POSLUŠAJMO FILME: Carol

Mitja Reichenberg

Vsaka stvar se vedno sklene v krog

Carol  (Todd Haynes, glasba Carter Burwell, 2015)

Pravzaprav ni bližnjic do nobenih stvari, ki nam v življenju kar koli pomenijo. Za vsako je potrebno nekaj žrtvovati, nekaj izgubiti, privoliti v kompromis – in na koncu tudi nekaj pozabiti. Res pa je, da želi današnji čas prikazati možnosti, kakor da to ni več potrebno. To pomeni, da želi prepričati, da je možno priti do skrajnih užitkov, lepot in spoznanja tudi nekako na hitro, po bližnjicah in sploh na preprost način. Samo prave ljudi je potrebno poznati, pa dovolj denarja je potrebno imeti – in že je vse možno. Morda to res drži, a le za nekaj časa. Ker je to iluzija o življenju, kakršnega bi želeli, da je. Vendar ni in nikoli ne more biti. Sploh ni čudno, da je film Carol nominiran za kar 6 oskarjev, saj posega po izredno občutljivi tematiki, ob tem pa ga je naredil še režiser, ki ga poznamo še najbolj po njegovi drami Daleč od nebes (Far from Heaven, 2002; kjer je glavno vlogo prevzela Julianne Moore) in za katero je bil tudi nominiran za zlati kipec. Sicer pa je film Carol britansko-ameriška romantična drama, ki temelji na romanu The Price of Salt, ki ga je napisala Patricia Highsmith. Zgodba se odvija v New Yorku leta 1952 in prikazuje mlado fotografinjo ter njeno razmerje s starejšo žensko, ki prestaja naporno ločitev. Ženski imata zelo različni porekli. Norme tistega časa so zanju velika ovira, vendar druga drugo nezadržno privlačita. Therese Belivet, mlada ženska v srednjih dvajsetih, dela v manhattanski veleblagovnici in sanja o boljšem življenju, ko spozna Carol (Cate Blanchett), privlačno žensko, ujeto v zakon brez ljubezni. Med njima takoj preskoči iskrica, nato pa se nedolžnost prvega srečanja zabriše in njuna povezanost se poglobi. Ko se Carol osvobodi zakonskega jarma, začne njen nekdanji mož Harge (Kyle Chandler) dvomiti, da je sposobna mati, saj se razve za njeno razmerje s Therese in za tesen odnos z najboljšo prijateljico Abby (Sarah Paulson). Glasbo je napisal Carter Burwell (rojen 1955) in mu je tole prva nominacija za oskarja za originalno partituro.

Glasbo k temu filmu je prispeval Carter Burwell, filmski komponist bratov Coen, njegov glasbeni podpis pa večkrat najdemo tudi pri režiserju Spike Jonzeu in nekaterih drugih bolj ali manj uspešnih projektih – tudi z Billom Condonom je že sodeloval, sedaj pa je svoje delo prekrižal še s Toddom Haynesem. Med opaznejšimi partiturami Cartera Burwella so zagotovo Storyville (Mark Frost, 1992), Nevarna ženska (A Dangerous Woman, Stephen Gyllenhall, 1993), Fargo (Joel in Ethan Coen, 1996), Bogovi in pošasti (Gods and Monsters, Bill Condon, 1998), Biti John Malkovich (Being John Malkovich, Spike Jonze, 1999), Ni prostora za starce (No Country For Old Man, Joel in Ethan Coen, 2007), Pravi pogum (True Grit, Joel in Ethan Coen, 2010) ter Peta veja oblasti (The Fifth Estate, Bill Condon, 2013). Paritura za Carol pa ga postavlja delno v novo luč – predvsem zaradi izbora glasbenega tkiva in izraza. Poglejmo in poslušajmo, kako je s tem.

Celotna partitura ima 24 delov, med katerimi zagotovo nekateri izstopajo na ta način, da so resnično vredni nominacije, ostali pa so več ali manj dobri, predvidljivi in učinkoviti. Prvi del se imenuje Opening in nam dejansko razkaže glasbeno paleto, s katero kasneje Burwell tudi razpolaga. Zvok klarineta, oblita godala in vsekakor klavir, so temeljni aduti, na katere se glasba v tem filmu naslanja – in na katere je skladatelj stavil. Ker gre v osnovi za izredno intimno in trpko opisano pot ženske, ki spoznava v sebi več ljubezni, kakor jo je bil sposoben videti in slišati njen mož, je tudi glasba več ali manj obrnjena vase, v svojo kontemplacijo in izžarevanje. Drugi del ima preprost naslov Taxi in je kratka in učinkovita glasbena ideja, postavljena v velik prostorski odmev, kakor bi Burwell hotel izgubljati stik s poslušalcem ter ga postaviti nekam daleč v nevidni prostor. Tretji del partiture je To Carol’s, kar je mogoče najbolj dodelana klavirska idila celotnega filma, v katero se ujame sam karakter glaven vloge, pa tudi njeno globoko čustvovanje, erotiziranje odnosa in vsekakor hrepenenje. Droben vokal, izgubljen v oddaljenem odmevu časa in prostora, je kakor klic sirene, da naj (Carol) vendar zapluje do otoka obljub. Sledi Datebook, nekakšen interludij celotnega glasbeno-filmskega pripovedovanja, saj s svojo motoriko spominja bolj na preigravanje, kakor pa na grajenje tematskih materialov.

Naslednji del se imenuje Christmas Trees, gre pa za že omenjeno glasbeno kontemplativnost in spoznavanje minljivosti, kar bi lahko preko godalnih figur, ponavljajočih se pravzaprav preko celotne kompozicije, razumeli tudi kot ujetost v spomin, sanje in želje. Ampak – saj božič je dejansko vse to, a ne? Še najbolj pa ujetost. Naslednji glasbeni stavek ima naslov The Train, kar daje Burwellu ponovno možnost uporabe igranja z odmevom, kakor bi bil pred našimi ušesi dialog. Vendar dialog, ki ga vodi začarana Echo, pogovor kot odmev in kot nesposobnost kreiranja svojega lastnega zvoka, svojega jaza in željá. Tako je klarinet, skupaj s klavirjem, glavni protagonist zgodbe, ki se kadenčno vedno nekoliko obesi, malodane izvisi nad globokim tonom kontrabasa. Tudi del z naslovom Packing nam ne ponudi prav mnogo novega, vendar v svoji klavirski intimi poišče najvišje tone in nas ogovori kot poslušalce in gledalce, ki moramo znati razbrati moč in nemoč odločitve, trpkosti bližine, ki hrepeni po svoji realizaciji. Tisi, ki bodo želeli videti film kot problem istospolnega odnosa, lezbičnega iskanja lastne identitete, bodo seveda zašli. Misliti in doživeti ga je možno le kot vprašanje ljubezni do Drugega, do tega, ki nas zrcali in ponudi toplo zavetje naših travm, misli in otožnosti. Res pa je, da so v tem svetu tega morda ženske še najbolj sposobne. Poškodbe, ki jih dobiva iz dneva v dan šovinistični moški svet, postajajo vedno bolj družbeno nevarne, moški pa nebogljeni ujetniki kapitala, fitnesa, kravat, bančnih računov, poslovnih kovčkov, uniformiranosti in lastnih travm.

Del z naslovom Lovers odpre pravzaprav vse glasbene kanale, omogoča poslušalcu, da vstopi v svet rahlosti in rahločutnosti ter se zave pomanjkanja le-tega v vsakdanjem svetu, izven magije filmske slikovne in zvočne pripovedi. Tudi Gun je postavljen v koncept filma, s svojimi temnimi, basovskimi toni pa Burwell orisuje temačno plat človekovih misli, nagona življenja in smrti. Ko se pojavi Over There imamo občutek, da smo iz najhujšega že splavali, vendar je trpkost tega glasbenega stavka prekrita s harfo, ki pa nas hoče očarati do te mere, da zaupamo njenim rahlim, trzajočim tonom. Kakor bi (že) hoteli slišati konec. Vendar ga še ni. Sledi Visitation, nekakšen glasbeni povzete uvod, ki pa se logično nadaljuje v To Court tako, da skoraj ne prepoznamo prehoda. Tudi del z naslovom Letter je postavljen v podobno glasbeno vzdušje, celotno pripoved pa prevzameta klavir in njegov nadvse subtilni odmev: pismo, kot samogovor, kot odmevanje naših misli in hrepenenj, v katera zavijamo upanje. Burwell se je očitno res ukvarjal z razumevanjem prostorskega dojemanja odzvanjanja, saj dobimo občutek počasnega prehajanja skozi film, ki nam pušča in dopušča nenehni občutek velikosti glasbenega dogajanja, malodane katedralski odmev sicer kratkih glasbenih fraz, vzdihov in izdihov. Del The Times se prevesi v konkretnejše in nekoliko bolj odločne harmonije in tone, spremeni pa se tudi ritmika celotne skladbe.

Tukaj je še izraziti Reflections, ki nas zaziba nazaj v omamo pričetka in sugestije, kar se nadaljuje v Crossing in prav Burwellovsko zaključuje v The End, v klavirski alegoriji celotne zgodbe. V filmu slišimo tudi smiselno postavljene glasbene citate, ki s svojo prisotnostjo dopolnjujejo pač tisto, kar ni bilo vedno na platnu izrečeno – in prav res dobro pa je to, da gre za izredno stare popevke, ki dajejo filmu še dodaten patos časovnega odmika. Tako slišimo Willow Weep For Me, pa Don’t Blame me, Peg of My Heart in These Foolich Things (Vince Giordano in The Nighthawks, 1932-1941), nesmrtne Why Don’t You Believe Me (Patti Page), Slow Poke (Pee Wee King) in za piko na i še No Other Love (Jo Stafford). In če ob vsem tem še kdo reče, da je nostalgija samo za ženske, potem ne razume, kaj pomeni nekoga resnično imeti rad.

 

Share