Iz zakladnice velikih robnih albumov (65)

X_Ray Spex

X-Ray Spex : Germfree Adolescents (EMI, 1978)

 

Ali so bili X-Ray Spex najboljši britanski punk bend? Težko rečemo, ampak so hudirjevo blizu. Vsaj zame je v ustvarjeni dilemi – Sex Pistols ali The Clash – odgovor vedno bil X-Ray Spex. Komad, v katerem Poly Styrene zavrešči »Oh, bondage! Up Yours!«, je ultimativen punk rock za vse čase in za vse nove generacije, ki so ga poslušale  ali pa jih čaka spoznavanje prek sodobnih igračk, kot je you tube. Vreden je ogleda – skoz posebna »x-ray« rentgenska očala – in predvsem posluha.

Pri slednjem se kaže pomuditi. Bend je bil od začetkov leta 1977 tvorba temnopolte mladenke iz londonskega Brixtona, Marion Elliott, ki si je nadela enega najbolj žmohtnih pankrtskih nadimkov – Poly Styrene. Toda pomembna je bila tudi druga ustanovna članica benda, saksofonistka Susan Whitby alias Lora Logic. Tretji člen je bil kitarist Jack Stafford oziroma Jak Airport. Kakor v svoji »fonografski bibliji« punkovskih singlic 45 Revolutions, 1976/1979 podrobno poroča Mario Panciera, je šel bend, ki je sicer zelo zgodaj spomladi 1977 nastopil v znanem londonskem klubu Roxy, skozi niz personalnih sprememb. Toda stalnica v začetnem kratkem obdobju obstoja – pravzaprav poseben podpis X-Ray Spex – sta bili obe dekleti. Prva, kričavo, silovito razkričano bitje v anti-žanrski, dekliško izvirni opravi na način anti-fashion, druga, saksofonistka povsem neortodoksnih linij. Se pravi, dva posebna glasova čez običajen napadalni fantovski šunder benda.

Prva singlica z »Oh Bondage« in z nič manj imenitnim komadom »I Am a Cliché« na B strani je izšla konec leta 1977. Kakšen vstop benda v fonografski, vinilni svet punka je to bil. Neponovljiv. Kričav. Drugačen. Dekliški.

Kako se začne »Oh Bondage«? S tem so se sicer spoprijemali številni, pa vendarle. Poly Styrene na način mlade, v konvencionalnem britanskem duhu lepo vzgojene punčke v uvodu najavi: »Pravijo, da bi morali majhne deklice gledati, ne slišati«. Sledi popoln prelom z družbeno dokso v kriku »Oh Bondage«. Po domače, ne mi s tem, odjebite! »Bondage« tu pomeni vsaj dvoje, suženjstvo in hlapčevstvo v starem pomenu, in spolno prakso vezanja in discipliniranja (B&D) z igranjem vlog in razmerij moči, gospodovanja in podrejenosti.

Sociolog glasbe Simon Frith se je rad skliceval nanj; prvič že v Zvočnih učinkih (str. 237) v poglavju o punkerski spolnosti in disko užitku; kot zgled ga navaja tudi na ključnem mestu v svoji razpravi o vlogi glasu in telesnosti v pop godbah (Performing Rites, 1996).

Avtor med drugim razpravlja takole: glasove slišimo kakor moške ali ženske in jih poslušamo glede na to, kaj nam pravijo glede na naše spolne užitke in preference: Ravno možnosti zmešnjave med »naravnimi« in »konvencionalnimi« glasovi želje so najbolj polno udejanjeni v tem komadu X-Ray Spex, ki je tudi za Fritha eden najpomembnejših posnetkov iz časov vrhunca britanskega punka; besedilo pesmi se nanaša tako na pripomočke za seksualno vezanje, ki so jih panksi nosili zaradi želenega učinka šoka, kakor na splošno feministično jezo. Toda politika komada počiva v njegovem glasu – pozornost vzbuja zaradi uvodnega nagovora: to je »majhna« deklica, ki je tako odločna, da jo bodo slišali. Del našega »slišanja« je negativen, nanaša se na tisto, kar glas ni. Ni »ženski«, ni ljubek in nadzorovan ali zadržan. Takšna grobost služi tudi za zaznavo punkovske avtentičnosti komada – nobene potrebe ni za domnevo, da ta zvok odraža omejitve glasu Poly Styrene; njegova »nemuzikalnost« je skrbno izdelana. To je nujno za žanrski vtis komada. Skratka, gre za jasno zaroto s poslušalcem. Pesem nagovori drugega (z »vtakni si ga nekam«), toda na naš račun. Lahko se identificiramo le s pevko, z njenim glasom, z napadalnostjo. In če je tu politika seksualna politika, politika spola, politika ženske identitete in želje, tudi poslušalcem ponuja radost v ženski odrešitvi, v njenem »odvezanju«. X-Ray Spex so namenoma izzvali samoumevno razbiranje »moških« in »ženskih« glasov, tako v biološkem pomenu (kako dekleta »naravno« zvenijo) kot tudi ideološko (kako naj bi dekleta naravno zvenela). Toda v njihovi muziki je še drugo vprašanje (ali vsaj v njihovem načinu izvajanja glasbe): Ali mora glas biti utelešen? Ali mora biti tak, da mu določimo spol? Ali lahko pevka/pevec spremenita spol? (v Frith, 1996, str. 195-196)

Saj ni treba iti daleč po odgovore na ta vprašanja, ki namigujejo na to, da je glas lahko ali pač ne ključ do identitete nekoga. Vsekakor je ključ do načinov naših sprememb identitet, ko se pretvarjamo, da smo nekaj, kar nismo. Tu pade drugi komad X-Ray Spex, in ja, je o »Identity«, ki s Poly Styrene žolčno postavlja ta vprašanja in kimave odgovore. Napisala ga je potem, ko je doživela, kako si je neko dekle prerezalo žile na wc-ju.

Drugo je zgodovina. Bend je bil razmeroma dolgega daha, kljub menjavam. Prva je že jeseni 1977 odšla Lora Logic in naredila kar impresivno solo kariero. Saksofon v bendu ni bil več tako vihravo nelogičen in krasno originalen, bolj je skrbel za melodično-harmonsko spremljavo, sled iz vloge saksofona v pop godbah je tu dolga, od R&B-ja naprej. V živo so sloveli kot močni nastopači, Poly je bila antizvezdnica punk rocka.

Bend je – potem ko je prodal 30.000 izvodov prve singlice – tudi zaradi omejitev predvajanja na BBC-ju – posnel še dve. Leta 1978 je snemal za Johna Peela, ki ga je sukal v svoji znameniti oddaji, in nato izdal album za velikanko EMI. Germfree Adolescents so vsi po vrsti slavili in postavljali kot enega najpomembnejših albumov britanskega punka (pozneje so se pojavile številne ponovne in razširjene izdaje). Večina komadov je uperjena proti poblaznelemu potrošništvu v britanski družbi, ki je bila gospodarsko, razredno in politično razsuta. X-Ray Spex so nastopili tudi v okviru protestnih koncertov Rock Against Racism. Poly je bend zapustila leta 1979, utrujena od nastopov in razdajanja na turnejah. X-Ray Spex so bili eden najbolj provokativnih, kunštnih, intuitivnih, posebnih punk bendov. Poly, ki je tudi naredila solo kariero in se nekajkrat odmevno vračala na glasbeno sceno, je umrla leta 2011 zaradi prepozno odkritega raka na dojki.

X-Ray Spex so bili izvrsten bend. Prepomemben, da bi ga pozabili. V primerjavi s temami, ki jih obdelujejo današnji indie bendi, je album Germfree Adolescents čista britvica.

Najprej ponujamo posnetek »Oh Bondage!« s prve singlice, pa posnetek žive izvedbe iz leta 1977. Vmes pa robni album v celoti. In, “Up Yours!”.

 

Share