shining.
Sam sem potem še nekaj let z nestrpno grozo čakal nanj v glasbenih opremah RŠ, ga sicer bolj redko dočakal, zato pa sem vmes po kapljicah slišal vse druge s prvenca Suicide iz leta 1977, komade »Ghost Rider«, ki je prava rokenrol antiklasika, »Che«, »Rocket USA«, »Johnny«, »Cheree«. Vmes je vletel še drugi album dvojca, Suicide: Alan Vega and Martin Rev (1980), ki ga je – »normalnejšega« – normalno hlastno popadel britanski rock tisk in ga postavil na piedestal nesmrtnih, kar je bil prej simptom priznanja spregleda prvenca, njegove nenavadnosti in absolutne neumestljivosti v žanrskem zgodovinjenju punk rocka, tako ameriškega, se pravi predvsem newyorškega, kot britanskega. Prišlo je seveda tudi do krasnih glasbenoindustrijskih nesporazumov. Suicide so med drugim postavili kot predkupino The Clash, za kar so si, podobno kot številne druge skupine, prislužili gnev in psovanje množične publike, ki je čakala na svoje ljubljence. Toda to so bile po malem že predvidljive reči.
Vnazajsko kronanje, »iskanje prvih«, urejanje in popravljanje evidenc je konjiček žanrskih zgodovin, to jih poganja. Velja, da so ga v zvezi s Suicide skoraj vsi po vrsti pokronali, čeprav so prvi album nekateri zgledno opazili, naknadno pa so bend pograbili in ga na seznam vzorov uvrščali karseda raznolični bendi in ustvarjalci (če ne verjamete, pojdite pogledat na Wikipedio, seznam je impresiven in dolg, celoten zapis o Suicide pa kar temeljit in verodostojen).
Zato raje začnimo s tistimi, ki so ga na kraju samem, v boemskem, a tudi socialnem razsulu downtowna Manhattna, že v sedemdesetih letih pred izidom plate prvi zares vzeli za svojega in so Suicide nedvoumno postavili za zgled tega, kako streči stvarem v mladi umetnosti, ali, če hočete, prosto po najstnici Lydii Lunch, »anti-umetnosti«. To so bili dejansko mladi ustvarjalci iz vrst newyorškega anti-punkovskega anti-vala, no wavea – zanje je Suicide in predvsem Vega s svojimi nastopi, z art performansom, ki je bil zlovešč, maničen in ogrožajoč obiskovalce z verigo v rokah, s katero je v klubu Max Kansas City hodeč po mizah klientele raztreščil vso steklenino in v enem mahu pometel z njimi, razgnal in dobesedno izpraznil plac, poosebljal vse pravšnje, kar je heterogena NY-punk druščina iz kluba CBGB, naj gre za Ramones, Talking Heads ali Debbie Harry, po njihovem zakockala ali se celo pustila prodati. Ti ne-valovci kratkega samoukinitvenega daha so predvsem cenili odpadnike z glavne robne scene: Vego, nadarjenega likovnega umetnika in diplomiranega fizika, ki se je šel performance v trash-noise-elektro-psihobilly dvojcu (in je dobil zgledne dratarske podaljške in avtorske sodobnike v The Cramps), Richarda Hella, divje lepega pesnika med punk rockerji, ki je resda zložil neuradno newyorško punk himno »Blank Generation«, a ni bil lavreat oziroma ni imel statusa kot poetesa Patti Smith, in Roberta Quinea, pravega matematika med kitaristi, pleščca v suknjiču, ki je trdo znanost opustil in se posvetil omami električnega ojačevalca, šestih strun in zavratnih substanc in prispeval prvi originalni »anahronizem anahronizmov«, jedki eksperimentalni punkovski kitarski solo (med drugim zabeležen ravno na »Blank Generation« Richarda Hella in Voidods).
Vse rock zgodovine in tudi zgodnejši zapisi o newyorškem punku so dvojec Suicide res navajale kot proto-punkovski bend, v glavnem pa je bilo to edino, kar so naredili, preden so ga zavrgli. Martin Rev je v nekem intervjuju to kar lepo pojasnil približno takole: avtorja notorične »ustne zgodovine« newyorškega punka Legs McNeil in Gillian McCain (Please Kill Me: The Uncensored Oral History of Punk, 1996) sta z nama naredila triurni intervju, na koncu pa je v knjigi nekaj izjav, ki podčrtujejo in se ujemajo z njunim opisom, poveličevanjem »scene« kot socialno povezane nihilistične združbe neskončnega zadevanja in seksualne transgresivnosti.
Pravzaprav je v knjigi le citat Alana Vege, da je po videnem koncertu Iggyja in The Stooges dojel, da je Iggy edini pravi odgovor na jebeno leto 1969, da je pravi teater, poosebljenje teatra, ker na odru ni igral kot drugi, marveč je v dvajsetih minutah norosti, metanja z odra, krvavenja zaradi ureznin s strunami kitare prenesel vse steklenice in vrtnice, ki jih je vanj zmetala publika. To – »prečudovito doživetje« – naj bi Vegi spremenilo življenje, ker je dojel, da »je vse, kar sem do zdaj počel, navadno sranje«.
Skratka, v to shemo zgodovinskega osmišljevanja punk rocka Suicide ni čisto spadal. Martina Reva postavanje in ponočevanje v luknjah ni preveč zanimalo.Tudi drugače je bil Suicide prezgoden in hkrati prepozen. Prezgoden, ker je v osnovnih konturah obstajal in deloval od leta 1970. Leta 1972 si je dvojec nadel ime po istoimenskem stripu iz drzne serije antijunakov o Ghost Riderju. Bil je del scene v nadvse pomembni podrtiji Mercer Arts Centra na spodnjem Manhattnu, kjer so do končnega fizičnega sesutja zgradbe leta 1973 redno v varnem krogu svojih nastopali New York Dolls in kjer je začela obratovati vplivna umetnostna (video in glasbeno eskperimentalna) galerija The Kitchen. Dvojec je redko javno nastopal, ker pravzaprav v mestu ni bilo kje igrati, a zato je redno vadil, muziciral in izvajal performance v svojem loftu, kjer je zgodaj odvrgel vso tipično inštrumentalno rockovsko, kitarsko šaro in jo zminimaliziral, do konca reduciral na klaviature, nekaj elektronskih efektov in primitivno ritem mašino. Kar je v osnovi fiksiralo in determiniralo njun nastop: statični Rev za elektronsko šaro in hipergibalni Vega, glas in divjanje.
Suicide je po drugi strani torej tudi zgodba, tesno povezana z newyorško art sceno, ki je gojila performans, hepeninge. Vega je bil kot obetavni likovnik z diplomo umetnostne šole (navsezadnje je ves čas precej uspešno razstavljal) že v šestdesetih del gibanja študentov umetnosti, Art Workers’ Coalition (podobno kot minimalist Charlemagne Palestine), ki je ostro z raznimi akcijami nastopalo proti muzejskemu art establišmentu, proti elitizaciji in komercialni banalizaciji MoMe (newyorškega Muzeja sodobne umetnosti). V rocku, muziki nasploh, je en del mlade likovne scene videl možnost udejanja in neoprijemljivega širjenja svojih idej, ki bi drugače obvisele – no ja, v galeriji. Tu Iggyjevo razodetje ni bilo zaman. Enaintridesetletni Vega leta 1970 navsezadnje ni bil več mulc.
Svoje prve nastope sta Vega in Rev (tedaj obdana z nekaj prehodnimi sodelavci) na ročno izdelanih letakih naslovila s »punk music mass«, kar je bila ena prvih novejših javnih označb neke godbe za pankrtsko, ki je sprevračala skrajno zaničevalen družbeni izraz v nekaj samozavestno odpadniškega. Tudi to je bilo posredno povezano z Iggyjem. Vega je sintagmo »Stooge punk« in posledično oznako za godbo pobral iz noro dobrega izliva o The Stooges kritika Lesterja Bangsa v članku za detroitsko glasbeno revijo Creem leta 1970 (rock kritika/esej vredna vsega branja in vsaj tule povzetka celotnega naslova: »Of Pop and Pies and Fun: A Program for Mass Liberation in the Form of a Stooges Review, or, Who’s the Fool?«). Skratka, naziv, sramotilnica punk je bila že v kontraobtoku, utrdil ga je seveda newyorški punkzin Punk, ki ga je januarja leta 1976 s kolegi, ki so redno zahajali v klub CBGB, začel izdajati prej omenjeni Legs McNeil (v prvi številki je bil intervju z Loujem Reedom).
Komadi, ki so izšli na prvencu leta 1977 pri neodvisni založbi Red Star bivšega manadžerja New York Dolls, so bili iz zbirke narejenih komadov, ki jih je dvojec izvajal od leta 1972 naprej. Izšli so seveda prepozno in v času fonografskega prodora “drugega” – uradnega (?) – newyorškega punk rocka. Fiksirali so nekaj, kar nikoli ni imelo tako določne oblike: Rev je vedno improviziral, med nastopi dodajal in odvzemal, spreminjal potek skladb, pritikal elektronsko šaro, šume, harmoniziral, podobno kot glasnik in ognjeviti nastopač Vega. Spoj osnovnega pop vzorca, skleščenega na skelet, z inovativno reducirano, a zvočno polno glasbeno obdelavo packanja in zoprne zvočne elektro-umazanije nikoli ni bil tako popolno ničev. Nič čudnega, da so ta izraz in njegove sestavine pozneje pograbile tako različne skupine in didžeji. Duo je skenslal sveto v untergrunt rocku, električne kitare in ohranil le njihove (tehnično proizvedene) efekte, ampak dobesedno, z odjeki glasu, ki so pomnoženi le v zlogih, ki jih zna vsak na pamet, a mu jih tu nekdo polaga, tišči v pamet ali direktno proti njej. Če je v Revovi igri klaviatur nekaj sledi Raya Manzareka (The Doors), je to prej kompliment kot ne.
To ni bil samo proto-punk, bil je proto-noise, onečaščeni psevdo-disko, ko je še lezel iz klozeta, avant-elektro-fonija proti kateri so v istem času precizno natančni Kraftwerk zveneli kot visoko preračunljiva človeška naprava brez napake, tu pa je bilo vse narobe in prav po otročje pop-bebavljeno in eksperimentalno in arhaično regresivno, tja do navidezno nedolžnih konzumerističnih petdesetih let, ki so tako ljubko v pesemcah naplavila tisoč in eno “baby” v roza oblekcah. Kako ne bi bilo, če pa je bila jokavost pevca rockabillyja s sentimentalizmom balad prignana do roba pretiravanj in čez, kjer proizvede povsem nasprotni učinek – ironični strip in jebeni “teasing”. Do Frankiejevih solza. Suicide – bend za vse letne čase.
