Mitja Reichenberg

Dom je tam, kjer se počutimo doma

Brooklyn (John Crowley, glasba Michael Brook, 2015)

Razseljevanje, preseljevanje in potovanje – to je postal sedaj del našega vsakdanjika, pred pol stoletja pa je to predstavljalo dejansko zamenjavo in spremembo vsega, kar smo poznali in pustili za seboj. Film Brooklyn je posnet po nagrajenem romanu (Colm Toibin), spremlja pa življenje mlade Eilis Lacey (Saoirse Ronan), katere srce se znajde razdvojeno med dvema kontinentoma in človekoma. Leta 1952 mlada Eilis na sestrino pobudo zapusti rodno Irsko in odide iskat boljšo prihodnost onstran Atlantika. V prihodnosti se nadeja le polizanih igralcev ragbija, opravljanja v trgovini in slabega vremena. Ko ji prijazni duhovnik ponudi plačilo poti v Ameriko, takoj pripravi svoje skromno imetje, se s solzami v očeh poslovi od mame in sestre ter se odpravi v Brooklyn. Tam najde žareče luči, vrstne hiše in kričečo samozavest. Za Eilis je to povsem drug svet. Po težavni vožnji se v ZDA nastani v internatu in najde službo v veleblagovnici. Na plesu spozna zapeljivega Italijana Tonyja (Emory Cohen) in med njima se začnejo kresati ljubezenske iskre. Z njim spozna športne prireditve, Coney Island, testenine z omako in ljubezen. Nato se mora Eilis zaradi družinske tragedije vrniti na Irsko, pred tem pa se skrivaj poroči s Tonyjem. Doma so vsi osupli, kako prefinjena je postala. Med starimi prijatelji se dobro počuti – novi prijatelj, ki ga spodbuja njena mama, pa ji celo dvori. Eilis se mora kmalu soočiti s presunljivo izbiro med dvema moškima, dvema državama, med dolžnostjo in pravo ljubeznijo. Tako razpeta med svojim novim življenjem in obveznostjo do družine skuša ugotoviti, kje je njen resnični dom, kje je njeno srce. Režiser filma je John Crowley, komponist Michael Brook (rojen 1952), film pa je bil nominiran za kar tri oskarje: za najboljši film, za glavno žensko vlogo (Saoirse Ronan) in najboljšo predelavo scenarija (Nick Hornby). Žal je ostalo samo pri nominacijah. Vsekakor pa naj nas zanima bolj tista filmska plat, ki se sliši – torej filmska glasba, ki pa je vsekakor zanimiva in pristna.

Michael Brook je sicer s svojim filmskim opusom več kot petdesetih filmom že kar prisotno ime velikega platna, vendar se ga najprej lahko spomnimo kot skladatelja izpred nekaj let, ko je naredil glasbo za precej odmeven film z naslovom V divjino (Into the Wild, Sean Penn, 2007), dramo o resničnem tragičnem popotovanju mladega Chrisa MyCandlessa, ki po opravljeni diplomi ne vidi več smisla življenja v urbanem svetu. S podobno dramsko glasbo se je podal tudi v pripoved za film V višavah (Aloft, Claudia Llosa, 2014), nekaj posebnega v njegovem filmsko-glasbenem opusu pa je partitura za misteriozno dramo Razbito (Wrecked, Michale Greenspan, 2010) – saj se je podal v drugačne vode. Tokratna partitura za film Brooklyn ima kar 24 delov, pa je dobro, da nekaterim bolj natančno prisluhnemo.

Brook pričenja film s predvidljivo uvodno glasbo, naslovljeno kar Opening Titles. Predstavi nam subtilno orkestracijo, ki temelji na klavirski igri in v dialogu s klarinetom. Zanimivo druženje se spoji še z violino, nekoliko Irsko obarvano melodiko in preprosto harmonsko shemo. Skoraj dovolj, da oriše vse, kar bo v filmu potreboval. Naslednji stavek ima naslov Packing for the Voyage, torej nekakšno glasbeno pripravljanje prtljage za na pot, ki povzema že pripravljene melodične elemente samega začetka. Brook nas nato popelje v glasbo z naslovom Seasick, kar je mestoma celo komično obarvana zvočna kulisa ob spoznavanju in čutenju morske bolezni, s katero se mora mlada Eilis spoznati. Temu sledi Deck Discussion, nekakšne predpriprava na vse, kar jo ima čakati na novem kontinentu. Tudi Arriving in America ne pomeni velikega glasbenega obrata, prej povzetek glavne teme uvoda, nato pa nekaj dodatnih nostalgičnih tonov violine in seveda nepogrešljivega klavirja. S tem bi lahko zaključili prvi del glasbene zgodbe.

Nadaljevanje nas najprej seznami z drobnimi melodičnimi elementi v delu z naslovom Eilis Starts Work, torej z njeno službo in prvimi koraki k samostojnosti. Vse to se pretopi v Homesick, pizzicato domotožje, kratko, enominutno premišljevanje o novih poteh in spoznanjih. Sledi Letter from Home, ki pa pomeni novo filmsko, vsebinsko in glasbeno preokretnico. Glasba je nekoliko preveč predvidljiva, otožna, stopajoča na mestu brez pravega navdiha – čeprav bi točno na tem mestu prav vse to potrebovali. Slika in glasba nam kažeta isto in enako zgodbo – to pa nikoli ni prav posebno dobro. V nadaljevanju slišimo Bookkeeping Class, kar ni prav posebej posrečena medigra, nato pa Tony Asks Elilis Out. Prav ta del je morda najbolj premišljena glasbena poteza filma, ki jo Brook postavi v naša ušesa, pa iz nje potegne bolj malo materiala. Sicer ga nadaljuje v Letter to Home, torej v pismo, ki ga Eilis piše svojim na Irsko. Klavir ponovno odpre del Things Are Looking Up, a se ob ponovno pizzicatu in preigravanju dokaj predvidljivega materiala izgubi v slikovni pripovedi filma in mestoma (pre)gostih dialogih. Brook se ponovno ozre v nekaj bolj natančno izdelanega glasbenega materiala v delu Rose Dies, a mu nameni premalo glasbenega prostora. Sledi predvidljiv Mourning, kar je nekakšna elegija s klavirskim preigravanjem, enostavnim nizanjem razloženih akordov in v godalo položenih harmonij.

Del z naslovom Proposal se dobro vpne v filmsko zgodbo, še posebej njegov zaključek, ki poskuša povezati prvo, osnovno glasbeno temo, z njenim nadaljevanjem. Škoda, da Brook ni uporabil nekoliko več idej pri variacijah, saj se je oprijel zgolj nekakšnega ponavljanja. Tudi Gettin Married je v duhu uspavanje in žalostinke, čeprav s svojo kratkostjo ne predstavlja velikega obrata. Že znan in predvidljiv klavirski zvok se nasloni na Rose’s Grave, kar pa je bilo pričakovano in nujno. Glasba v tem primeru podvoji sliko in pripoved, kar nam sicer daje nekakšen občutek kohezije, vendar nekoliko nepotrebne – sploh za nekoliko bolj zahtevno publiko. Brook bi nas lahko večkrat s svojo glasbo popeljal še kam drugam.

Sledi del z naslovom The Pull of Home, kar je ponovno statična glasbena pripoved, vezana na zgodbo. S simpatičnostjo lahko prisluhnemo delu Tony’s Letter, ki prinese v celotno dokaj emotivno nabito zgodbo delček radosti in ljubezni z druge strani oceana. Eilis Wavers se nekako razpusti v predolgih tonih in jadikovanju, kar pa Confrontation na koncu samo zaključi. Brook postavi nekakšno glasbeno podpičje, za katerim ni več kaj mnogo za povedati. Še enkrat se ozremo na glasbeno preteklost filma in prisluhnemo Goodbye Eilis, kar je mestoma dobra izhodiščna točka uvodnega dela, vendar z nekoliko preveč patosa in melanholije. Razumemo lahko razklanost med novim-starim domom, vendar je potrebno za svojimi odločitvami pač stati in jih ne nenehno obžalovati, tehtati, preizkušati in nad njimi tarnati. S tem se tudi End Credits postavijo preko klavirja tja, kjer so pričeli – v potovanje, a tokrat nazaj. Vsekakor v … in kakor bi rekel Rick (Humphrey Bogart) svoji ljubi Ilsi (Ingrid Bergman) v filmu Casablanca (Michael Curtiz, 1942) ob klavirski izvedbi večnega songa As Time Goes By: … ‘We’ll Allways Have … Irland?‘