Mitja Reichenberg

Preden napišeš, trikrat premisli – sploh, če je v igri katoliška cerkev

V žarišču (Spotlight, Tom McCarthy, glasba Howard Shore, 2015)

​Težko je verjeti, da resnično ni možno kakorkoli pravno, formalno, etično, moralno in kar je še te navlake, nastopiti proti rimsko-katoliški cerkvi, proti velekapitalistični ustanovi, režimu najbolj prikritih resnic o zločinih proti človeštvu, ki so jih zagrešili v imenu boga, katerega ščitijo, zastopajo in obvladajo le oni. V obupnem boju proti najrazličnejšim zlorabam, finančnim lažem, spolnim izprijenostim in podobnim lažem, ki so skrite za debelimi Vatikanskimi zidovi in dobro varovanimi ključavnicami, je pravzaprav nemogoče zmagati. V filmu je izrečen pomenljiv stavek, ki da pravzaprav najbolj misliti. Pravi takole: ali je možno zavrniti boga? Ker je RKC edina nositeljica vseh resnic in njen poglavar papež nezmotljiv, potem je logično, da se vsakdo, ki se postavi nasproti temu sistemu, a priori onemogočen, izigran, uničen. In lahko verjamemo, da tudi Pulitzerjeva nagrada k temu ne pripomore. Še vedno se za debelimi zidovi dogaja vse tako, kakor se je pred sto, tristo ali tisoč petsto leti. Samo naprave so drugi, drugačne metode, a cilj enak: vladati svetu. Za vsako ceno, z vsemi sredstvi, na vse načine.

Film V žarišču je izredna pripoved o tem. A je nadvse pomemben, kar prihaja v kinematografe prav v času, ko bodo krščanske sredine obujale svoje pomladno obredje, slavile velikonočne zajce, barvale jajca in še naprej lagale ljudem dobre volje. Zanimivo je, da film V žarišču nosi kar 6 nominacij za oskarja – škoda, da ne za glasbo. Naredil jo je namreč Howard Shore, znanec in dobitnik zlatih kipcev za glasbo v preteklosti. Torej – za kaj pravzaprav v filmu sploh gre. To je zgodba o resničnih novinarjih, ki so za svojo raziskavo prejeli Pulitzerjevo nagrado, prikazuje pa dolgoletno delo skupine preiskovalcev časopisa Boston Globe, ki so se lotili razkrivanja obtožb o zlorabah mladoletnikov v katoliških institucijah. Kljub pomanjkanju denarja in načrtnem zanikanju odgovornih, se odločni novinarji prebijajo preko gore arhivskega gradiva in birokratskih ovir, razkritje resnice in prekinitev molka pa očrni najvišje predstavnike cerkve, pravnike in politike po vsem svetu. V filmu igrajo Michael Keaton (Walter Robinson – Robby), Mark Ruffalo (Mike Rezendes), Rachel McAdams (Sacha Pfeiffer), Liev Schreiber (Marty Baron), Brian D’Arcy James (Matt Carroll) in Stanley Tucci (Mitchell Garabedian). Resnična zgodba je povzročila krizo v eni najstarejših institucij na svetu, a kakor lahko vidimo, ni zaleglo. Vse to je tedaj sprožilo val razkritij po vsem svetu, saj je film prikaz ene največjih zločinskih zgodb sodobnega časa, kjer so na drugi strani zakona katoliške ustanove, velika mati cerkev, mnoge pravne in vladne ustanove, posamezniki in inštitucije. A psi so lajali, vojaki so padali, karavana pa je šla naprej enako, kakor že dva tisoč let.

Glasbo je naredil Howard Shore (rojen 1948), že legendarni znanec filmske glasbe in velikega platna. Tokratna partitura ima osemnajst samostojnih enot in prav je, da jim prisluhnemo. Otvoritvena tema je vsekakor Spotlight, na klavirski igri sloneča nekoliko meditativna melodija, s katero se film identificira skoraj ves čas. Shore je predvidel rahlo, celo nekoliko v komornost umaknjeno orkestracijo, s katero ne stopa toliko v ospredje, kakor pa v samo filmsko pripoved. Druga glasbena tema je Deference and Coplicity, kar odpira vprašanje širine problema, s katerim se imajo namen srečati. Gre sicer za manjšo in krajšo glasbeno zamisel, toda prav njeno vrtenje okoli ene same harmonske osi nam da vedeti, da se tudi z ušesi gibljemo v začaranem krogu kokoši in jajca. Shore nadaljuje z Investigate Journalism in pokaže, kako je denar tisti, ki obrača resnico tja, kamor pač hoče. In RKC ima zagotovo denarja toliko, kolikor hoče. Glasbena pripoved se nadaljuje v del, naslovljen Legacy, kjer pa klavir prevzame ponovno vodilno pripovedno vlogo. Ne moremo prav zanikati, da je to instrument tega filma – morda pa prav zaradi tega, ker ima črne in bele tipke. Torej nasprotje – kakor obstaja na eni strani laž in na drugi resnica. Ni polovične laži in ni polovične resnice. A cena za to spoznanje je največkrat zelo velika – a boga očitno ni možno zavrniti.

Sledi The Directories, nekakšna pulzivna medigra, ki pa v film vnaša nekaj dinamike in sodobnejše, skoraj popularne melodike. Njen razvoj je predvidljiv – Keep Silent. To je edino, kar lahko ustvarja resnico laži, ki se jo plete še dve tisočletji in na kateri je nastal Vatikanski imperij. Glasba se osredotoča tako rekoč na en sam ton, ki je nekakšno osišče melodičnega dogajanja, sredina težav. Temu sledi tudi Summer Investigation, ki z nekaj dodatnimi ritmi popestri sicer monotono prelaganje papirjev in iskanje možnosti. Elegična in nekoliko pretresljiva, sicer pa dokaj tipična je melodija The Children, kater se Shore posveti v vseh svoji maniri. Padajoča melodija je kot upanje, ki z leti plahni, njena dur-mol kombinacija pa nihanje med pravico, resnico in občo lažjo. Sledi Pressure of the Church, glasba, ki se ni mogla izogniti oddaljenemu zvoku in reminiscenci moškega vokala, kakor zborovske cerkvene mantre, temnega odzvena preteklosti. Tudi The Sealed Documents se pojavi in izzveneva v tem duhu, saj se skupina novinarjev očitno bliža nevarnemu robu, nabrušenim politikom in pravnikom, za katerimi pa stojijo cerkveni veljaki, ponovno pripravljeni pognati inkvizicijsko kolesje. Del The Globe Newsroom je skoraj žalostinka, iz katere veje nekaj nemoči in nekaj obupa vseh, ki so v delu vložili toliko osebnega truda, da jim je le-to popolnoma spremenilo ritem lastnega življenja.

Courthouse odpira stare klavirske teme in rane, se vrtinčni okoli samega sebe in prepoznava glasbeni utrip enosti, po eni strani spokojnosti, po drugi pa ujetosti v nemogoče kombinacije izjav, pričevanj ter laži, ki so postale resnice. Šele Practice and Policy pokaže na nekaj več dinamike in ritmične vznesenosti in samo upamo lahko, da se bo ta energija lahko prenesla naprej v najbolj oddaljene in mračne kote vseh, ki so bili s strani cerkve tako ali drugače življenjsko izigrani, pohabljeni in uničeni. Ko govorimo o odgovornosti najvišjih dostojanstvenikov, je vsekakor pričakovati znano aroganco, odklonilnost in zavezanost skupnosti. Tako pa City on the Hill pokaže na Boston kot na prvi domino, ki mora očitno pognati v padanje še kakšnega. Sledi Pain and Anguish, kar je resnično trpka in v sebe zaprta klavirska meditacija na štirih tonih, notorično ponavljajočih se sekvencah, ki se nikakor ne morejo osvoboditi svojih strahov, fantazem in poškodb duha. Kako je možno zavrniti boga? Temu sledi zato del Night Mass, odrešilna melodija iz dela The Children, ki na neki način preglasi temno glasbeno zgodbo.

Film končuje z zadnjima deloma partiture: Delivering the News, ki se brez velike pompoznosti poda v zgodbo zvočne pripovedi, vezano na klavirsko igro samega začetka, polno drobnih glasbenih fraz, s katerimi se tke podlago možne resnice. In za zaključek nekoliko katarzični glasbeni optimizem, predstavljen v naslovu The Story Breaks, z upanjem in določenim svetlim zanosom obarvana glasba, ki pa v svojem zaključnem delu potone v klavirsko elegijo, sestavljeno iz melodije The Children. Shore nam pove, da vsaj glasba ni pozabila, kje je jedro premišljevanja za boljš svet. Za Pogumni novi svet (Brave New World) – kakor je leta 1932 že zapisal Aldous Huxley. Morda je bil celo nekoliko preveč optimističen – prav tako, kakor George Orwell v svojem 1984.

Mi namreč sedaj živimo oba romana: vendar v nekoliko poslabšanih, slabo vezanih in z mnogimi napakami tiskanih izdajah.