KONCERT: The Thing with Otomo Yoshihide – Klub Cankarjevega doma, Cankarjevi torki, 5. 10. 2010

Koncertno dogajanje v Ljubljani nam v teh tednih ponuja nemalo priložnosti za izvrstna zvočna doživetja. Drugače od mnogih pa tisto torkovo iz kluba Cankarjevega doma gotovo ni minilo po krivici neopaženo.

Zasedbe The Thing poslušalcem, katerih okus se nadgrajuje znotraj tistih domačih scen, ki najbolj izzivalno ter spoštljivo prišepetavajo publikam, ni potrebno posebej predstavljati. Spet power trio brez nedvoumne primere. Mats Gustafsson, Paal Nilssen-Love in Ingebrigt Haker-Flaten, tokrat s prispevkom prav posebne kvalitete ponujenim s strani japonskega avant kitarista Otoma Yoshihideja. Dosegli, so kar se doseči da. Presegli so pričakovanja.

Pa naj tokrat na nastop zasedbe The Thing opozorim s pomočjo primerjave s še dvema koncertoma, ki sta se nedavno zgodila v Ljubljani. Govorim seveda o izvedbah Full Blast Petra Brötzmanna ter Offonoff, katere recenzijo lahko najdete tudi na naslovih pričujočega medija. Preveč površnih opazk tu ne velja nizati, saj so si naštete zasedbe vendarle različne v mnogih ozirih, vendar pa verjamem, da je forma težjega svobodnega improviziranja, ki enakovredno vleče iz tistih bolj hrupnih rockerskih usmeritev kot free-jazzovskih tradicij, dovoljšen skupni imenovalec za osnovanje nekaj opisnih izjav. Programske sheme, ki nam nudijo take priložnosti, pa že po tem dejstvu naravnost štrlijo iz sivega povprečja koncertne organizacije pri nas.

Full Blast so nam pred tedni servirali glasno igro, ki je slonela predvsem na neulovljivem ritmičnem prekopicevanju s strani ritem sekcije ter na prefinjenih zvenih saksofonskih prepihovanj vodje Brötzmanna. Kadar so se umirili, je priložnost s krajšimi liričnimi vložki dobil predvsem saksofonist, vendar pa je kaj kmalu sledil ponoven rafal power tria, ne prav dosti obremenjen z razvijanjem tem ali postopnimi nadgradnjami zvočne pokrajine. Detajl se je skrival ravno v tistih specifičnih sposobnostih ritem sekcije na eni strani in prepihovalca na drugi. Drugačne težnje pa so nam tokrat razkrivali The Thing. Potrpežljivo in razpotegnjeno so gradili zvočni zid. Mnogi vstopi novih elementov v improvizirano krajino ter slušeča skupinska igra so pripomogli k stilski raznolikosti posameznih delov nastopa kljub temu, da so inštrumentalni odsevi specifičnosti glasbenikov kot posameznikov ostali zvesti njihovim izoblikovanim individualnim zvočnostim. Linearno grajenje, ki je v vsem bogastvu zaznamovalo tudi petnajst minutni bis, se je izkazalo kot bistveno in tisto, kar The Thing v tokratni različici postavlja na izrazito svoje in posebno mesto znotraj svobodnjaških godb.

Drugi vidik, ki ni tu nič manj zanimiv, je funkcija ritem sekcije ob omenjenem linearnem razvijanju improvizirane celote ter vtis enotnosti benda v zvoku, ki ga The Thing nekako uspejo podati in tako presežejo značilno free-jazzovsko porazdelitev odgovornosti inštrumentalistov na odru. Ko smo pred dobrim tednom lahko občudovali skupinsko igro tria Offonoff in tako v surovi obliki prepoznavali funkcijo Paal Nilssen-Lova kot mojstrskega   ustvarjalca odprte dinamike ritmičnega, ki je tako pomembna pri free-jazzovskih zvočnih ekskurzijah, smo v celotni silovitosti njegove prakse videli, kaj ga dela za enega najbolj zanimivih in takšni glasbi primernih bobnarjev danes. Tokrat je spet počel podobno, vendar pa je njegov prispevek v The Thing na zelo zanimiv način drugače posegal v širšo zvočno podobo. S slušečo igro vseh nastopajočih je njegovo ritmično utemeljevanje v primerjavi s koncertom Offonoff delovalo bolj dinamično vzročno v linearnem smislu, do izraza so prišli vidiki zapletenih bobnarskih vložkov, ki ne le obračajo, zatikajo in prehitevajo, ampak gradijo in dajejo iztočnice za naslednje nadgradnje. Linearno grajenje v sicer zelo enakomerno in vztrajno glasni izvedbi trših delov nastopa, ki so tudi tokrat bili pretežno prevladujoči v končni zvočni podobi, je ponudilo edinstven vpogled v notranje delovanje dinamike free-jazzovske zasedbe, ko nihče od nastopajočih nikoli v celoti ne stopi v ospredje (seveda z obvezno izjemo solo vložkov), ampak vsi z enakovrednimi individualnimi doprinosi spodbujajo kreativne rešitve in povratne odzive. Na ta način je tudi publiki namenjen pozitiven namig, ko je ponujen zares zanimiv in navdihujoč koncept, ki je sposoben brez zapadanja v enoličnosti držati pozornost poslušalca v kar najbolj usmerjeni osredotočenosti.

Morda bi v recenziji torkovega koncerta veljalo na prvem mestu izpostaviti nepogrešljiv doprinos japonskega kitarista Otoma Yoshihideja, česar sam nisem izvedel, vendar pa naj to dejstvo poveznem nad do sedaj napisano. Mats Gustafsson je celoten bend predstavil le z imenom tega izjemnega inštrumentalista, ki v najžlahtnejši maniri nadaljuje tradicijo dela japonskega free-jazza Masayukija Takayanagija ter drugih in se v veliki meri naslanja na trše rockerske ter noiserske zahodnjaške kitarske vplive, z distorzijo in wah wahom v ospredju. Kitarski izraz, ki ima v globalni sliki avantgardnih godb vedno manj predstavnikov, saj prepogosto zahaja v že prežvečene vzorce kitarskega egoizma, se je kot povezujoči člen izkazal za ključnega v improvizirani glasbeni govorici torkovega večera. Po eni strani zaradi vloge protiuteži Gustafssonu na saksofonu in elektroniki, ki je tako zelo zmerno in enakovredno odigral svoj prispevek, ter po drugi strani zaradi samega mesta kitare znotraj zasedb formiranih okoli ritmičnega jedra bobnarske baterije ter elektrificiranega basa je Yoshihide v svoji sicer odprti, tudi s prepariranimi momenti podprti, a pretežno jazz/blues rockerski maniri nadgradil glasbeni horizont tria The Thing s specifičnimi harmonskimi strukturami in z določeno zvočno barvitostjo. Tako je v zelo občutni meri prispeval k orisanem razvoju dinamične podobe. V počasnem prehajanju od tišjih in bolj izraznih trenutkov do huronskih divjanj na vrhuncih energičnih delov je odigral vlogo, ki je s stopnjevanjem in nadgrajevanjem v skoraj rockerskem duhu najbolj očitno krojila končno zvočno podobo torkovega večera.

Kar najširša množica elementov je zaznamovala tokratni dogodek serijalke Cankarjevi torki, tako je koncert v zvok raziskujoči predanosti s tihim praskajočim odzvenevanjem svojega kontrabasa zaključil Haker-Flaten, s tem pa podal naravnost navdušujočo zaokrožitev nastopa in nas prepustil nadaljnjim zvočnostim okoljnjega dogajanja. V uvodu večera, ki se je v klubu Cankarjevega doma tokrat pričel z aktivom poslušalk in poslušalcev, smo namreč slišali izvedbo kompozicije 4’33. Kako pomenljivo …

Share