The Lounge Lizards : Big Heart (Live in Tokyo) (Island, 1986)
Junija 1989 so The Lounge Lizards, bend iz newyorškega East Villagea, odigrali svoj edini koncert pri nas v ljubljanskih Križankah na festivalu Druga godba. Precej velika reč je bila, da kultni bend newyorškega downtowna prihaja muzicirat k nam. Ni slabo, se je čvekalo in viselo v zraku, vsrkati nekaj avre tistega New Yorka, ki je kul, odbit, jebivetrski, alteršminkerski, metropolitanski, nevarno privlačen, nekako blizu občutenju tedanje Ljubljane. Šef benda John Lurie je bil za zunanji svet poosebljenje newyorške skuliranosti, drugače pa glasbenik, igralec, slikar, filmski režiser, maneken, lik s scene, o katerem sta pisarila Village Voice in New Yorker, za njima pa so povzemali vsi, od francoskega trendovskega art tiska do angleškega glasbenega. Za seboj je imel vloge v slavljenih neodvisnih filmih Jima Jarmusha Stranger than Paradise (1984) in Down by Law (1986). Zanju je prispeval tudi filmsko godbo, za prvega skupaj z Jill Jaffe, za drugega s soigralcem v filmu Tomom Waitsom. Že v filmskem prvencu Permanent Vacation je Jarmush Lurieju namenil vlogo osamljenega saksofonskega zblojenca, ki z glasbilom vandra po mestnih zakotjih in zavija v rog na vogalih.
The Lounge Lizards so bili izvrsten bend, ki je v svojo muziko vpletal tiste reči, ki se jih je tedaj pogrešalo v sodobnem jazzu in rocku, a ni bil ne jazzovski, ne rockovski bend, niti ni igral jazz-rocka. Kritik New York Timesa Robert Palmer je o njih zgodaj povedno zapisal (in to so tedaj povzemali vsi po vrsti), da so samosvoje zakoličili teritorij, ki se razteza zahodno od Charlesa Mingusa in vzhodno od Bernarda Herrmana, kar je bil huronski kompliment in znamenje, da je raznovrstna godba boemskega downtowna na velika vrata vstopala tudi v osrednji liberalni ameriški časnik in javnost. Precej čudno bi bilo, če kritikovo uho ne bi zaznalo posebnosti njihove muzike.
Za seboj so imeli drzni amaterski prvenec The Lounge Lizards iz leta 1981, ki je bil blizu kaotičnemu kreativnemu izrazu bendov kratkotrajnega no wavea (a je to sled tonska produkcija slavnega Tea Macera, zlasti stalno kitarsko drobljenje črepinj Arta Lindsaya, zvedla na barviti koloristični šok efekt); zatem živi album iz leta 1982, ki se je dejansko – povprečno in s slabšo vmesno postavo – loteval jazza, a je s tem padel v jazzovski svet in festivalski pogon v Evropi. Gradivu tedaj glasbeniško niso bili kos, čeprav se je Lurie precej izvirno loteval Monka, a manj kot na prvencu, kjer so ga res predrzno razstavljali in poenostavljali. Sledil je kratek premolk in potem je počilo z Big Heart (1986), s posnetki s koncerta v Tokiu, in leto zatem še z izidom studijskega albuma No Pain For Cakes (1987). Jasno je bilo, da je bend v novi postavi spet pošteno zadihal, stopil skupaj, opustil zgodnje simpatično jebivetrstvo in sarkazem in začel snovati prav originalno godbo, ki je imela močan podpis bratov Lurie, Johna in Evana, a tudi kolektiva. Norčij in prevratniški oponašanj je bilo konec, bend je bil koncertna atrakcija, zares močan, divji, subtilen, poln dovtipov in predelav različnih muzik in njihovih občutenj v novi podobi, nikoli poceni.
Vrnimo se k začetkom. Lurie mi je v precej dolgem intervjuju pred ljubljanskim koncertom o njih povedal tole: »V času od 1978 do 1980 si bil noter v sceni, če nisi počel ničesar in si se potikal naokoli. Če si kaj resnega počel, sploh nisi bil kul. Kariera ni bila kul, prava stvar je bilo žuranje. Bil sem zvezda, ampak počel nisem nič posebnega. Nobeden sploh ni vedel, da igram saksofon. Zavlekel sem se domov in igral solo vsak dan po nekaj ur. Ko smo potem igrali, so se odzvali:’O, moj bog, saj zares igra saksofon.’ Čim boljša je bila muzika, manj popularni smo bili. Mar ni to čudno.«
Štorija o tem, kako so v krogih zasloveli, je precej zlajnana. V njej so vse primesi pretiravanj, ki pa dovolj povejo o miljeju, kjer se je porajala, v tedanjem art-žurerskem-klubskem-galerijskem svetu downtowna. Ta diskurz naključnosti in lahkoživosti rad prikriva, utiša realne ambicije, željo po karieri, deluje kot slepilo in varovalka, iz katere se kujejo in zlagajo miti o začetkih.
Lurie je že prej igral v nekaj skupinah, predvsem je snemal kratke eksperimentalne filme, skladal je glasbo z mislijo na dolgometražni film – nekakšen soundtrack za pravi film, ki naj bi ga posnel: »Rabil sem 50.000 dolarjev, kar je danes nula, takrat pa je to nekaj bilo. Zamisel je bila napisati glasbo in jo posneti. Z njo bi hodil k ljudem z denarjem in jim komentiral: zdaj se bo zgodilo tole, zdaj to. Naiven pristop. Potem me je nekdo vprašal, če poznam kakšen dober bend, ki bi zašpilal kot predskupina orkestra Love of Life skladatelja Petra Gordona, tako, brez posledic, za sto dolarjev. In sem odgovoril: moj bend. Ki ga sploh nisem imel. Nisem bil nihče, ljudje so me poznali zaradi filmov. Zbral sem bend prijateljev, tu je bil še brat Evan. Ta postava je imela šesturno vajo, igrali smo glasbo, ki sem jo napisal za film. V klub so vsi prišli, ker so poznali mene in Arta Lindsaya. Naslednji dan smo bili v vseh časopisih. Kot veliki. A vse je bil štos. Potem smo zares začeli.«
Odločilno je bilo še nekaj drugega, ponovno prevzetna glava in izust. Po koncertu so Lurieja novinarji in prijatelji spraševali, kaj igrajo, in odgovoril je, da fake jazz. Morda je bil izraz v nekem smislu celo dejstveno točen, bil je ravno prav privihanega nosu in nečimrno nespoštljiv, usmerjen proti, toda spremljal ga je vso glasbeno kariero, ko se ni več šel »fejkane« sleparije, slabega posnemanja »prave stvari«, kar je bila nekakšna licenca za lastno početje. Lurie je sicer v intervjuju opozoril, da je zares občudoval samo dva benda s konca sedemdesetih – Jamesa Chancea in The Contortions (no wave) ter črnski improvizacijski trio Revolutionary Ensemble z violinistom Leroyem Jenkinsom (iz krogov chicaške AACM).
Prvi album je bil zaradi produkcije in boljšega glasbenega znanja precej bolj uglajena in urejena reč kot njihovi nastopi, za katere pričevalci (newyorški glasbeni sopotniki) pravijo, da so zažgali ravno zaradi duela med Lindsayevim unikatnim strganjem kitare (ni je znal igrati, uglašeno po svoje jo je ritmično zares rabil kot nekakšno hrupno strgalo) in Luriejevim saksofonom, ki je spuščal kratke, skopo odmerjene dramatične melodije z vibratom, podčrtovalke emocij iz prizorov kakšne kriminalke. (Zlobnejši znajo opravljivo pripomniti, da se je ta duel vodil tudi, ko je šlo za osvajanje ženskih src.) Lurie je s časovne distance samokritično ocenil, da so se mu po poslušanju albuma zdeli pretenciozni, polni pretiravanj in odvečnih gest.
Vseeno ne gre spregledati hrupne, vihrave otroškosti pri ravnanju s komadi in izkoristka inštrumentarija (Evan na orglah in rockovska ritemska sekcija, Steve Piccolo in Anton Fier), ki je med drugim dala nalezljivo zvit komad, kakršen je »Do The Wrong Thing« – naslov povzema neizrečeni credo scene, pravzaprav vsake glasbene srenje, ki išče noviteto, nov izraz in se pri tem opira na vse živo.
Kakor rečeno, bend je razpadel, Lurie ga je sestavljal in dejansko sredi osemdesetih za nekaj časa našel razmeroma stalno postavo, ki je po viharnem začetku druga “prava” postava The Lounge Lizards. Zrelejši in glasbeno iztanjšani, avtorsko močnejši Lurie je skupaj z Evanovim deležem vodil bend, ki je eden najmočneših podpisov newyorškega glasbenega downtowna in njegove estetike. Morebiti so bili The Lounge Lizards celo njegov najboljši bend – Alan Licht trdi, da so bili novi Jazz Messangers/Bluesbreakers downtowna, ključna oporna in izhodiščna točka za impro-sceno. (Kar velja dopolniti s tem, da sta člana te postave, Roy Nathanson in Curtis Fowlkes ustanovila skupino The Jazz Passengers, in vanjo privabila še tretjega člana, Marca Ribota.)
Big Heart je dokument tega, kako dobri so bili v živo. V The Lounge Lizards so takrat muzicirali: John Lurie (saksofoni), Evan Lurie (klavir), Marc Ribot (električna kitara), Eric Sanko (električni bas), E. J. Rodriguez (tolkala), Roy Nathanson (saksofoni), Curtis Fowlkes (pozavna), Douglas Bowne (bobni).
Za njim so v isti postavi posneli še album Voice of Chunk (1988), ki je po mojem najboljši studijski album benda. Nekaj komadov z njega smo slišali tudi v Ljubljani. Lurieju te njemu ljube postave ni uspelo obdržati, čeprav so se nekateri člani v bend še vračali, zato pa so se mu v devetdesetih priključevali drugi. Bend je bil pravi inkubator novih in novih downtownerjev, podobno kot Prime Time Ornetta Colemana. O tem priča dvojni živi album, posnet v Berlinu leta 1991.
The Lounge Lizards so res postali bolj jazzovski (bili so boljši inštrumentalisti), a obenem so bili bend z rockovskim oziroma funkovskim zagonom, ki se ni odpovedal eksperimentalni gesti, nenavadnim, sunkovitim domislicam; bili so poliritmični, vedno navitega pulza in kolektivne igre kratkih, odrezavih pihalskih aranžmajev (Curtis Fowlkes je briljiral na pozavni prodornega, razkošnega tona). Godben okvir je bil čvrst, izvedba pa se je vedno zanašala na navdih v skupini. Glasbenih referenc in kratkih odvodov v njej je mrgolelo, toda kombinacija v tej postavi benda je bila izjemna. Na glasbo, ki je bila v stalnem dialogu z jazzom (in ni bila nikoli mainstream jazz), se že dolgo ni plesalo, na The Lounge Lizards se je. Ribotov kitarski solo v komadu »Big Heart« utrjuje pristop kitarista, ki noče spadati nikamor, a vleče iz rockovske, bluesovske, sprevržene punkovske in še kakšne zgodovine glasbila. Lurie pa je že mojster nenavadnih skladb – skopih miniatur, ki postanejo koncertni tour de force; z naslovi, ki so zafrkantski, včasih hoteno neumni, drugič bolj prijazne sorte. Bend z veliko začetnico.
Po uspešni predstavitvi na Japonskem in snemanju koncertnega albuma v Tokiu so naslednje leto tam ponovno nastopali, postava je skoraj enaka, to pot je bobnal Tony Moreno.
Najprej predstavljamo video naslovnega komada »Big Heart«, ki ga je režiral sam Lurie, posneli so ga leta 1987 na Sardiniji. Potem pa sledi posnetek iz Tokia iz leta 1987 na turneji ob izidu živega albuma Big Heart. Repertoar je podoben in širši kot na posnetkih iz leta 1986. Jasno se pokaže, kako močan, živ in do konca uigran bend so bili The Lounge Lizards. To je (bilo) treba videti in slišati.
